Občutki utesnjenosti!

 V ta jesensko zimski čas  V teh dneh, ko se je vse zgrnilo na kup , razni neodložljivi opravki, kot je pač navada zadnji mesec v letu se vedno pogosteje odločava za potepanje po naši dolini. Tudi ko je megla, ali oblačno, seveda pa takrat bolj s premislekom izbirava poti. To leto, oziroma te zadnje tedne  pa tako , ali tako nimava velike izbire ...Pa letos je vse drugače, ko pregledujem albume slik od prejšnjih let sva tak čas decembra ,  prejšnja leta ,bila kar aktivna, Posnetki iz Smrekovca, Uršlje gore, Donačke, Boča, Koroških vrhov , Bukovce in še in še . imava občutek utesnjenosti, kot da sva zaprta med štiri stene,  ja tako je, če postane narava, hribi tvoj  način življenja...Te tedne in dneve  sva prehodila vrhove pa tudi dolino po dolgem in počez , ob jezerih sva vse prehodila že večkrat, da je malo spremembe, greva enkrat iz ene , drugič iz druge strani...dolina je mala, , imamo sicer zelo veliko sprehajalnih poti. A ne smemo pozabiti velike vodne površine naših jezer, ki odvzamejo, kar precejšnji del prostora, za razgibavanje.... Tudi  vrhov je nekaj, a je žal tako, da jih veliko meji na sosednje občine, do občine na zahodu je samo šest km... A za njo so hribi ki so samo pobožna želja da jih obiščeš... A nastane lahko problem če nisi ne vem kako dobro podkovan v  občinskih mejah, se kar hitro lahko zgodi da te ob prihodu iz gozda na asfaltno cesto ustavi   organ  zakona , ki  morda slučajno patruljira tam naokoli. No če imaš srečo, jo odneseš z opominom, če  ne pač moraš seči v denarnico, ter molče sprejeti  plačilni nalog.  

 Tako velikokrat greva namesto po stezah in poteh, kar po brezpotju navzgor , seveda v mejah znotraj občine ....Ker je  te dni  precej  muhasto vreme se odločava za bližje gričke.. Je že tako, da se je neka bojazen zavlekla pod kožo ..Sigurno je le sigurno, kaj pa če me , korak na drugo stran občine ujame virus in me zapečati....Ja bolje se je paziti, kot pa zdraviti vsaj v tem primeru obolenja.... Je tako, da so tudi drugi ljudje,  mnenja da je narava dober zaveznik zdravja ,lahko nastane na ozkih stezah , kje kar gneča  Obožujem brezpotja, še posebno če so tla pokrita z mahom, ali sedanji čas z listjem.. Ta čas je sicer  vse bolj pestro, tla ki so razmočena od dežja lahko postanejo drsalnica. Tako imaš občutek na takih poteh, da si v pesmi ansambla Čukov

 "Mal naprej pa mal nazaj. "
A se ne obremenjujeva s tem, celo praviva, da je to dobra izkušnja za ravnotežje.

Tokrat sem se malo hitreje povzpela na vrh, kot on, kajti opažam da z zmanjšanjem pohodov po hribih strminah ,se mi je kljub vsakdanjemu gibanju zmanjšala kondicija. Pa, tudi nekako opažam, nenavadne  pojave, da so se v tem vlažnem času skrčila oblačila. Pa da so se mi naredili okoli pasu obročki kot  zaščita, če bi slučajno padla, sem se šalila, njemu, ko sem s težavo zapela gumbe in zadrgo na hlačah. To prejšnja leta se še  nikoli zgodilo v jeseni , ampak če  se je sploh , se je tja na spomlad.

Tako da zjutraj kljub temu, da je še gosta megla , ali rahlo rosi ,predlagam njemu , da greva ven, pa da obdelava kako strmino, kajti imam občutek, da sem se polenila najbolj sem to občutila danes , ko sem prisopihala na vrh kot kovaški meh. 

Tam ob robu  gozda sem se oddihovala globoko in si sama sebi dopovedovala, da je za to kriv  sveži jesenski zrak. na vrhu  ob drevesu, ki je še prejšnji mesec krasila žareče obarvana krošnja , a sedaj so gole veje  na njih skoraj ni listja, le par listov še se upira neizbežnemu , čaka, da ga piš vetra odtrga , ter počasi kot v počasnem posnetku nežno položi med ostale liste na tleh...-

Sledim mu  s  pogledom , a kar kmalu zamahnem z roko, da odženem črne misli  , kajti preveč me spomni na minljivost neizbežnost  vsemu živemu...Raje pogledam proti sredini strmine, kjer gre  on navkreber,  počasi, tako z občutkom . 

"Res je breg", se zavem , a obenem se nasmehnem, kajti ,da greva tu gor je bila njegova ideja, bo že prišel pač malo počasneje, saj sedaj že ve , da če  bo šel prehitro se zadihal  bo potreboval kar nekaj dihalnih vaj, da bo spet lahko sproščeno dihal.. .Gledam ga in si mislim , kako dolgo še nama bo dano, da bova lahko premagovala take strmine ... Kje so časi ko sva skoraj pretekla tak breg,....

Ob tem se nenadoma zaveš da pride  čas, obdobje, ki ti kljub trudu, volji postavi ovire na pot.... Enostavno ne moreš verjeti, da se to dogaja tebi, kajti volja vsekakor je načrti tudi, a ko ga je treba uresničiti gre vse počasneje ..

 Končno je le prišel do mene se naslonil na palice  potem sva s pogledi objela obronke hribov tam onkraj naše doline,  , ja je že tako, le takrat, ko ti kaj ni dosegljivo , si tega še bolj želiš, še bolj ceniš, kot  doslej .Pričela sva  se  pogovarjati o sedanjem stanju, ki se nehote tako zažre v človeka da   še v naravi stežka. pozabiš stanje ki je sedaj vlada v naši deželi..... Navadno tak čas pričneva načrtovati pohode obiske vrhov planin gora, ki jih obiščeva naslednje leto......Kar spomladi bova pričela je dodal , ter se potem napotil navzdol po bregu. .

" Seveda če bo dovoljeno", dodam jaz in stečem za njim...

A letos je  spet vse drugače tudi z načrtovanjem...Že lani sva se uštela z načrtovanjem, spomladanske pohode do polletja je nama prekrižala višja sila, poletne mesece, sva pa nabirala kondicijo in uspela uresničiti, samo 50% načrtovanega . Kaj pomaga še tako dober načrt, volja , če poseže vmes višja sila ,če pa so prepovedi da ne smeš nikamor..... Pogrešava planjave, pogrešava pohode, brez mask, pogrešava prijatelje, oba si želiva da to stanje občutek kot da si v zaporu, čim prej mine, da bo drugače, če ne se nam bo zrolalo  od tega bremena, ki nam pritiska na ramena...

p.p.