Decembrska jutra -2-Na jezeru v soncu

On je rekel sonce .

V hladnem jutru in po kar nekaj dnevih dušeče megle, ki je kot katranast pokrov pokrivala našo dolino, sva vsa vesela pohitela okoli Škalskega jezera.

Ki je danes kazal precejšnjo drugačno podobo, kot včeraj Že ko sva šla skozi park sva videla ,da bo sončno, kajti skozi krošnje dreves sva videla , kako je sonce rdečkasto obarvalo dim iz Teš/a na koncu doline.....  Pohitela sva naprej , skozi gozd , ter kmalu prispela mimo Galaktike do mesta, kjer se nama je odprl pogled na našo goro Uršljo goro, tako blizu, a zaenkrat tako daleč, vsaj za sedanje čase, Je pač v drugi občini

Pozlačen sneg  je dajal vtis, kot , da je pokrit s polivinilom, kot so v trgovinah  artikli, ki pač niso za uživanje.... 

Nad njo pa so se pričeli zbirati temni oblaki, a vseeno sva upala, da bo nama dano da prideva midva po nekaj dneh megle spet na sonce...

Še vedno sva hodila po senci in tu in tam se ognila ledu na cesti, ko sva zagledala tam čisto v kotu skupino labodov...Čudila sva se, kako je mogoče, da jih par, ki se je po  prejšnjih poginulih labodih naselil in vzel za svoje vso Škalsko jezero. Že večkrat sva videla, kako sta jih podila nazaj na Družmirsko jezero...

Šla sem prav do jezera, kajti videla sem da so zraven tudi mladiči

Pravi užitek jih je bilo opazovati, takrat pa mi on zakliče : "

Glej sonce !!!"

res se je nad obzorjem izvilo iz nastajajočih oblakov bleščeče sence in obarvalo vse naokoli.

pobarvalo  je tudi zahodni del jezera.

Čeprav sem se prej zelo veselila sonca sem se tokrat posvetila labodom. Tako  dostojanstveno so pluli ob bregu , stara dva sta se šopirila , mladina pa je bolj gledala, če lahko ob bregu odtrga kak šop trave...

                                                ..Potem pa sem šla po poti  po spodnji strani  tik ob jezeru , ter nato navzgor ko zaslišim hrup vodi, kjer sta se pretepala dva laboda za  ozemlje.... Kako žal mi je bilo da sem bila tako daleč od dogajanja... A med tem, ko sem jaz prišla nazaj sta se domačina že odpravila na zgornji konec jezera... Skupinica pa se je zbrala tesno skupaj, mislim , da na bojni posvet. Ja jezero je kar veliko,  včasih je bilo tukaj kar nekaj parov labodov. A zadnje čase ni več tako.... Že večkrat je poskušala kaka labodja družina priti iz Družmirskega, ali Velenjskega jezera na Škalsko , a do sedaj jim  jih je še vedno uspelo pregnati nazaj... Pohitela sem naprej ter se na vrhu pridružila njemu in Mery ki je zvesto čakala ob njem.

Sonce je počasi izgubljalo svojo moč, kajti oblaki so se kopičili...

Pogled na Velenjsko jezero in tja čez, od Ušlje gore je ostalo samo nekaj oblakov...

Midva pa sva pohitela naprej, kajti vedno več sprehajalcej se je nabralo okoli jezera. Ja je že tako, ko ni kam drugam veliko poti pač se tu bolj drenjajo/...Nad Lubelo je bilo še sončno.

Pogled čez jezero na Jakca in na Gradišče nad njim

Uživala sva v soncu ter pohitela naprej ... na naslednji sliki še zadnji pogled na Jezero- Spodaj se lepo vidi kak je bil pogled na nasprotno stran včeraj in kak danes-... Razlika je očitna.

V nedeljah naavdno zavijeva kam drugam, a danes, ko je bilo sončno sva se spet odpravila k Škalskemu jezeru. Lepo je bilo. Naužila sva se sonca pa svežega zraka , tako bo dan še lepši.....Spodaj pa pogled na  Hrastovec Lubelo, na Skalni vrh in Vodemljo 

p-p-