Spomini starega gojzarja- Poslovilni pohod na goro Oljko v letu 2020

Praznični sončni dan  , dan samostojnosti in enotnosti (kako lepo  to zveni, ali je tako pa je že druga zgodba, ne bi sedaj o tem ) je kar vabil v naravo...

Ker zelo slabo kaže, da bova lahko šla, na najini vsakoletni tradicionalni poslovilni pohod na Uršljo goro, kamor greva vsak konec leta ... Sva vsa razdvojena, kam lahko, kam ne .... Kam iti je pa bilo drugo vprašanje, kajti prehodi občin so se spet zaprli. A ker sva vzela vse to , tako počez, kot pohodnika, ki ne nameravava iti na obisk h komu, se stiskati, rokovati, še manj pa objemati in poljubljati z neznanci, ali prijatelji...

A je težko zbrati cilj. Okoli naših jezer sva šla na praznični božični dan,...Na Koželj, ter Jakec in Gradišča nad Velenjem  pa naju ni mikalo, kajti tam je gneča in še blatno po izdatnem dežju prejšnjega dne. Ostala sta samo dva cilja. Paški Kozjak , ter pogojno gora Oljka - Ker imava vsako leto tradicionalni pohod na Paški Kozjak, prvega,

ali drugega januarja je to odpadlo, ostala je samo Gora Oljka Dobro razpoložena in vsa vesela sva se zapeljala do novega  parkirišča . Ter se napotila v sveže nekaj časa po senci, a po lepi makadamski poti, ki sva jo kar hitro premagovala, uživava na takih cestah so  veliko boljše kot asfalt. , ki pa je tu bil samo kakih sto metrov poti...

 

 

a sončno jutro. Kar samo se nama je smejalo ob tako lepih motivih in sneženih vrhovih tam na obzorju. Višje, kot sva se dvigala lepši razgled je bil. Bila sva prepričana , da bo morda tudi na vrhu sneg,

a ga ni bilo več. Le rahel poprh tu in tam je dal vedeti da so tudi tu bili deležni belega božiča. 

Nama pa se je vse smejalo ob tako krasni panorami, kar zaželela sva si že novega leta in pohoda na naš Šaleški Triglav na Paški Kozjak, ki se je bahal z belo obleko...

Prav romantična panorama...

Pogled na cerkvico v Šantandražu

 Kar hitro sva se vzpenjala kljub temu da je bil zrak svež, a sva se z hojo, kar hitro ogrela. Srečevali in dohajali so naju pohodniki , kolesarji , družine z otroki, posamezniki, pari ,a večinoma vsi mlajši od naju... Midva pa sva se predala enakomernemu marširanju, ter se tu in tam ustavila, da sva iz dna pljuč zajela sveži oprani očiščeni zrak in dodala dodatne energijo srcu in krvnemu obtoku.

Pa še malo za imunost sva nastavljala lice soncu nasproti. Ja zakaj pa ne, vse je zastonj, pa še v vrsti ni treba čakati da lahko vsrkaš darilo matere narave vase...Kar hitro sva se dvigala nekaj časa po makadamu nekaj časa pa še dodatnega asfalta je bilo na razpolago. Sonce je oblikovalo čudovite kontrastne slike, ter poživilo zeleni mah raznih oblik ob cesti.... Postajalo je vedno bolj vroče. Nato sva krenila  po listnati poti , kar počez, je bilo le manj ljudi, ter se ob poti odžejala in malo više uživala v lepoti stare kapelice, ki kar paše v ta prostor. 

 ter zanimivega drevesa z trojno bulo ob vznožju... Sonce sedaj komaj posveti v ta prostor

 Malo više pa sva zaslišala za sabo peketanje konja. Hitro sva se umaknila in res je za nama prijahal dobrovoljen jezdec ..Ah ja sva dejala danes je žegnanje konj, saj je Štefanovo, ko je bilo prejšnja leta na gotovih krajih veliko zbiranje in žegnanje konj iz različnih krajev. No letos je vse drugače , a konj je potem pri cerkvi le dobil svoj žegen , sva se midva šalila.

 Z

Ja zelo smo vsi uživali na svežem zraku , na soncu polni zdravja, veselja in sreče, ja to je praznični dan bil res izkoriščen do maksimuma...

elo veliko ljudi je bilo na vrhu. Midva sva se ob prihodu vpisala v aplikacijo Planinc, slikal pa naju je pohodnik, ki je ravnokar prišel mimo. Nato pa sva se napotila do cerkve, katero sem še prej seveda poslikala, saj ne moreš mimo, tako lepa, tako čudovit pogled pod modrim decembrskim nebom se je nudil, da pač moraš to zamrzniti v sliki, da lahko v poznejših časih to spet doživiš in  osvežiš spomin.

 Nazdravila sva iz svojega nahrbtnika, ter se nato napotila nazaj ob čudovitih motivih belih dreves, ki pa so že malo nižje bila zelena. Nazaj sva nekaj časa šla po cesti naokoli, nekaj časa pa počez, 

seveda po motu, zakaj, pa ne dokler še lahko narediva kak skok čez jarek   z varnim doskokom                                                     

                                                                                                               

Kakor koli bil je zanimiv pester dan

a zelo hitro sva pripela po senčni strani na sonce, kjer sva še zadnjikrat opazovala Paški Kozjak, Pohorje in ostale bele vrhove, ki so se bleščali v soncu. Nato pa naj

u je vsrkal senčni gozd, 

na katerem koncu je stal novi križ

, ter se vsa vesela izognila veliki trumi ljudi,, ki so hiteli še na popoldanski obisk te lepe gore. Midva pa sva z zavestjo da sva naredila nekaj za svojo dušo, nekaj za svoje zdravje , za telo za svojo veselje, se odpeljala proti Šaleški dolini.....