Naša prelepa dežela, o kateri smo bili prepričani, ob osamosvojitvi, da bomo postali druga Švica, kakor je bilo obljubljeno. Pa žal ni tako. Tudi pri nas imamo brezdomce , družine, ki se komaj pretolčejo skozi mesec. Ostarele, na samotnih kmetijah, ali sobicah ,ki kljub socialni pomoči , si težko preživijo mesec, ko plačajo položnice, jim ostane par evrčkov za preživetje.....ali pa še to ne...
V tem času se vsako leto spomnim, tudi tistih, ki jim ni dano da bi lahko svoj vsak dan preživljali ob toplem ognjišču, ali v krogu svoje družine... Nekateri porečejo da so brezdomci , ali reveži, ki se naenkrat znajdejo tam na robu družbe, krivi sami za svoje stanje. Je pa seveda veliko odtenkov tega, kar povzroči , da kar naenkrat ostaneš brez strehe nad glavo, brez družine, brez prijateljev, brez toplega kotička, kjer bi si ob tem času, lahko ogrel premrle kosti....
Tisti ki ne poznajo siromaštva samo zamahnejo z roko, ter rečejo, sami so si krivi, a žal je veliko vzrokov, toliko, kot je pač ljudi da se zgodi, da nepričakovani dogodki iztrgajo kompas življenja, tudi tistim , ki so to najmanj pričakovali
Nekje je kriva družina , razne ločitve , morda napačen pristop, zlorabljanje že v otroških letih, da mladi takoj , ko dopolnijo polnoletnost zbežijo od doma , ter so raje na cesti, kot na milost, ali nemilost prepuščeni maltretiranju in zlorabam....
Nekje je kriva pijača, morda nekje tudi droge, ali pa je to dvoje morda šele posledica brezizhodnega položaja, ljudi, ki ne vidijo izhoda, pa si s tem lajšajo težko včasih brezizhodno življenje, ki postaja iz dneva dan bolj životarjenje, kot življenje...
Nekje je kriva bolezen, take vrste, ki kar naenkrat povzroči, da vidijo stvari iz povsem drugega zornega kota. Včasih zdravila ne pomagajo, ali pa jih dotični zavračajo, s prepričanjem da jim bolj škodijo, kot koristijo. S tem pa izgubljajo nadzor nad življenjem, izgubljajo svojce, družino , prijatelje, ter ostanejo povsem izolirani od sveta....
Nekje so kriva napačne poslovne odločitve , v podjetjih ali drugje , bankrotirajo s pomanjkanjem sredstev za preživljanje, se kar lahko hitro znajdeš tam na robu....
Sedaj , ko je še dodatna kriza zaradi korona virusa, ko se še tisti, ki imajo službe, kar naenkrat znajdejo brez prihodkov, ali pa tako minimalnih da morajo vsak cent dvakrat obrniti, da shodijo čez mesec....
Veliko je žalostnih usod, v tem adventnem času, ki naj bi bilo namenjeno družini , usmiljenju, sočutju, radodarnosti za ljudi ljudi brez toplega kotička , prijateljev, so brez tople besede postelje v tem mrzlem vremenu se mi v dno srca zasmilijo, ko bi jih lahko moja topla misel ogrela , jih pokrila , ter jih nežno zazibala v svetlo prihodnost, nežno objela ... Ter jim zaželela, da bo drugo leto bolje...
Ja tako bi lahko zapisala, lani ah ja saj sem nekje, a letos se je vsemu temu, pridružilo še stanje še večje izoliranosti, zaradi Covid 19, so še brezdomci, reveži še dodatno odrinjeni ne samo na rob, ampak veliko kje tudi preko roba... A je že tako , nobeden se ne bo preveč vznemirjal, če bo navček zapel brezdomcu, ki je že prej za marsikoga postal neviden zrak...:Ja taka družba smo .. Kot pravi pregovor, sita vrana , lačni ne verjame....
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar