Luna , luni z luno....

 

Prebudila sem se okoli četrte ure sicer naspana, ker sem pač bolj jutranje sorte, ali kakor bi dejala moja boljša polovica, jutranja ptica.... Ker skrbim za zadostno spanje, da  sem kos  vsakdanjim vplivom sedanjega časa, prepojen z  virusom, ki se širi naokoli , tak da se moraš že kar potruditi, da ostaneš optimist, ter da si ne pustiš vplivati , ter da ne obremeni preveč mojega vsak dana. 

 Prišlo mi je na misel -Luna od daleč je  tako, kot pri ljudeh. Nekateri so na videz , od daleč delujejo lepi, prijetni , prijazni, a ko jih malo bolje spoznaš vidiš in opaziš tudi slabše strani na njem. A če ti ta človek postane drag, ga kljub njegovim napakam vzljubiš ... Tako je z luno...

Spomnila sem se zjutraj na včerajšnje jutro, hotela sem jo posneti z mobitelom , a mi je luna ušla za drevesa tam za sončnim parkom. Z aparatom pa sem uspela narediti samo en posnetek, bila je  kljub oddaljenosti čudovita. Bila je že rahlo obarvana od nekje vzhajajočega sonca, ali porajanjem novega dneva...tako romantično je sijala na nebu tik preden je zašla tam za obzorje naše doline. Sem pomislila, da ob taki lepoti ni čudno, da so jo pesniki opevali skozi stoletja, da jim je mešala čute in vzburkala strasti ,  posebno še ob podpori kozarčka, ali dva opojnega rujnega vinca...ja luna ima , je in bo imela svojo moč.... 

Pomislila sem, danes pa je še bolj zgodaj morda pa jo ujamem in jo posnamem za moje veselje, ter seveda dokaz da ima še vedno, kljub mojim letom, še kar velik vpliv na mene.... Z mobitelom je bila samo svetla packa tam nad vrhovi naše doline...

Nekje sem prebrala, da ima polna luna, ali ščip velik vpliv na ljudi, na nekatere pozitivno. No vsaj na mene, takrat , sem polna energije, delo mi hitreje, lepše teče od rok, postanem tudi bolj ustvarjalna, optimistična še bolj, kot sem že po naravi. A žal to traja samo tri, štiri dni, potem pa postanem spet realni optimist, , da vidi stvari kakršne pač so, le da si vedno mislim , da bo kmalu bolje, ali pa da slabše ne more bit kot je..... 

Na druge pa ima slabši, vpliv, postanejo bolj občutljivi, bolj depresivni, zaprejo se sami vase ,za njih postane kozarec, kar naenkrat pol prazen, če že ne čisto prazen... Vse naokoli se jim zdi, kljub svetli luni na nebu tako temno in žalostno, postanejo res pesimisti...takrat je prav težko komunicirati z njimi, vse vidijo v drugi niansi svetlobe, kot bi lahko dejali.. A še dobro da to traja kratek čas   da ta vpliv lune, kmalu popusti...,Spet postanejo dobre volje in optimistično razpoloženi....

Nekje sem prebrala, da je v času polne lune tudi več nesreč  vozniki postanejo nestrpni, včasih , tudi brezobrazni, nesramni, egoistični, ja luna zna povleči iz človeka tudi tisto najslabše, , kar bi morda drugače ne priplavalo na površje... Pa nasilje v družini, in tako dalje. .O tem bi se lahko pisalo, a danes to ni moj namen! .Primerov je še in še...Vse se širi ne samo s pojavom polne lune, ampak tudi s pojavom stanja , ki je sedaj zajelo našo deželo, pa ne samo njo, ampak ves svet.... Seveda ni luna kriva za vse, a mali kamenček v mozaiku , je vsekakor dodala, doda!

Ko pa jo malo od bliže pogledam, to lepotico na oddaljenem nebu, se z lahkoto lahko prestavljam njene valovite mrzle planjave in brezna.. Tu in tam se z lahkoto opazijo male svetleče točke, kot bi nekdo prižigal  močne luči, ki naj zasijejo povsod, tudi na zemlji, naj se ta sivina, in tisto upanje , da bomo premagali ta virus, okrepi, saj z optimizmom dobro voljo, ob upoštevanju vseh odredb, bomo lahko premagali ob pomoči strokovnjakov , tole stanje, ki je ohromelo vse naokoli   , ki je nastalo ob pojavu virusa.... Tako ima luna še en dodaten vpliv, je kot upanje, da se vse da premagati, le  upati je treba. Vedno se nekje odpre mala svetlikajoča lučka, ki premaga temo....

Torej danes je še čutiti njen vpliv, potem pa bomo spet za en mesec , jo lahko opazovali , kako izgublja  svojo svetlobo moč.

p.p.

