Nekaj utrinkov spominov tega dne
Pa smo dočakali svetega Martina, ki spreminja mošt v vino.. Čas, ko se nazdravi in poveseli
. Le da bo letos vsekakor malo drugače, ali pa tudi ne. Odvisno od discipliniranosti ljudi, okužb tega in tega področja, a kljub temu se bo praznovalo. Pa malo na drugačen način...
Pri nas je navada, da nazdraviva s kozarčkom rujnega, čeprav sedaj nimamo vinograda, a v prejšnjem stoletju , smo imeli malo zaplato trsov refoška in zweigelta... Bolj za dušo, in seveda za domačo potrebo je ravno bilo dovolj. Za praznike, osebne, državne, pa s prijatelji je bilo lepo nazdraviti, eh vedno se je našel kak povod za praznovanje. Kajti življenje brez praznikov je kot dolga prašna cesta brez studenca vode, ali gostilne....
Potem se je vse drugače obrnilo , a praznovanje Martina je še vedno ostala tradicija. Pač nismo nazdravljali z novo krščenim moštom, , če so nas pa prijatelji gostili , takrat pa smo z veseljem dvignili kupice in nazdravili.... Vedno je bila tradicija , da so za Martina bili na mizi pečena goska, ter rdeče zelje z mlinci.... Pa seveda orehova potica ne sme manjkati....
Vse do letos, letos bo precej drugače:, ne bo obiska prijateljev, tudi midva ne greva nikamor, a da ne bo vse tako pozabljeno , bova pač praznovala sama. Pa nazdravila tudi se ve.
Za kosilo ne bo goske, ampak piščanec z rdečim zeljem in mlinci. Mislim , da mi sveti Martin ne bo zameril, če ne bo goske, iz zdravstvenih razlogov odpade ..Se pač prilagajamo ha ha ha.. Da pa ne bova čisto sama, bova se po Skypu videla, s hčerko pa bomo nazdravili vsak na svojem koncu Slovenije.. Moraš pač biti iznajdljiv.
Sinoči sem spekla že tudi orehovo potico,
pa še kaj se bo našlo za pod zob.... V teh časih , se moramo veseliti , biti dobre volje , da bomo lažje prebrodili omejitve, ki nas utesnjujejo...Pa seveda spomine bomo obujali, se jih je v preteklih letih kar precej nabralo....
A sedaj nekaj let nazaj sva tudi drugače praznovala svetega Martina, kajti navadno se praznovanje razvleče od nedelje do nedelje. Tako da nismo ravno na ta datum praznovali, ampak, kak dan prej , ali pozneje. Navadno pa sva na svetega Martina šla kam v hribe... Spomnim se obiska Čemšeniške, planine.
Bil je čudovit sončen topel dan, res lepi spomini. Nazaj grede sva obiskal pa še Braslovško jezero
se pozno zvečer ustavila v Češnjicah ,
kjer sva imela priložnost opazovati čudoviti sončni zahod, ki je bil tako čudovit, ko se je razplamtelo nebo, tam na zahodu, sva vsa ožarjena....Martinovem, nekaj let nazaj.
. od te lepote se potem vrnila domov, kjer je zadnji poblisk sončnih žarkov še oplazil rudarski znak na rondoju v Velenju 
Neprecenljivi spomini...še dodana vrednost tistega čudovitega dneva na Martinov dan...
Ni komentarjev:
Objavite komentar