SPOMINI STAREGA GOJZARJA-- Današnje jutro, ali, kako lepa je Šaleška dolina...

Odsevi! 

Sivina in dež, ki sta kraljevala nad našo dolino sta se razblinila, spet je posijalo sonce, a  zjutraj je kljub temu jesenska megla ovila drevesa v Sončnem parku ki ga krasi srce iz sončnic, ki so nekako postale zaščitni znak naše doline in mesta...Drevesa  so tvorila dolge sence... Vrbe, , ki so že tako lepe je listje pod njimi še polepšalo, Klopce ob poti so kar vabile, k počitku, a juto je bilo precej sveže, tako, da so samevale..

Po šumečem listju skozi Sončni park, ki je deloval nekako neresnično, a mala kosmata kepica, ki jo je deklica držala v rokah

me je prepričala da je vse okoli mene resnično jutro z mehko meglo. 

Mery me je spremljala , danes sva bili za spremembo sami. On je imel opravke, midve pa sva del  poti celo tekli. Uživala je, a je kmalu se utrudila, pustila sem jo da se odpočije, .. Ko sem jo tako gledala, sem se pomislila, da jo bo treba ostriči, saj je postala prava kosmatinka. .Pa še trepalnice ima tako dolge da ji rastejo čez oči.... .jaz pa sem med tem slikala krasne prizore, megle , ter odsevov, ki jih je jutro razkrivalo... Skozi borov gozd s prekrasno močvirsko preslico, ki pa že  pridobiva na  srebrno sivi barvi

Ko sva dospeli do Škalskega jezera,, ki postaja vedno bolj urejen, pozidali so del obrežja s kamni, lepo zgleda... se je megla rahlo dvignila.... Upala sem , da bo kmalu posijalo sonce, a pogled na Ribiško kočo je deloval skoraj pravljično.

Tukaj se vedno ustavim , ter se zazrem preko jezera , kajti odsevi so s tega mesta najlepši...

Mislila sem , da bo pogled na pot, ki sem jo prehodila, pregledna, a jo je megla odkrivala in zakrivala...

Pogled proti gradu Turn in nad njim Skalni grad, kjer sva bila pred dnevi.... Ja sedaj v tem omejenem času, pač hodimo , se gibamo, malo po ravnini malo po strmini. Samo da človek ne zastane, da gre ven na sonce zrak, če ni drugače , tudi meglo in dež.... Postaneš tudi malo bolj odporen in te ne ujame vsak prehlad, bog ne daj... vsak virus...

Toliko poti ,da lahko  se lahko brez skrbi razmigaš. Lahko tečeš hodiš, voziš kolo, jahaš, pač kar imaš pri roki oziroma kako si navajen in koliko zmoreš...

Kako lepa je okolica jezera. Posebno v takih jutrih. No prav za prav  je tu lepo vedno, a megla ima pač svoj čar...

Tokrat sva šli ob jezeru, je bolj samotna pot, sicer malo bolj spolzka a zato nič manj zanimiva...

Na severni strani  se je megla dvigala in spuščala, kot pajčolan 

Telovadno orodja so samevala, a ne vsa. Ja nekateri so se razgibavali, da ostanejo v  formi

Zanimivo je predvsem bilo to , da se je vsakih petdeset metrov spreminjala svetloba, ...

Kontrasti , ni ga lepšega , ko stvari vidiš samo v črnih obrisih. Oziroma samo slutiš njihov obris, pomen!

Tako dolgo sva se potepali okoli jezera, da sva ob vrnitvi prispeli v Sončni park , ki je bil , ves v barvah. Sonce je vrbe pozlatilo, grm, ki postaja vsak dan lepše barve, a sva ga te dneve opazovala samo v sivini in dežju, je danes, zažarel v rubinasti barvi. Kar veselim se naslednjih dni, ko bo njegova barva rdeča, kot kri....