Spomini starega gojzarja- JESENSKI OBISK lubela 778 m

 Bilo je sredi minulega  tedna, tik preden je našo dolino zagrnila tako gosta megla, da si komaj videl preko ulice.... Izkoristila sva še zadnji sončni dan, ter se zjutraj napotila s psičko ob Paki na sprehod, tam je bilo malo manj obljudeno, kot pa okoli parka, ali čez par. Potem pa sva se po kratkem oklevanju, , kajti bila sva že oba utrujena od opravkov, poti  ki sva jih dopoldne morala opraviti v dolini..... A je zmagala dobra volja tako sva se  le odločila da narediva vsaj majhen premik malo v naravo, kajti prva dva dneva, čeprav sončna sva morala nameniti drugim važnim opravkom, ki jih pač zahteva vsakdanje življenje.... Okoli enajste ure sva se odpeljala  r  naprej po ozki z  avtom proti Hrastovcu, ter naprej mimo Škalskih Cirkovc, ter zavila levo proti Lubeli  po strmi cesti, do konec asfalta, kjer sva parkirala. 

No tokratnemu izletu ni bil cilj hoja oziroma da se razgibljeva, to sva se dva dneva dovolj po dolini. Ampak da se naužijeva sonca, D vitamina , modrine neba , predvsem pa svežega zraka. Vdihavala sva ga prav po predpisih, da sem imela vtis, kot da sem , kot balon napolnjena s kisikom . Čudovit občutek, dihanje se je upočasnilo energija se je vrnila, z njo pa neka spokojnost, ki jo lahko začutiš samo v naravi... 

Pot se dviga in spušča , nekje pokrita z listno preprogo, v senci pa z pomrzlim makadamom, skratka pot za uživanje, za sproščanje, ne utrudljiva, ravno prav da se razgibaš, pa da se ob tem lahko predaš sončnim žarkom, ki so sijali skozi razredčena debla bukev

Tokrat sva šla iz druge strani na vrh Lubele, 778 m ,navadno greva iz Škal, ali pa peš iz Velenja. po drugi  zahodni strani...Ker tokrat ni bil glavni cilj hoja, ampak regeneriranje Sva se malo bliže pripeljala...

 Le tu in tam sva ujela še pogled na pobeljeni vrh Uršlje gore, kar , ki je vabeče se blestela v opoldanskem soncu. Prav globoko sva oba obžalovala, da je nam  prepovedano jo obiskati, zaradi prepovedi prehoda občinskih mej...

že zapeljala. Ter že kar na začetku uživala v kontrastih, ki jih lahko ponudi le jesensko obarvan gozd ...Široka res široka lepa gozdna cesta, ki se vije po obronku Lubele, je bila kot pesem , pod nogami je šumelo odpadlo listje.

Pa sva dejala, saj bo tudi to minilo. Veliko kaj smo že preživeli, bomo tudi to, če bomo imeli kolikor toliko sreče, ter da se bomo pazili...

Cesta pelje po vrhu nekaj časa po ravnem potem pa se spusti kar precej, da dosežeš po uri hoje Lovsko kočo na  Lubeli... Brodila sva po odpadlem listju ter uživala v soncu, 

Na zahodni strani Lubele so tako gosta drevesa, ki so se bleščala v sonci

Smreke pa so bile , kot posrebrene, od igre svetlobe in sence....

Pohled na severno stran je dajal vtis, kot da je ura zjutraj sedem ne pa opoldan

pa sva prispela , do koče sva bila prvo očarana nad čudovito jerebiko , kjer so njene tanke veje se šibile od živobarvnih sadov... 

k

Pogled skozi krošnje na Plešivec

Krasna, res lepo izdelana tabla ter škatla z vpisno knjigo, ter na drevesu planinski znak, je bilo res presenečenje... razveselila sva se tega. Vse  hvalevredno, da tudi naši vrhovi dobijo lepe označbe in planinske simbole. Kajti vedno večji je obisk ...Ljubiteljev narave

Že od daleč sva videla lepo veliko tablo  , pa planinski znak , ter škatlo z vpisno knjigo... Kar nekaj  časa sva sedela pri mizi ter se prepustila soncu in svežini jesenskega dneva. Prihajali so še drugi pohodniki, večinoma iz Plešivca in Škal, ki pa so se na hitro vpisali, ter potem odšli naprej , ali nazaj v vse smeri.... Nekaj pa se jih je usidralo pri drugih mizah nekaj na travi skratka vsi smo, kot da bi vedeli da je zadnji  sončni dan , si nabirali še kako potrebnega vitamina D...

