Vesela sem da mi je dano, da lahko oživim tisti davni čas...
Da ne bom samo premlevala o tem času, korone o pohodu virusa Covid 19 , pa o žrtvah okužbah , pa o bedi in strahu, pred okužbo, ter o brezbrižnosti , ignoranci drugih do njega... Pa o blišču in bedi decembrskih dni, tokrat nekaj lepih utrinkov iz mojih otroških let , pred malo manj , kot sedemdesetimi leti, ali dobrimi šestdesetimi leti. Je spomin ki me še kljub oddaljenosti časa še vedno popelje v tiste čarobne decembrske dneve...
Večer predbožičnega večera. Kmečka hiša, v kateri se je vse bleščalo od čistoče..
Ja takrat je bil moto: "Božiča se veseli vsak kot, Velike noči pa vsaka cunja"... Lesena tla v vsej hiši v spalnici, ali hiši, kot smo jo imenovali , kuhinji, ter veži so se bleščala, vsepovsod je dišalo po pecivu, po cimetu, klinčkih in rumu Vse je bilo v pričakovanja Božiča...Nikoli prej in tudi nikoli pozneje nisem tako močno začutila , kot radi rečemo, božičnega duha. Morda se mi je pa prav zato tako globoko vse vtisnilo v spomin.
Pozno popoldan smo prvo okrasili malo božično drevesce, navadno kar s keksi, in trakovi , pod njim so bile jaslice ki smo jih razpostavili na mahu, ki sva ga z mamo nabrali navadno že kar nekaj časa pred tem, ker navadno je zapadel za božič sneg...
Povečerjali smo , vso hiso je preveval omamni duh po , ( mama se je šalila, domača izvedba kadila) ..Prav za prav je bila to zmes pušpana, vrbovih vejic iz snopa , butare od cvetne nedelje.. Dodano je bilo nekaj lističev svežega pušpana, da je duh bil se bolj izrazit.. Pravkar se je poškropilo, kot smo dejali temu obredu. v katerem smo sodelovali vsi. Oče je šel spredaj s posodo z dolgim ročajem v kateri je bilo oglje z mešanico pušpana vrbovih vejic , z njo je mahal sem in tja da je pospešil tlenje od katerega se je širil omamen prav poseben vonj.Všeč mi je bil ta vonj.. Za njim je šel brat s posodico v kateri je bila blagoslovljena voda... Oče je spredaj molil rožni venec brat je odgovarjal , Prvo sta odšla čez dvorišče v hlev, nato na skedenj, kjer pa sta samo odprla vrata in od daleč pokadila v notranjost, seveda se je pazilo da drobna iskra iz oglja ne bi zanetila mogočen kres , da bi nastal požar na predbožični večer. Poškropila sta v vse prostore, na podstrešje pa nista šla, samo odprla sta vrata , toliko, da je bil izpolnjen namen...
Ko sta se vrnila v kuhinjo kjer smo ostali pričakali njun povratek , sta pozdravila
"Hvaljen bodi Jezus Kristus, "
" Amen na vekomaj "; smo enoglasno odgovorili.
Potem sta pokadila, ter poškropila še vse prostore v hiši, brat me je mimogrede še pošprical z blagoslovljeno vodo in se zraven prav nagajivo smejal, a mu nisem nič zamerila, samo obrisala sem se, ter se nasmejala... oče odnesel posodo z dišečim, a še vedno kadečim ogljem , pred hišo, kjer je vse postavil v sneg. Takrat so bile še zime res prave zime z debelo odejo snega .Toplota posode je stalila sneg in dokler se sneg ni popolnoma stopil so bile tam tri vdolbine od vseh treh škropljenj. Od predbožičnega večera, od Silvestrovega , ter od Svetih treh Kraljev .
Mama je potem postregla s pecivom potico, ter čajem v katerega je dodala kar nekaj ruma ...Seveda samo za odrasle, a dišalo je tako omamno ,da me še sedaj duh ruma vedno spomni na tiste večere.. Pa zapeli smo, ja to ni bilo nič čudnega, mama je bila organistinja v cerkvi, brata pa sta oba ravnokar pričela peti v cerkvenem zboru...Potem smo se posedli okoli mize, ter se posvetili družabni igri, ki se ji je reklo Špana . Toliko časa je že preteklo od takrat da niti ne vem točno, kako je igra potekala, na nekake črte smo prestavljali fižolčke a spomnim se veselje brata, ki je velikokrat zmagal. Bilo je prijetno druženje ... Potem pa smo se pripravili za obisk polnočnice. Že precej pred tem je bila navada, da so se pripravile plamenice bakle Navadno iz se dodatno osmoljenih borovih vej, prav za ta večer. Okoli enajstih smo se pripravili za odhod proti farni cerkvi. Spomnim se da sem tistega leta šla prvič k polnočnici. Nestrpno sem pričakovala odhod. Odšli smo vsi od doma po ozki globoki gazi, brata sta spredaj nosila bakle visoko nad glavo, oče je šel od zadaj midva z mamo pa na sredi te male kolone. Še sedaj se spomnim hladne noči bleščečega snega kako se je iskril v soju bakel, ter mesečini , škripalo je pod podplati. . (Večkrat me je kasneje obšla misel , da smo bili kot tiste razglednice Maksima Gasparija - koledniki).. Zvezdnato nebo se je bočilo nad nami, bilo je posuto s tisočerimi zvezdami ... Meni se je zdelo, da smo kot pastirčki , ki hitimo skozi temno noč k hlevu kjer se bo rodilo božje dete... Ja že takrat sem si rada vživela v dogodke...... Kmalu so se nam na poti na odcepu pridružili še sosedovi .Glasno in veselo smo se pozdravili, ter skupaj nadaljevali pot do cerkve. Ki se je kmalu napolnila do zadnjega kotička...Ja takrat so bili se jekleni časi. K polnočnicam so prišli tudi tisti, ki drugače niso hodili v cerkev, ker so prestopili v komunistično partijo. A na ta večer so pozabili na vse parole na zapovedi, postali so spet del domače dolgoletne tradicije. Spomnim se molitve , ter petja božičnih pesmi ...Vonja po kadilu. A poti nazaj pa ne več ... najbrž sem bila že preveč utrujena od razburljivega , a nepopisno lepega dneva.
Časi so se spreminjali, spreminjali smo se mi, veliko je postalo povsem drugače !Menjali so se kraji tudi običaji že zaradi okolja ni bilo mogoče nadaljevati s tradicijo! A vseeno sem presrečna, da mi je dano , da še lahko povsem tem času doživim dotik čarobnega tistega čarobnega večera, ....
Ja šele sedaj se zavedam , da je to dragocen zgodnji spomin , ki se je ohranil na tisti prvi predbožični večer, ko sem lahko prvič, kot malo dekletce prebedela do obiska polnočnice.. Neprecenljivi spomini.... Še velikokrat sem bila pozneje pri polnočnicah. A je vse zabrisal čas.. Le ta prvi mi je se tako svež.
Spomin na starše, brate, ki so že kar nekaj časa tam za obzorjem nad zvezdami . A vsakega decembra ta predpraznični čas se obudi, se osveži spomin na nje, na čase , ki so bili povsem drugačni od današnjih..
p.p.
.
Ni komentarjev:
Objavite komentar