Zakaj nismo vsi enako sočutni??
V sedanjem času, ko je toliko pomanjkanja povsod, ne samo zaradi virusne, koronske krize . Toliko žalostnih usod, , je povsod na pretek. Nekatere bolj očitne, druge bolj skrite očem...V teh decembrskih dneh, ko je vse nekako obarvano v prazničnih barvah, je tako pri nas, kot po sosednjih državah ospredju dobrodelnost, ki je namenjeno predvsem otrokom potrebnih pomoči.. A ne nameravam pisati o tem, koliko otrok , bo letošnje praznike preživelo ob skromnem obroku, brez daril, ,koliko ostarelih mamk bo s tresočo roko pripravilo skromno božično večerjo, če sploh. Koliko osamelih, pozabljenih , bolnih na duhu in telesu bo zrlo v predbožični večer tja gor v nebo ,ter iskalo zvezdo odrešenja, sočutja, ki bi jih odpeljala na topel , osvetljen kraj , kjer bi jim nekdo ponudil roko, ali pa vsaj topel kotiček za spanje.. Ter jim podaril osrečujoč ohrabrujoč nasmeh, na boljši jutri..
Ne nič od tega ne nameravam pisati, ampak o sočutju nasploh, kako je s tem, ali je to čustvo prirojeno, ali privzgojeno?...Se to naučimo kot otroci, ob raznih priložnostih. Kot na primer, pade tiček iz gnezda. Nekdo ga bo pobral nesel nazaj v gnezdo, če je to mogoče , ali ga nesel domov , ter ga vzredil in potem spustil na svobodo. Ali pa ga bo enostavno pustil na tleh no nekateri ga takoj bi ubili... kaj nas žene da smo si tako različni... zakaj so nekateri trdosrčni, jim ni mar nesreča drugega, drugi pa bi dali še zadnjo skorjo kruha, ali kos obleke še morda manj potrebnemu od njega... Nekateri se zjočejo ob nesrečah ljudi, drugim okamnijo obrazi in srce... Zakaj je tako....
Včasih so se otroci zgledovali po starših. Točno si vedel kaj lahko kaj ne... Tudi s sočutjem je bilo tako. Spomnim se let po drugi svetovni vojni mislim da je bilo okoli 1954 leta, takrat so še hodili berači od hiše do hiše. Ker takrat je bilo tako, da so bili mnogi za hlapce in dekle pri večjih kmetijah , ko so pa onemogli so bili odveč pa so lahko šli s trebuhom za kruhom Vem da so pri nas vedno bili dobrodošli. Dobili so hrano , ter so jim postlali v kuhinji na tleh...Mama jim je naslednjega dne navadno dala še popotnico s seboj . Veliko zagozdo kruha kruha s koncem domače klobase, ali prekajenega mesa...Ali kak kos pogače, pač odvisno, kdaj je to bilo...
Živ mi je spomin na starejšo ženičko, bila je majhna, s koničasto brado , z belo pikčasto ruto, ki jo je imela zavezano pod brado ,a prijaznimi očmi.. Prespala je pri nas , po obilnem zajtrku navadno so bili žganci s kavo je naslednji dan odšla. Mama ji je dala krajec kruha ter kos pogače in malo prekajenega mesa... Ko je odhajala sem stekla za njo ter ji še v veži stisnila v roko dva jabolka, rekoč ;
"Nate, boste zraven male južine pojedli." Prijela me je za ramo, me pogledala v oči, ni bila veliko večja od mene ,se mi toplo zahvalila, ter dejala.
"Bog ti povrni, a žal ne morem jesti jabolk, ker nimam več zob "Nasmehnila se mi je , ter ob tem pokazala samo dva zoba enega v zgornji čeljusti.in enega v spodnji čeljusti. .Vrnila mi je jabolka, ter kimajoč z glavo odšla v sivi zimski dan...
Jaz pa razočarana nazaj v kuhinjo, kjer so se mi ulile solze razočaranja, kajti takrat kot otrok pač nisem doumela da se tudi dobro dejanje včasih ne konča srečno. Mama pa mi je dejala, lepo od tebe , ne bodi žalostna, videla je da ji hočeš pomagati , to pa je glavni namen.
Pa sočutje do živali, prav za prav do vseh živih bitij. Surovo pretepanje živali , ki se ne morejo braniti. Kako so lahko ljudje tako kruti, za frustrirani , svoj gnev jezo nad samim seboj izživljajo nad nemočnimi bitji... da zastrupljajo pse, mačke , jim mečejo zastrupljeno hrano ob poti, kjer ljudje vodijo svoje štirinožne ljubljenčke na sprehod.... Kaj se dogaja v glavi takšnih oseb, težko rečem ljudi... Kje se je zataknilo pri vzgoji, ali slabi vzgledi, staršev ali druščina, alkoholizem , ali objestnost.... Kako nekdo lahko v teh decembrskih dneh vrže petardo , z balkona na cesto, kjer gredo otroci, ali sprehajalci s psi. Čista brezobzirnost, objestnost , totalno pomanjkanja sočutja.
A hvala bogu, je še veliko ljudi, ki so res dobrega srca odprte roke, da radi , darujejo pomoči potrebnim. Ni potrebno veliko, včasih samo kak euro, ali pa včasih je dovolj samo topel nasmeh , ohrabrujoča , tolažilna beseda...
Te male geste izraz sočutja delajo čudeže, nas bogatijo
Ti dnevi naj bi bili namenjeni radodarnosti obdarovanju , , a je navadno tako, da darujejo tisti, ki bi še sami potrebovali pomoč, kajti ti dobro vedo, da lahko včasih malenkost odloča o življenju in smrti. Kajti to so drobne geste, ki ljudem ,ki že skoraj obupajo nad vsem, in včasih jih obidejo črne misli, da bi končali to življenje ,pokažejo, da le niso sami ,da bo še vse dobro samo vzdržati je treba....
Tisti pa ki nimajo veliko, a še vedno več od moči potrebnih , nekateri jamrajo, joj je nam hudo ,a to bi lahko primerjali s citatom:
"Jokal sem ker nisem imel čevljev, potem pa sem spoznal človeka , ki je bil brez nog"......:Citata konec...
Vedno se bodo našli ljudje, ki so bolj potrebni pomoči, kot ti...Le opaziti jih je treba ......
p.p.-
Ni komentarjev:
Objavite komentar