Slikala sva se da sva se malo ogrela s premikanjem, kajti tako nežno je pihljal vetrič, da je bilo kar prav da nisi bil na miru...Potem se razgledovala po vrhovih gora na jugu, a vidljivost ni bila preveč idealna, komaj sva videla Goro Oljko 

Pogled na bleščeča Šaleška jezera  v dolini ...Čez dobro uro sva se tudi midva odpravila ter počasi krenila nazaj, tokrat navkreber po šumečem listju proti Škalskim Cirkovcam, ter Škalskemu jezeru ,ter se polna energije vrnila domov, vesela, da sva končno uspela ujeti lep sončen dan za obisk Lubele, kajti to je nama še en teden nazaj preprečevala gosta megla, ki se je iz Koroške strani  oplazila na obronke Šaleške doline....

p.p.

Corona virusu ob rob- 7del.-BOJAZEN

 

Navadno je tako , no vsaj nekaj časa je še to držalo, pregovor, daleč od oči, daleč od srca...
No lahko bi dejali, da je to še danes, kako aktualno. Tudi za virus Covid 19 bi se lahko tako reklo....

Primer. okužbe  zaradi korona virusa in njihove smrtne žrtve... ..Seveda si kar  zgrožen, ko vidiš, da se število žrtev pač noče bistveno znižati, celo  zvišuje se...Skušaš si predstavljati, kako je za svojce hudo,  ko jih doleti da so njihovi najdražji  kar naenkrat okuženi, ali pa še huje med smrtnimi žrtvami  ...A si nekako domišljaš, da je pač to nekje drugje ne pa   v tvoji neposredni bližini... 

Potem pa izveš , da je nedaleč stran od tebe  hiše, doletela smola, da sta se okužila dva prijatelja, ki sta sicer že  kar v častitljivi starosti, a do sedaj aktivna, sta kot šestdesetletnika , predvsem pa da  sta upoštevala vsa pravila, ki jih narekujejo sedanje in prejšnje odredbe...  Ona pravi , da razen v trgovino , ni šla nikamor, on pa tako , ali tako ni bil v stiku z nikomer , je pa vsak dan šel zjutraj na sprehod.... Sicer sta sedaj že oba skoraj izven nevarnosti, sta doma v karanteni, a vseeno  je to za nas nepričakovano , dobiš hladen tuš, ker pač do sedaj nismo vedeli, za nikogar, ki bi bil okužen.... Potem si pa že domišljaš, da smo izvzeti iz tega, ker se pazimo, ne hodimo med ljudi, samo v naravo, pa še tam pazimo na medsebojno razdaljo...Se nekako počutiš prav svobodno, optimistično, sonce, svež zrak, gibanje, ja kaj nam pa virus more....češ pri nas tega ni,  a žal je to varljiv občutek... Kar naenkrat se ti zdi, da se lahko okužiš....

Sicer se je sedaj optimizem povrnil, ker sva pač tako naravnana, da je treba biti previden, a da je treba živeti naprej in izkoristiti varne  poti, sveži zrak, nositi masko, , upoštevati varno razdaljo, si umivati roke ,to itak , tak da imaš mirno vest, češ, vse si naredil, če pa se slučajno bi le okužil, vrag si ga vedi, kako deluje ta korona, postaneš, rahlo paranoičen,  veš da si spoštoval pravila in odredbe, želiš si samo da bi to naredili vsi, ne pa da so še vedno skeptiki, kar se korona virusa tiče, češ da je plod domišljije politike....

Kakor koli današnji dan postaja spet malo svetlejši , ne samo da se po par dneh jasni, ampak tudi v smislu optimizma in upanja, da bo te nevarnosti le enkrat konec...Kako si želim , da bi lahko šli malo više v hribe, na poteh v naši občini okoli po vrhovih je včasih sedaj že prava gneča,, da pa ostaneva samo doma , se predava malodušju , ter poslušava samo radio in visiva pred  Tv, , kjer imaš včasih občutek , da ne slišiš, vidiš več kaj vzpodbudnega , je pa po mojem  začetek konca...

....

p.p.

Premišljevanje ..O današnjem dnevu , 29.november .....

 

......Ki vsako leto vedno znova  oživi, dobi drug pomen.

Ne mislim pisati o politiki, o prejšnji državi o dogajanju o plusih in minusih tedanjega časa, to prepuščam strokovnjakom , zgodovinarjem, moj zapis je samo zapis  navadnega človeka, ki mu je ta dan pač ostal v spominu zaradi osebnega dogajanja...Je kot oddaljen spomin , ki vedno v teh novembrskih   dnevih  oživi, zažari, posebno letos,  omili  ter zabriše, te pesimistične napovedi, prepovedi odredbe....

