Spomini strega gojzarja-OD TU IN TAM

 

Utrinki s pohodov , spomini od tu in tam.. 

Ko tako listam po albumih najinih poti, kar veliko jih je bilo v teh letih , zadnjih  desetletju še posebej. Je že tako ko nekako slutiš , da se bo to najino obiskovanje in pohajanje po raznih krajih naše prelepe deželice ,nekje nekoč  nehote ustavilo. Nekako z nostalgijo pregledujem posnetke , ja in sem nekako tako razvila svoje pregledovanje , da kjer fotografijo ne uganem kje je bila točno posneta. Predvsem pa kakšen  občutek  me je takrat prevzel, in če tega ne začutim , roma fotografija v koš. No nekaj teh  utrinkov z raznih vrhov sem izbrala z opisom, in planjav ..

V začetku novembra leta 2020 sva bila na svojem vsakoletnem  jesenskem  pohodu iz Hude Luknje do Završ oziroma  do Šentvida nad Valdekom in nazaj. Tega pohoda se spomnim še posebej zato, ker takrat je naju še spremljala najina zadnja psička Mery. Ki pa sva jo  morala zaradi bolečin v hrbtenici, zaradi zaraščanja vretenc  nesti navzdol  večji del poti. Naslednje leto sva jo potem pričela puščati doma,  a tu in tam je naju še vseeno prepričala s svojim prosečim pogledom da sva jo vzela s seboj. Ter potrpela  v vlogi šerpe.  In konec naslednjega  leta je odšla žal  tja za mavrico.

Zgornja slika pa me je prevzela zato je bil  tako čudovit pogled , skoraj nestvaren  je bil na suhi gobi prašnici , posuti z roso  ,  kot da je nekdo razsul bisere, ki so se zableščali in me dobesedno prikovali na strmini navzdol čisto k tlem.-Pa še to moram omeniti, da je ta pot vedno za mene kot neke vrste romanje In ne vem vzroka zakaj? Počutim se tako srečno in lahkotno , tako, da vsako pomlad, komaj čakam na obisk tega kraja...

Ta posnetek ni kaj posebnega ,
a je eden mojih zadnjih posnetkov teh dveh kozolcev ob Škalskem jezeru.  Prvi   posnetek 12.10. 2012 .Popoldan tik pred sončnim zahodom , Ta drugi en mesec pozneje, ko je na Vodemlji že zapadel rahel sneg. zatem  je enega požgal piroman. Drugega pa pred kratkim je tudi pogoltnil ogenj. Ostal je samo spomin in nekaj fotografij- Tam je sedaj samo trava , kot da  nikoli bilo kaj na tem mestu.

Včasih sva zelo velikokrat obiskala Veliko planino. Po dvakrat na leto. .spomladi ob cvetenju žafranov

Jeseni pa ob jesenskih barvah  pa , da sem lahko dirigirala vetru ha ha na Gradišču .

Ta posnetek je iz jesenskega obiska Velike planine, na njegov rojstni dan leta 2016  . Ko sva ob povratku nazaj praznovala ob parkirišču na Črnnivcu  njegov rojstni dan  . Vazo sem naredila kar iz mahu in cvetjem ob poti. Neprecenljivo doživetje. Postregla sva si iz hladilne torbe zrezki in kava ,narava . n tisto nekaj, ki se ne da opisati, ampak samo doživeti. Navadno njegov rojstni dan praznujemo vel dni, prvo v krogu najožje družine potem malo širše žlahte in nazadnje za zaključek še sama.

