Hvaležnost...

 Čez grebensko pot na Paškem Kozjaku.

Včerajšnji dan lahko zapišem da je bil eden takih, ki se zgodijo povsem spontano...Nič vnaprej načrtovanega, enostavno: misel, beseda, dejanje. Pa sva se odločila, da ker je povsod sedaj megla, ki kot neko težko breme pritiska na vse živo pod seboj. Brez šale, še naša psička ne sili sedaj , okoli Škalskega jezera, kot drugače, sedaj zavije, po najrajši poti okoli parka in domov... Ja živali, ravno tako čutijo vremenske vplive na poškodovane dele telesa..

 Greva na naš Šaleški Triglav, kjer sva sicer letos spomladi, ko je bil prvi val korone, že bila... A ker vsako leto večkrat obiščeva ta predel, sva sklenila , da greva od Šentjošta na Paškem Kozjaku preko grebenske poti na Ostrico 1182 metrov n. v. ter naprej na travnik Ostrico, pa čez njega na Štrukljev vrh 1227 m. , nato pa se vrneva po travniku do lovske poti in po spodnji krožni poti po makadamu se napotiva nazaj do Šentjošta, ter še greva za slovo od prekrasnega dne še na vrh Špika 1108 m...

 Torej zjutraj po kratkem sprehodu po čudovitem sončnem parku z Mery

  sva se odpeljala mimo , kolone vozil pred zdravstvenim domom, najbrž so čakali na test za korono, ali pa na cepljenje za gripo. Z velikim olajšanjem sva se odpeljala naprej ter se pogovarjala, da je najlepše, če se seveda lahko izogneš zdravstvenim ustanovam v tem času.... Proti Šaleškemu gradu, pod katerim  so se je v soncu bleščale  barvite krošnje brez . A že ko sva zavila mimo kamnoloma navzgor sva bila oba v dvomih, ali bo tudi nad 1000 metri sončno in modro nebo..

pogled proti vrhu Vrhu Paškega kozjaka, ki ga je kot ovratnik obkrožal debel šal iz megle, tudi ozka ovinkasta cesta naju je tu in tam povsem zakrila. A ko sva prispela na plano , se je megla že umikala po pobočju, kjer se je pasla še živina in uživala v toplem soncu... kako vesela in hvaležna sva bila za te motive...... Midva pa sva se peljala ptrvo do razcepa za Dobrno, tam je ustavil avto, da sem lahko posnela čudovite prizore pod menoj... Belo jezero  , kot puhasta smetana, nad katero so se bleščale Peca, Uršlja gora in Raduha, bolj v oddaljenem kotu.... nad njimi pa modrina, da si imel občutek da  se je lahko dotakneš z roko in se potopiš vanjo

Nad Šaleško dolino je bila bela prevleka, nisem mogla verjeti, da ko sva odhajala te megle ni bilo.  Tam na sredi pa se je poskušal še dodatno prebiti bel oblak iz dimnika TEŠ

No nisva se ne vem kako dolgo ukvarjala z meglenim pokrovom nad dolinami, ampak sva še hitro pogledala na enega najinih danes  načrtovanih vrhov Štrukljev vrh  

Zapeljala sva se do Šentjošta na Paškem Kozjaku, kajti pred nama je bila kar izdatna tura čez greben...Pozdravilo naju  je modro ter bleščeče kapelice ob planinskemu znaku....Zavila sva sprva po krasni z listjem posuti gozdni poti, ki je šumelo pod nogami ...Po poti štirinjaste divizije... Pot je  zelo dobro označena, je tako komaj na nekaterih predelih med skalami moraš prav gledati, kje prideš čez greben...

Od začetka sva zelo hitro napredovala, no bila sva še spočita, ter seveda vsa hvaležna navdušena, da lahko greva po tej kar zahtevni poti, kajti nisva ravno več rosno mlada,  sicer stara še tudi ne, ha ha. Duh je močan, le kosti včasih malo zaškripljejo, ter meso je včasih slabo... A se spet z voljo in veseljem pobereva, ter potem  hvaležno lahko rečeva. Hura pa sva uspela...

Torej pot se je pričela strmo dvigovati, listnato mehko pot so zamenjale  sprva drobne, potem pa vedno večje skale, na senčni strani je bila , kar velika strmina in zelo spolzke korenine, ter strmina, a ker sva se že odločila za to pot, pa ker vedno res paziva sva spočetka kar lepo napredovala....Pot je zelo pestra, kje res je precej ozka in moraš uporabiti vso previdnost, kajti če ti tu spodrsne se ne boš tako hitro ustavil...Je pa zato bilo toliko večje veselje na sončni strani grebena. Mehka trava šumeče listje , tako da si potem kar pozabil napor na senčni strani grebena. A je že tako , da je pot speljana na obeh straneh, ker pač ni mogoče vedno no sončni strani prehodno ..

 

Pot se je dvigala in spuščala strmo , potem malo položne poti po grebenu , ti predeli so kot pesem.., vmes sva lahko  skozi redka drevesa opazovala debel bel sloj megle nad Savinjsko dolino, nad Mislinjsko dolino vse ja do Pohorja. Midva pa sva globoko vdihovala sveži poživljajoči zrak iz polnih pljuč, ter se potem z obžalovanjem domislila vseh tistih na intenzivnih oddelkih , ki brez respiratorja ne morejo dihati.. Ja in spet te preplavi globoka hvaležnost do vsega, do tega da lahko še hodiva po teh strminah vdihavava svež zrak gorski zrak....  ...

Potem sva se približala najinemu prvemu vrhu Ostrica 1183 metrov, Kjer sva si oddahnila ter se slikala vpisala v aplikacijo Planinc  se odžejala, kajti ta strmina in koncentracija, ki je bila za to potrebna naju je kar odžejala. Priznam

Užival je na soncu,  ves vesel da mu pot ni delela večjih težav...