Lahko bi  pričela z besedami, nekoč je bilo! Ja a to bi bilo nekako bolj pravljično izražanje, kot tiste pravljice o Janku in Metki, o Sneguljčici , Trnuljčici, skratka pripovedke, ki so jih   pripovedovali, ko so še bili otroci, ali kot so potem oni otrokom podajali to tradicijo naprej, potem pa so s tem nadaljevali tudi njihovi  otroci....No sedaj je najbrž teh čarobnih pravljic manj, ali pa  so jih nadomestile igrice na mobitelih...

No ,res je bilo  nekoč na današnji dan....Ker je pa že vse tako oddaljeno od vsega tega, da se še njej sami dozdeva, da je to res neka pravljica , ki jo  jo slišala od drugih...A ni tako, le da je že od tega  ko se je vse to pričelo že petinpetdeset let ..... Pravijo , da gotove stvari, spomine, ne zabriše čas, pa če je še tako oddaljeno dogajanje vsega.

A čeprav je od tega preteklo že več, kot pol stoletja se vedno spomni na ta dan   vsega, prav vsake podrobnosti, kot bi bilo včeraj,.... Je pa zanimivo, veliko kaj  je že pozabila  navadno slabe stvari, ali jih potisnila nekam na rob, kjer jih je počasi , a sigurno prepredla pajčevina časa in prav je tako...

Bilo je devetindvajsetega  novembra, na današnji dan , pred petinpetdesetimi leti v drugi državi v drugem stoletju, pa če sem malo sarkastična v drugem tisočletju Ko so praznovali še pompozno Dan Republike , ta dan je bil za vse vedno nekaj posebnega, čeprav so bili kmetje, se jih praznični dan ni tako dotaknil osebno, a ker so njihovi sorodniki, prijatelji , bili skoraj vsi po službah, (bil je dela prost dan) , no tudi  takrat  so dobili obiske... Kak dan prej so navadno bile tudi koline, da si imel dati kaj na mizo ....

Tiste sobote, je kmetijo obiskalo kar nekaj sorodnikov in prijateljev iz bližnjih mest.....Po obilni malici, kosilu  so se odločili da gredo ,kot je že navada na veselico, oziroma praznovanje na bližnjo planinsko kočo....Kjer se je plesalo pelo in seveda tudi pilo. A vse v mejah dobre volje.... Plesala je rada , takrat s prav vsemi, le z enim mladeničem, ki ji je bil na prvi pogled res všeč z njim ni.. A je pristopil, k njej , ter ji opravičujoče dejal ", Bi zaplesal s teboj , a me tako boli noga sem si jo poškodoval. Ne bi bil preveč okreten  ", se je nasmehnil...

. "Ja v redu je," je prikimala molče ,ter plesala z drugimi naprej...

Ko so se vračali po strmini  , (takrat so hodili še vse peš) koča je bila pod bližnjo goro,  bilo je zelo spolzko. Tisti november je padlo zelo veliko dežja, a bilo je še kopno, Kar nekaterim je spodrsnilo, tudi njej. Pa se jo je  dotaknil nekdo in dejal, bom te prijel , da boš  laže šla.... Srce je podivjalo, brez besed  mu  je  v temi podala roko .pogovarjala sta se o vsem mogočem, začutila je naenkrat ,nekaj popolnoma novega, da se energija, pretaka od njega k njej in nazaj...Pred hišo, ji je stisnil roko , ona pa je dejala, hvala za pomoč pri hoji, ter se mu nasmejala ter ga pogledala globoko v oči, v katerih se je popolnoma izgubila....:

Kar precej dolgo je trajal ta čarobni trenutek, dokler ni nekdo iz veže zaklical ;"pridita noter, bosta ja zmrznila zunaj."... Počasi  je dlan spustila drugo dlan, a oba je prešinilo spoznanje , sprva, kot šok , da ta pogled, ta energija, ki se pretaka med njima  je nekaj več, da ne  bo ugasnila, da je to nekaj povsem novega veliko večjega, da je bila to prva iskra , mali plamenček, ki se   bo razplamtel v velik neugasljiv kres.. Nežno se je nasmehnila , ter mu stisnila še zadnjič roko , ter odšla  v hišo...

 Res sta se kmalu zatem poročila ter srečno živela dolga leta, več, kot pol stoletja. V zakonu je bilo vsega na pretek  ljubezni , sreče   lepote , žalosti, gorja , a ljubezen ni nikoli niti za hip ugasnila, ... Bila sta sorodni duši, tudi ko je zaljubljenost minila, a se je izkristalizirala globoka ljubezen , bilo je veliko kompromisov ,a njima je bilo dano, da sta kljub številnim preprekam, , napakam ohranila pozitivnost, spoštovanje , ter optimizem ....Jasno njima je , da je  lahko jesen življenja še kako lepa, če lahko njune misli in dejanja dopolnjujeta....Da so njima važne enake stvari .... Največji uspeh je za njiju , da  njima je iz ednine narediti dvojino ... nič več ni jaz in ti, ampak midva sva..

