Spomini starega gojzarja.. Miklavževanje nekoč

 V začetku prazničnega decembra se velikokrat spomnim na otroška leta in na Miklavževe obiske,

ki razveseljujejo staro in mlado. Ker je ta prvi darežljivi mož po imenu Miklavž, pač najbolj vpliven od vseh. 

Pa prvi je !!!! No vsaj včasih je tako bilo. Če nismo bili pridni, se je že kak mesec pričel ponavljati vsakdanji refren: 

"Le počakaj, ko bo prišel Miklavž, ti ne bo nič prinesel, samo brezovo šibo bo dal ,pa če boš še naprej nagajal/a, te bodo parkeljni odvlekli....To je navadno zaleglo bolj , kot vse oštevanje , ali graje čez leto  zaleglo...Vsaj dokler smo bili še mlajši  
Ja to pa za nas male otroke ni bila samo prazna grožnja, kajti parkeljnov smo se vsi zares bali.  Spomnim se da mi je bilo morda   šest   le, no bila sem v sedmem letu ... Ko je zaropotalo v dolgi veži , potem zacingljalo in je potrkal na vrata sveti Miklavž. Še sedaj se spomnim da sem uprla v njega oči in nepremično strmela v njegovo pojavo, po glavi so mi rojile misli;  Kako je velik, kako dolgo brado ima, kako lepo kapo ima, kdo mu jo je sešil, najbolj mi je bila všeč njegov kožuh in velik križ na njegovih prsih ter kapi...  Zraven njega je bil belo oblečeni angel... Ja takrat je bil prvič pri nas, prej je bila vedno samo obljuba da bo prišel, a sem si ga živo predstavljala, saj sem ga videla v knjigah in parkeljce tudi...a  dotlej navadno smo nastavili veliki slamnati pehar v njem pa so bile dobrote večinoma  bonboni, rokavice keksi in mali parkelj.... A

Pričel me je spraševati, 

Prvo vprašanje: "Si pridna "?

Sem kar pokimala , a tako močno da nisem mogla odnehati, glava mi je šla gor in dol, kot bi bila na vzmet ,rekla pa nisem nič, ker sem drugače bila zelo zgovorna , mi je tisti trenutek otrpnil jezik.  Miklavž je ponovil vprašanje:
"Si pridna?  No povej! "

"Sem , pridna sem "!

"No potem pa zmoli  kako molitev če znaš-sedaj si že velika deklica !"

Takrat pa se je usulo iz mene, kot bi orehe stresel iz peharja... Zdrdrala sem Oče naš, Zdravo Marijo in angel varuh moj.... 

Ko sem bila gotova, pa sem še hitro  dodala v bojazni, da ne bo še kaj več zahteval od mene;

"Več pa ne znam "!

"Videla sem kako so se Miklavžu zasvetile oči, nisem takrat vedela, ali od šegavosti, ali od skrbi, ker ne znam več...

A je hitro odvrnil. 

"Saj je dovolj, res  si pridna .Takrat pa sem mu hitela še povedati , da ne samo moliti znam, da sem tudi drugače zelo pridna, da rada čitam,  da znam pesmice, pa  da ubogam mamo. nisem še vedela, kaj mu naj naštejem da bo prepričan v mojo pridnost ,  "Sicer sem mamo  takrat od strani pogledala, kajti zaskrbelo me je takoj, kaj pa če bo ona to zanikala....A sem videla da ji gre na smeh...

Potem pa je potegnil iz malhe volnene nogavice, take vijolične barve pa fige in rožiče  nazadnje pa tako velikega  parkeljna z rdečim jezikom iz blaga, ki mu je visel do brade, bil je iz kvašenega iz testa  , tako velik je bil , ko sem ga naslednjo jutro nesla v šolo , mi ga je kar precej gledalo iz nahrbtnika sem ga razdelila med sosedove sošolce, prijatelje, pri njih ni hodil Miklavž  , so samo nastavili pehar, tako, kot jaz leto pred tem  in dobili kako malenkost , jaz pa sem rada delila in uživala ob tem ko sem videla kako s slastjo nam je vsem teknil...zelo  počasi  smo jedli  do šole ga je ravno zmanjkalo. , (takrat je bila revščina pisalo se je leto 1952) po vojni ,,gradila se je nova država družine z veliko otroki so se komaj prebijale... Spomnim se da smo iz  Amerike dobivali v šoli sir in marmelado....) 

Parkeljnja sem bila zelo vesela, no tudi nogavic, tisto leto se spomnim da je padlo toliko snega , kako so mi prav prišle, ko sem si utirala pot skozi  visoke zamete domov..

Pa vrečko keksov, takrat se mi je sicer čudno zdelo, da tudi pri Miklavževih v nebesih pečejo ravno take kekse, kot jih peče mama.. No preveč si nisem belila glave s tem zmazala sem jih en dva tri....,. Nato pa je navadno še vedno dodal malo šibo z besedami, ta pa je za vsak slučaj, če bi postala preveč poredna , drugače pa bo za brezovo metlo....

Oddahnila sem se, Miklavž je dal še mali zavitek   , očetu navadno cigarete, bratje pa  volnene rokavice jih je kar na mizi pustil ,saj jih takrat sploh ni bilo doma.... Malo prej , ko se je odpravil pa so se čisto tiho  odprla vrata in skozi nje sta pogledali dve tako odurni glavi z velikimi rogovi, da sem glasno  zavriskala in skočila k mami v naročje....

Pa jih je Miklavž kar hitro odgnal, rekoč, tu nimate kaj iskati pojdita drugam, tu so pridni otroci doma....Res sta odropotala z verigami ter odšla, za njima pa počasi Miklavž z angelom.. Nekaj časa sem se še stiskala mami v naročju, a me je potolažila, če bom pridna se mi nič ni treba bat.... Spet sem vneto kimala z glavo v znak, da sem jo razumela... No čez poletje pa sem večkrat to obljubo pozabila. Nato  pa sem se navadno takoj lotila rožičev, oboževala sem jih ter suhih fig oboje še sedaj imam rada....

 Ja veliko vode je že preteklo od takrat , a so spomini ki so še kljub oddaljenosti zelo živi.... Še vedno se rada spomnim Miklavževega obiska ,  tudi sedaj to tradicijo ob veliko smeha zabave in malih pozornosti ohranjava...No sedaj mi ne nosi več šibe, ker sem baje kar pridna...... 

To je bil utrinek Miklavževanja leta 1952  leta... 

p.p.