Zanimiva drevesa, z pravo ornamentiko , ki jo ustvari narava, do debelih tako visokih bukev da skoraj jim ne vidiš vrhov,,, Čudila sva se, kako lahko na tem skalnatem grebenu , uspevajo , ter kljubujejo vetrovom in vremenskim razmeram, pa da so kljub temu tako vitalne in debele,,,,

Ko sva tam na senčni strani si oddihovala, si nabirala novih moči za še eeden vzpon po strmini sva se, kot vedno, tudi tokrat naslonila na veliko skalo ob stezici, ter se šalila, da tokrat je ne midvva ppodpirava ampak ona naju. Ja je treba se malo tudi sprostiti pošaliti in pot je kar lažja

Nato pa spet po senčni strani navzgor. Tokrat sva imela vtis, da je še kak vrh od spomladi na novo nastal... nekam veliko se jih je nama zdelo ha ha

A kot vsega na tem sveti je bilo tudi tega plazenja , puzanja ter oprijemanja enkrat konec. Sva se pa oba strinjala, da nima zaston Paški Kozjak ime Šaleški Triglav. Da moraš biti tukaj , kar se da previden..:Midva sva pred leti enkrat šla v sončnem vremenu meseca marca tukaj prepričana, da je pot taka , kot mora biti, a so  bila na senčni strani ponekod še zamrznjena  tla.... ja takrat sva pa kot prilimana prečila to strmo področje... Kdor je šel v takih razmerah tu ve o čem govorim. A previdno in skrajno počasi sva srečno prišla  do konca poti.

Še malo skal in malo listnate položne poti pa sva dospela na skrajni konec Ostrice, sva že videla travnik skozi debla dreves, ter zaslišala motorno žago, so ob obrobju podirali drevesa, ki so se preveč zarasla v ta čudoviti, zame najlepši gorski travnik nad 1000 metri..

Pomalicala sva. Ter se nastavila sončnim žarkom pod modrim nebom, da vpijeva vase čim več  D viztamina .... Svežega zraka... Razgibala sva se pošteno...Treba se je bilo v redu odpočiti.... Sprva je malo pihalo , a potem je nastala tako mehko  stanje, kot da bi  naju narava zavila v mehak toplo ogrinjalo iz moher volne.... Pridejo trenutki včasih , ko te preplavi  hvaležnost,

spokojnost, mir, ko ne potrebuješ prav ničesar več. Samo željo še imaš, da traja  to v nedogled... več... Bo kdo dejal to  ja ni  nič... A je v sedanjih časih, ko postaja gibanje, sveži zrak , druženje z ljudmi , ki so ti dragi , se kar naenkrat zaveš da si lahko srečen da vsaj tu in tam lahko občutiš dojameš živiš to kar je za nekatere samo po sebi umevno... A še zdaleč ni tako!   

A morala sva se odpraviti, .Odšla sva čez širok travnik , ki je dolg , kot kaka dolina... kako lepo je tu gor, poleti, ko vse je v cvetju, spomladi, ko encijan  , regrat teloh zvončki cveto...

Tudi tukaj je zelo lepo označena pot... Značilni beli klobuki, ki predstavljajo pot rtreh dolin, če sem si dobro zapomnila so prekrasni...

Ko sva zavila na senčno stran travnika sva med roso in malo višje v senci opazila že snežne kristale, ja tu gor je kar hladno po senci  je še inje... navzgor sva kmalu prispela do vrha, kjer sva se slikala , vpisala, ta vrh ni najbolj obiskan, ali pa se redko vpisujejo. 

Nato pa sva se zadovoljna , hvaležna in presrečna napotila nazaj na dolgi travnik, kjer pa sva namesto na desno, od koder sva prišla se napotila mimo žarečih macesnov na levo proti lovski poti , kjer  sva prispela do makadamske , sva po par km dospela spet nazaj na izhodiščno točko do  cerkve sv. Jošta  ,,

Ta cesta je zelo lepa , a se kar vleče naokoli. No pride se pa... Še zadnji pogled nazaj na vrh ,pogorje katerega sva prečila. Kako zadovoljstvo lahko občutiš, ko vidiš, da še lahko, da kljub letošnjim začetku leta zdravstvenim težavam , spet gre vse naprej, sicer morda za odtenek počasneje , a saj vsi vrhovi počakajo ..... Pot je vedno bolj tudi cilj....Pa še toliko lepih stvari odkriješ na poti, če greš malo počasneje

Mimo šole in Jesenskega aranžmaja

Mimo vihrajočih zastav

Do vrha, kjer sva se zmagoslavno slikala, kot dva generala, ki sta dobila bitko  s strmino in skalami...

Nato pa sva si privoščila še popoldansko malico, kajti ura je že bila kar pozna... Pet ur in pol  hoje brez računanja počitka sva potrebovala od Jošta do Jošta ... Sva oba bila res zadovoljna, kako tudi ne. ha Danes imava oba malo bolj trde   noge , a  to je le še povod za smeh, ter nove načrte , nove poti...

Preživela sva  lep dan na zraku, si  nabrala na soncu   dovolj energije vitamina D, saj pravijo da je res potreben za sedanje težave, pa še zastonj je.. Ja za vse sva lahko hvaležna, morda se ponavljam a vem , da prav nič na tem svetu ni samo umevno, ampak se je treba za vse potruditi, potem pa dobiš to z dodano vrednostjo nazaj

.. Srečala nisva nobenega do Jošta, le na Špik sta prišla dva in pol, a še tista sta bila na drugi strani.... Tako da lahko rečem samo to, da so včasih take hitre odločitve tiste ta prave.... 

.p.p