. Tako  danes je  devetindvajseti  november, ko zunaj je ivje prekrilo poljane, a v spominu cvetijo spomini in toplo grejejo srce ..:Topla uvela dlan poišče drugo in in kot tedaj se pogled izgubi , v sedaj že malo motnih očeh. A nasmeh je še vedno svež, prisrčen in objem krepak .....

p.p.

Moje premišljevanje o ..Času prižiganja luči,

 

predpriprava  na  nori veseli  december 

V prejšnjih  letih je ta čas bilo vse v nekakem vrvenju, hitenju po nakupih pred priprava na tri končne dneve praznikov. Prvo na Miklavža, potem na Božička, ter seveda na Dedka  Mraza, ki pa je v zadnjih letih malo izgubil na svoji veljavnosti.... Ja z duhom časa,   nekateri pač izgubijo svojo veljavo in blišč. Skoraj tako kot politiki. Ki so nekaj časa cenjeni, potem pa jim zbledi slava in sčasoma utonejo v pozabo. Sicer se jih nekateri še spomnijo, a nič več kot to. Ostanejo samo spomin, del zgodovine za nekatere, ki so ob njih odraščali...Za ostale pa tako nič ne pomenijo, oziroma jih ne zanima več.

V teh dnevih, ko postopoma se prižigajo luči po mestih, nekje prej, nekje malo pozneje, nekje malo bolj razkošno, pač odvisno od občinske blagajne, ter odločitev župana in politike nasploh.  No luči  so zagorele, , kljub pandemiji okužbam, ki le počasi pojenja.. Ne bo množičnega praznovanja. Ne rajanja po ulicah , objemanja , rokovanja , poljubljanja nazdravljanja.  

Za trgovce,  gostinstvo ,nasploh za gospodarstvo  je to zelo hud udarec, kajti veliko kateri so ob tem času zaslužili več kot drugače v dveh mesecih skupaj. Pa da ne pozabim estradnih umetnikov, ki so že tako, ali tako oškodovani nasploh v teh kriznih časih, ne samo v teh prazničnih časih, ker jih pač politika zelo rada spregleda...

Torej se je treba znajti nekako drugače, da se preživi.... Kar se tiče otrok in najmlajših , se da veliko pomagati, ohraniti praznični duh že doma...Samo malo iznajdljivosti je potrebno... Namesto  mrzličnega nakupovanja, dragih igrač, se da doma izdelati kaj zelo koristnega, ki bo otroku še bolj všeč, kajti z izdelkom bo dodan del ljubezni, topline in časa , s tem se bo družina zbližala poglobila sama vase in ti prazniki ki so prav za prav prazniki družine ,bodo zasijali v najlepši luči praznovanja.... Seveda se da sedaj naročiti skoraj vse po spletu, saj poštarji komaj dohajajo z dostavljanjem paketov,  A ta darila kmalu obležijo kje po kotih...po praznikih pa se bomo spraševali, kako je mogoče da je izpraznjen bančni račun?! 

Vendarle se sprašujem, ali bo darilo pač samo darilo ,toliko da se nekaj da, ker je pač že navada, ali pa bo s tem dodana tudi naklonjenost ljubezen.....predvsem pa se sedaj lahko posvetimo svojim najbližjim .. Tako da si mislim da ima vsaka slaba stvar tudi nekaj dobrega v sebi...Da se bomo malo zbližali s svojimi partnerji,  starši , otroki in ožjimi sorodniki.... Nekatere , sicer na daljavo s tistimi pa, ki živimo pod eno streho , pa bo zažarelo v nas spoznanje, da jih  imamo radi, da tiste, ki jih ni ob nas zelo pogrešamo ,povejmo jim to, da včasih ne potrebujemo razkošne razsvetljave , katero tako ali tako nihče ne more dalj časa, ali s prijatelji občudovati, ampak naj spet zaživi v nas tisto pristno praznično vzdušje, ki ni samo plod materialnih obdarovanj, ampak da vemo, da veliko pomenimo eden drugemu...

p.p.

Mery pripoveduje -17 del....dnevnik psičke Mery

 Leta tudi živalcam, hitro minevajo...

Naša Mery že vrsto let je pisala svoj dnevnik, kar nekaj delov se je nabralo, a zadnje čase je postala bolj lena pa sem sedaj našla njene zapise ha ha in jih objavljam. Sicer ne vem več, ali je 17 .ali 18 del, ker je USB na katerem so bili hranjeni zapisi se keam izgubil...