Naslednje leto sva zjutraj pred odhodom na Veliko planino, še  prej pa  sva zavila v  Podvolovljeku na desno z željo, da obiščeva ob enem  še prej zjutraj  Kašno planino, ker še nikoli nisva bila nikoli tu, a sva slišala toliko lepega o njej, da je bolj  prvinska, kot Velika planina, pa tudi nima toliko obiskovalcev. Nekaj za naju sva dejala... gor sva se peljala , po grdo razriti makadamski cesti nekaj časa in ob velikem hlodu obrnila ,t er dejala da bova poskusila naslednjič od kod drugod res sva že velikokrat potem. takrat pa se nama je odstrl med vrzeli dreves čudovit pogled na vrh Ojstrice. 

ki jo je odstrla meglena zavesa prepleteno njenih nedrjih. Veličasten pogled !Prav zahrepenela sva po plezanju po skalnatih grebenih, ja kar velikokrat sva bila v Ksa. Spominov  za debelo knjigo. Prvi krat me je peljal na njen vrh iz Robanovega kota 20.6 1969 leta .Če se prav spomnim, prvo sva gledala prvi polet  na luno. Potem pa sva se odpeljala s fičkom , do  Rogovilca in se skozi dišeči Robanov kot, vse je dišalo po gorskih nageljnih  dišečih klinčkih. Ta duh mi je ostal še sedaj v spominu. No to je samo spomin... ravno ob zori pričela vzpenjati navzgor -Škoda da od takrat ni fotografij še več pa spominov. Saj takrat nismo slikali toliko kot sedaj, če sploh? Sedaj pa ja ,nekaj zato da ohraniš lahko spomine, nekaj pa zato da ne pozabiš  da vidiš koliko lepega ponuja naša Slovenija.

Pogled z Uršlje gore na Koroško stran.

Pričakovanje sončnega vzhoda na Graški gori , ter pogled na pobočje s čudovito kapelico je polepšala jutro.

Ko sva pred desetimi leti šla za prvi maj peš iz Velenja, kar sicer sva naredila kar velikokrat ,je na pobočju tik pod cesto, nama pritegnil pogled čudovit   drevesa v katere se je ujela svetloba.   nama 

Tudi s poti na Graško goro le na drugi strani

ter Škalske Cirkovce  spomladi.

Lepi čeveljčki  v Matkovem kotu 

Pa še pogled na čudovito  preobjedo tik pod vrhom  Obel kamna , pred davnimi leti, 

Pa prehod iz Obel Kamna na Govco.

Sončni zahod na  Nanosu 
Jutro nad Lindekom , na poti na Stenico .

pa še zadnji spomin od slapa Tonfut 

sredi ničesar, a kljub temu sredi vsega.

Lepi čeveljc (znanstveno ime Cypripedium calceolus, ljudsko Ceptec

nisem se jih mogla nagledati

Pa še ena iz tega spodnjega dela . Tako lepo tako  prvinsko. Kar sva hodila sem sva samo trikrat srečala pohodnike, ki so šli do Matkovega škafa. Tudi  midva sva enkrat nameravala iti pa sva se obrnila  sredi poti zaradi slabosti ki   sem jo jaz doživela. 

p.p.

Tudi to je življenje. Izgubljene duše..

 V sivih dneh, ko se med soncem  in mrakom spomin   nate  prebudi na tiste srečne vesele dni,

spet bolečina te prešine, ,  bol ,  ki samo spi tam nekje v podzavesti in jo lahko že beseda, ali misel prebudi, da še bolj zahrepeniš po dnevih, za katere veš , da nikoli ne bodo se vrnili. 

Vedno  znova se sprašujem, odgovora pa ni. Zakaj zakaj? 

Kako ti gre kje si? 

Pogrešam tvoj prešerni smeh, tvoj optimizem, ki  s časom je   izginil.  Sprašujem se zakaj se zgodilo je vse to? Ko si med mrakom in svetlobo se izgubil! 

Želeli smo pomagati, a nismo vedeli kako.. Prisluhnili smo  tvojim besedam, željam  hotenjem, A nisi hotel naše pomoči, kot ranjena duša si bežal, po svojih svetlobnih cestah se odpeljal.  

Ker nismo ti sledili smo takrat te izgubili. 

Veliko je ljudi ki tavajo  v temi,  tam naokoli med svetlobo in temo , iščejo svoje mesto, so  kot izgubljene duše, ki jih nobeden več noče. Ne moje  hrepenenje ne moja  misel, ne  potok solza, ki so se v dveh desetletjih  se že vse presušile te  nikoli več ne vrnejo na stara pota sreče varnosti, zdravja in ljubezni. 

