. A kaj vse človek ne naredi za naše živalce...
No pa smo se napotili okoli Sončnega parka, kajti za pot do Škalskega jezera danes nismo bili razpoloženi, niti midva psička pa še manj. A ker imava še midva danes druge opravke, tako da se bova kar razgibala, , če pa še ne bo dovolj, razgibavanja bo pa spet v uporabi sobno kolo, da kolenski sklepi čez zimo povsem ne otrdijo.
Jutro pred Miklavževim, megleno, že tako ali tako so prazne ulice, parki in razne sprehajalne poti. Veš da je prav tako po eni strani, a po drugi se sprašujem, kako so lahko ljudje, lahko ves dan samo notri med štirimi stenami, čeprav se tudi da, celo priporočeno je sedaj... A vseeno si skoraj zaželiš da bi srečal koga, ki ga poznaš, da mu pomahaš, vsaj od daleč, čeprav nimava želje po tesnejših stikih, se nenadoma zaveš da so poti še bolj prazne kot običajno. 
Pogledaš gor, pogledaš nazaj nikjer nikogar, kar stisne te pri srcu, ko nenadoma ugotoviš, da že par dni nisi videl znancev, ki se vsakdanje srečujemo na poteh po parku, okoli jezera in še drugih sprehajalnih poteh. spreleti te misel, kaj pa če so tudi oni oboleli za virusom, posebno, ko slišiš po medijih da je tudi naše mesto že kar precej obolelo za tem virusom. ... Greva naprej molče vsak zatopljen v svoje misli, postaja turobno še bolj zato, ker je nepričakovano hiše ovila zelo gosta megla, kot da hoče zakriti praznino ulic in vsega mesta. Prav čutila sva kako ta praznina in megla pritiska na naju, je pač tako, ljudje smo pač družabna bitja, potrebujemo družbo stike, pa čeprav samo v varnostni razdalji...
Malo pred domom , pa se iz megle izlušči postava gospoda, s katerim se večkrat srečamo in spregovorimo kako besedo. Veselo je dvignil roko v pozdrav in zaklical:
Lepo, da sta zunaj, lepo je vaju videti, to je zelo dober znak , da sta na zraku.. Nikjer ni nikogar, sem se že bal da so vsi bolni ".
"Ja tudi midva sva bila istih misli , res sva vesela ,da smo na svežem zraku , da smo se kljub megli razgibali, bo kar lepši dan...Pa da vidimo, da le ni tako vse brezupno, kot človek misli v teh dneh ko so res zelo slabo prognozirani časi...
Pomahali smo si še enkrat in ja tudi iz megle se včasih posveti droben optimizem , svetloba upanja , ne samo na konec tunela
p.p
Ni komentarjev:
Objavite komentar