Kakorkoli že torej to so njeni utrinki od zadnjega zapisa...

Mery pripoveduje--- 

Letošnje leto si bom predvsem zapomnila po tem, da sem velikokrat morala ostati doma, ko sta Ona in On šla v hribe... Kadar pa sem ju le naprosila, največkrat je bilo treba samo dvigniti glavo in malo zaviti z očkami, pa sta se omehčala. On veliko prej, kot Ona , zaradi tega ker njega pač laže obračam , kakor Ona reče, da sem jaz njegov šef, ne On... Pa ker Ona ve, koliko lahko hodim , kajti moje bolečine so se v zadnjem letu kar precej poslabšale. Sicer dobivam zdravila, a kadar je slabo vreme takrat me še bolj izrazito boli...Ko gremo hribe, gor še kar lahko grem, a nazaj je skoraj nemogoče. Tudi če se trudim, me boli. Takrat navadno grem k njej jo rahlo sunem s smrčkom v nogo, če pa ne opazi, ali pa namenoma spregleda, se ji vzpnem po nogi, takrat me navadno dvigne, čeprav to ne bi smela, ker ji je ortoped prepovedal dvigniti več kot pet kg. Jaz jih imam pa deset...  Ja  apetit pa imam takoooo velik  ... 

Ona pravi, da sem zadnje čase, kot sesalec, vse gre z menoj. Tudi v kuhinji sem vedno , ko Ona kuha, potem vse pregledam če ji je kaj padlo na tla...Ko pa je tako slastno, moja hrana, pa seveda, ko sta pri mizi se vedno spravim na njegovo stran in takrat mu "pade" vedno kaj na tla...Ona se sicer jezi, ker ji je veterinarka dejala, da  sem preokrogla, da  bi morala. malo shujšati, vsaj dva kg...DA ME BO MANJ BOLELO, SEM PA SHUJŠALA 10 DKG.. 

On pa pravi da nisem debela, da je dlaka kriva...Ona pa pravi  da zgledam tako kot mortadela na zobotrebcih...Potem pa me je ostrigla pa sem bila še ravno tako debela, no kot bi bila olupljena mortadela je dejala Ona. Ne vem zakaj se takrat tako smejita.... 

No da nadaljujem, kadar grem vseeno v hribe zraven, me večinoma nese on, a ker tudi on je že malo bolj v letih , pa še kup težav ima ,pa če je spolzko se Ona boji da bo padel, tako pa takrat greva cik cak... Pa se tudi pride, kot bi vozila slalom, samo količkov ni ha ha. Res so lepe poti z njima. Sem pa postala zadnje čase malo bolj živčna, navadno ko gremo kam, mi on nese hrano s seboj, potem pa jo čuvam tudi zalajam ..Ona pravi da to ni lepo, on me pa samo poboža... Ja malo sem morda res razvajena Pa kaj???'.. Če me nese v naročju gledam okoli sebe če, pa me nese v nahrbtniku pa takoj zaspim. In takrat on vzdihuje in pravi kako sem težka. 

Če bi lahko bi mu odgovorila, "Saj ni res,  nisem težka in debela , saj si dejal da sem shujšala in sem ravno prave postave!"

 Ko me da dol pravi :Drugič boš res ostala doma, te težko nesem. Seveda ,kako kratko strmino še gre, a če je le dolga pot je težko .... Tako pa zadnje čase grem z njima samo okoli Škalskega jezera, ali pa Sončnega parka.... Potem se vrnemo domov, jaz grem počivat onadva pa gresta sama še kam drugam ... Sem se že navadila, le včasih si prav želim da bi ju spremljala, a ta nadležna vretenca, sploh ne vem zakaj se mi zaraščajo, pa zakaj me tako bolijo....

Prejšnji mesec sem praznovala svoj deveti rojstni dan.. Nisem še ne vem kako stara, psička Neli, ki je bila tu pred menoj je dočakala 16 let.... Pa je bila zelo aktivna, kakor pravita Ona in On... A vseeno že čutim  starosti pezo let, pa se ne obremenjujem preveč. Vem da mi bo tudi na starost lepo, da me bosta varovala hodila z mano toliko , kolikor bom pač zmogla , ostalo bosta pač sama šla..

Pa dokler bom se lahko crkljala na njemu, ko gleda Tv , in mu bodo "padale" na tla stvari, za katere on ve, da jih obožujem , in da bom se lahko stisnila njej v naročje, kadar me bo strah, kadar bo grmelo, bodo petarde pokale ,bo veter zavijal okoli oglov, , ko helikopter brni nad nami, , ali pa kaka žolna kljuva po votlem drevesu , da me bo potolažila, in mi dopovedala (no včasih težko verjamem), da ni nič hudega to, dokler se mi ni bat za prav nič na svetu...

