Spomini starega gojzarja- Sv. Jakob nad Velenjem , ter Gradišče nad njim

Zadnji dan oktobra pa še obisk cerkvice sv. Jakoba nad Velenjem , ali po domače Jakeca--- Cerkev stoji na hribčku na vrhu, ki je lepo razgleden, vidi se do  Kuma in  hribi daleč po Savinjski

zjutraj prvo s psičko  čez Sončni park,

Sončni park žari, posebno lepe so zjutraj sekvoje in javorji...

nato pa od starega Velenja, ki ga na veliko prenavljajo navzgor skozi gozd. Pot je sicer dobro shojena a tu in tam strma in blatna

Vesela sva bila , da je bilo tako lepo sončno vreme, ne tako kot pred dvema dnevoma, ko sva imela na Radojču samo sivino

Klopca na sredi prve ga hriba, katerega sva prečila je samevala pod mogočnimi bukvami...
 

Praproti so se nekje šele barvale

Midva pa sva že prešla ovinek in prečkala globel, ki deli prvi od drugega hriba

Tu še ni bilo tako čutiti barvnih odtenkov, kajti je na severni strani

Ko sva prišla na ravnino po listnati gozdni poti sva kar kmalu zagledala cerkvico na vrh hriba... V soncu se je bleščala pod modrim obokom neba... Kmalu sva prispela do nje in vsa vesela uživala v soncu in razgledu na krasno Šaleško dolino, ter na hribe in gore v ozadju....

Lepa je naša dolina, to še najbolj vidiš iz hribov nad njo...

Pogled na Uršljo je bil prav vabljiv, a kaj se če, ko pa sedaj ne moremo do nje...

Nova ograja okoli cerkve , katere še lani ni bilo

Malo je pihalo potem pa sva kar hitro nadaljevala pot naprej na Gradišče vrh nad njim ...

Razgledi so lepi, a treba je bilo iti naprej, kajti kar nekaj pohodnikov tega lepega kraja je bilo namenjeno k cerkvici...Še zadnji pogled na naše mesto potem pa hitro naprej po romantični barviti poti na vrh

Na vrhu sva se malo odpočila, kajti šla sva po strmem delu hriba.... Bil je krasen občutek tu gor pod žarečimi bukvami sva ostala nekaj časa, potem pa se po zahodnem delu spustila spet do Jakeca in naokoli po cesti skozi Podkraj in Staro Velenje mimo Marijine cerkve sva dospela do izhodišča. Lepo soboto zadnjega dne oktobra sva preživela, vsa vesela hvaležna da imava še priliko iti v naravo, čeprav zelo omejeno, a sem kar vesela da je okoli naše doline toliko vrhov z tolikimi različnimi potmi. Tako vsak najde katero zase, seveda, če ima voljo da se odlepi od kavča in televizijskega ekrana...,, Spet sva si nabrala energije, ter se nadihala svežega zraka, ter optimizma, ki  se ti kar razblini ob vseh napovedih , ki jih mediji objavljajo. A je že tako tudi ta čas bomo preživeli , le volja mora biti, ter seveda obzirnost, ter primerna razdalja  od  ljudi ... Pa bomo vsi  spet lahko dihali brez mask, tudi v mestih ne samo daleč kje na vrhovih v naravi... Še nekaj utrinkov s poti nazaj skozi Podkraj in Staro Velenje