Samo da se te bolečine ne bi stopnjevale pa bo še kar lepo ---  ...Tako sedaj grem gledat, kje je On, je čas za jutranje nežnosti, saj pravijo božanje vsakemu dobro dene, zakaj pa meni ne bi-Ah ja, sem pozabila da zadnji mesec smrčim, tako pravita onadva ...So what

Optimistično razpoložena Mery

Tudi to je življenje! Primerjava -Strah- Volja -Upanje

Temna stran meseca novembra , 

a upam da svetlejša v prihodnosti za vse.....

Podoben zapis sem napisala lani v tem času, sedaj ga samo izpopolnjujem ,ali kakor bi lahko dejala isti mesec, a vendarle tako drugačen....kajti mesec november je za mene vsako leto dober mesec, morda eden najbolj aktivnih, najbolj prešernih. Vedno pričnem z urejanjem priprav za praznike, majhne detajle, ob katerih se zelo zabavam. Tudi pričakovanje, konec leta se že čuti, z njim najbolj veselje, da se bo pričel dan daljšati, da bo spet svetloba zavladala naokrog , pa ne nazadnje za konec meseca točneje na 29 novembra sva se midva z mojo boljšo polovico prvič srečala, ko se je zaiskrila prva iskra, ki je zagorela v trajen ogenj , takrat še v bivši Jugoslaviji, ko je bil to praznik republike pred petinpetdesetimi leti ja rada imam mesec november..... Poln spominov poln načrtov za prihodnost, no vsaj do sedaj je bilo tako.....Letos pa je do sedaj bilo tudi kar obetajoče. Ne v smislu pohodov, čeprav se jih naniza kar nekaj, letos res ponavljajočih zaradi ukrepov in seveda tudi samo v krogu naše občine...A kljub temu se gibljeva, če pa že ne toliko zunaj nadoknadiva s sobnim kolesom in abroketom, da tudi druge mišice malo ostanejo v formi, da nisi tak, kot bi ti okoli rok visela zgubana zavesa ..Da te že skrbi, da se ne boš kam zahakljal z njimi .. Pa da vsaj ohraniš moč za kako strmino....Pa elastičnost ,ta je še kako potrebna, ko že vse drugo okrni.

Veliko se je spremenilo od lani, le moja aktivnost in pozitivnost je v začetku tega meseca bila isto na najvišjem nivoju.

Optimistično sem zrla v prihodnost, , kajti po pol letni nezmožnosti zaradi bolezni in operacije, sem res mislila da nikoli več ne bom s takim veseljem optimizmom , polnim adrenalina šla skozi poletje...A se je vse obrnilo na bolje v drugi polovici leta , seveda z vsem trudom in voljo sem dobesedno zakorakala življenju in soncu nasproti

Jesen se je že krepko nagnila v svojo drugo polovico , čeprav so še tu in tam , kar topli dnevi , a jutra so že zelo sveža sveža, včasih tudi s koprenasto meglo nakazujejo to, da smo tik pred pragom zime. Zadnji teden se počutim nekako, kako naj zapišem , mlahavo, brezupno ..Kar me zelo čudi ? Ker je luna v porastu navadno ima je imela vedno zelo dober vpliv na mene ... Sedaj pa nekako me ne doseže njen rastoči krajec...

Včasih premišljujem o vplivu letnih časov , vremena na počutje ljudi .

Večkrat slišiš koga reči,
"Nisem mogel spati, je najbrž tega kriva polna luna!"

No na koga vpliva polna luna, ščip , na druge pa prazna luna ali mlaj.

Tudi bolezenski znaki so povezani z vremenom , mislim , da je kar nekaj ljudi, ki so ob deževnem vremenu bolj dojemljivi za težave, ki jim jih povzročajo posledice bolezni, ali poškodb. Pa ne samo ljudje, tudi živali, čutijo vpliv vremena. Naša psička Mery je te dneve, ko čisto nebogljena, ko se pripravlja k dežju... Tako , da premore le krajše poti, okoli Sončnega parka, ali okoli Škalskega jezera, a tam vedno najkrajšo varianto... Kljub zdravilom ,ki jih redno dobiva opažam, da vedno pogosteje pride k meni, da jo vzamem gor in ji malo zmasiram bolečo mesto.. Ja leta, sredi oktobra je dopolnila deveto leto, kar pogrešam , njeno razigranost poskočnost . Kakor koli , hočem reči , da nekaj mora biti že na tem!

Seveda tudi ljudem takrat navadno pade razpoloženje na nulo.

Svet okoli nas postane veliko mračnejši, ali pa celo ovit v gosto meglo, v kateri včasih ne najdeš izhoda. Kar naenkrat se zapičiš v besede , da je morda trditev nekaterih o starosti , morda res malo bolj realna, kot pa jo vzameš sam za dejstvo.

Vedno sem se do sedaj ob besedah:

"Ja smo prišli v leta, ko je normalno da ne zmoremo , ne tega, ne onega več" samo nasmehnila. Kaj imajo leta opraviti s tem. Jaz se počutim dobro , vedno enako. Je pa res da me sedaj ob vseh teh prognozah oziroma dejstvih, da čeprav se zmanjšuje okuženost ljudi, se povečuje smrtnost med pacienti obolelih za Covidom 19... Čeprav sem po naravi zelo velik optimist, se je nekje v podzavesti pričela pojavljati v enem kotičku možganov, rahla skrb, kaj pa če se kljub vsemu le okužim? Kljub varnostni razdalji, izogibanju ljudem ,kljub nošenju maske, da o umivanju in razkuževanju rok, kljuk sploh ne govorim...

Torej to ne more biti vzrok.

Lani pa je bilo tako razmišljanje

No da se povrnem na temno stran sonca, kajti sedaj opažam, da sem se veliko teže pobrala, kljub relativnemu sončnemu vremenu, kot pač ob podobnih drugih primerih prej. Fizično sem si že kar dobro opomogla, seveda bo ostalo nekaj posledic, a je že tako, da vedno ostane kak praska , ali kaka brazgotina.

Ali je to res posledica letom, ali pa samo vplivu okolja, češ smo pač stari, kot če greš k zdravniku, te boli kaj, pa ti zdravnik lakonično reče Ja starost, jaz vam novih kosti in mišic ne morem vrniti... Potem pač greš nazaj domovi n imaš dve možnosti, da se predaš, sedeš pred Tv in čakaš na teto Matildo da nabrusi koso tudi za tebe, ali pa rečeš,

"Dol mi visi . kar pravi dotttore" ;pa se pričneš sam razgibavati, včasih stisneš zobe, ker te vse oboli, a opaziš potem da si vsak dan gibčnejši....

Kajti ob takih trenutkih se prično pojavljati vprašanja in razglabljanja, kako smo si različni ,zakaj je tako, da so nekateri stoletniki prisebni polni iskrivosti duha. Nekateri pa že malo čez šestdeset jim spomin peša. Čeprav so živeli doslej aktivno na vseh področjih.

Nekateri gredo ,celo tako daleč, da so mnenja, da so starejši nad šestdeset, sedemdeset let pač obsojeni samo na , Tv daljinca in kratek sprehodek v trgovino, ali okoli hiše. Seveda ni hoja vse. Seveda sedaj v teh kriznih časih je tako, ali tako najvarneje, da ranljive skupine ljudi ostaja doma. Že tako, ali tako je preveč žrtev med njimi zaradi korona virusa...Tudi različni hobiji veliko prispevajo Seveda to ne velja za vse starostnike. Kako z veseljem opazujem starejše sosede, skoraj neverjetno je koliko jih je , da se včasih sprašujem, ali smo postali res četrt starostnikov. Šest sosedov od katerega so še vsi pri "moči" čeprav imajo že 86 let oziroma dva celo 87 let. Eden redno vozi avtomobil . Ostali pa gredo vsaj enkrat na teden okoli jezera, ali vsaj okoli parka. Seveda ni vse v fizični moči, ampak tudi v psihi . Kaj ti pomagajo mišice, če je v glavi pajčevina, kjer se počasi udomačuje gospa demenca..... No to je bilo še lani, letos so ti sosedje poniknili nekam, ne vidiš jih več, ne slišiš jih več, le rolete, ki se dvignejo tam sredi dopoldneva, nakazujejo, da so še pri življenju. A imam vtis da so vsi tako prestrašeni (kako tudi ne) samo mlahavo zamahnejo z roko od daleč ko greš mimo in jih pozdraviš , če jih slučajno ugledaš na balkonu....da bi postali ena izmed številk žrtev korona virusa... Tako je letos...Čeprav sem kljub vsemu še polna nekih načrtov, nikoli ne gledam na stvari, kot sedemdeset letnica no že kar nekaj let čez, ampak , kot bi jih imela, kaj naj rečem da ne bom pretiravala, kot petdesetletnica. Do sedaj nikoli nisem čudila, da mi starost diha za ovratnik, niti nisem dovolila si tega občutka... se je od nekod pojavil strah Kaj pa če???? To pa je razlika lani od je letos... sedaj pa čakam na to da se megla razkadi, da se pokaže mesec poln moči in da grem naprej , kako in na katero stran, ali temno stran meseca, ali svetlo stran svetlobe, pa bomo videli po novem letu.........

p.p.