Sprašujem se: kdo skrbi ti odvzame, 

kdo te opogumlja, kdo te objame, kdo v tem brez čutnem svetu te nahrani ? Ali so tvoji demoni  še vedno tvoji edini spremljevalci v teh brezupni dneh. Ali pa si v svojem svetu srečen??  

Že vrsto  let,  odkar te usoda od nas je oddaljila, morda sploh več ne veš, da si, bil si del nas, a kadar se spomin  na tebe prebudi, na izgubljeno dušo tam v pol temi ,

se spomnim nate in ta spomin hudo  boli boli..

P. P. 

. .iz zbirke "DOTIKI." 

Spomini starega gojizarja - Po razširjeni poti okoli Škalskega jezera

  Po dveh dneh počitka in regeneriranje,  ter seveda tudi zato je bilo to počivanje veliko lažje, da sva ostala doma, kajti neurje in vetrovno vreme je preprečilo marsikateremu, da bi se zadrževal zunaj.. Ja Mati Narava nam vrača kar ji z ljudje z  nespametnimi posegi in uničevanjem prizadenejo. 

Torej:

Ko se je vse umirilo in sva se spet počutila sveža, kot prva   rosa ha ha. Je On predlagal, da zgodaj zjutraj obiščeva nama kar priljubljeno traso  razširjene poti okoli Škalskega jezera.Saj za kam daleč in skozi gozdove ni varno hoditi. Pa za ohranjanje kondicije je ravno pravšnja razdalja. 

Pa tudi tukaj  ni veliko hoje skozi gozd. Celo tukaj   se lahko izogneš hoje skozi gozd. Kljub temu sva v borovem gozdu pri Enojčkih, morala plezati čez podrto deblo starega bora. Tako, da sva sklenila da se vrneva po drugi poti potem ob povratku nazaj mimo Stadiona. 

Torej že jutranji pogled  skozi okno, čez mesto na Velenjski grad in skakalnico , naju je opomnil, naj pohitiva, ker so potem smučarski  skoki, oziroma poleti v Planici po Tv in ja bova navijala itak se ve, a prej bova poskrbela še za svoje zdravje in dobro počutje. 

Kljub krasnemu vremenu je bilo kar sveže. Pa še strupeni marčevski veter je pihljal. A sva kljub temu uživala že skozi sončni park ki se je bleščal v kontrastnih barvah 

Prekrasne bele breze so se rahlo zibale  v nežni sapici.. 

Hitela sva naprej skozi Enojčke in se za hip ustavila v  borovem gozdu ob vedno večjem številu kalužnic, (ja všeč so mi v tem zelenju prava sončeca), nekaj pa tudi zato, ker je nama pot preprečilo deblo starega bora,

ki pa sva ga kar hitro prestopila (On,) jaz pa preplezala, ker sem pač malo manjša 

Tik preden sva prispela iz gozda, sva se nastavila objektivu da si bova zapomnila  pohod za konec tega tedna. 

Z navdušenjem sva se ozrla preko jezera na  sončni grič, kjer navadno na  počivališču tudi počivava, a tu sva še v senci, a kar kmalo sva se napotila okoli jezera ki pa je  naju tokrat zelo očaralo v čudovitih barvah 

Kar je  res je res,, zjutraj je svetloba fantastična čeprav je bilo sveže, sem se kar pogosto ustavljala nekaj sem fotografirala, nekaj pa sva opazovala dvoboj labodov, kajti čas parjenja je in vsiljivec iz sosednjega   Velenjskega jezera se je hotel, na vsak način polastiti, labodke, domačinke, prebivalke Škalskega jezera. 

, Kar nekaj pohodnikov, tistih stalnih pač , je naju srečevalo in prehitevalo. Ja tudi nekaj tekačev in tekačic.. A midva sva vsrkavala  lepoto naše doline, jezera ter zasneženih vrhov okoli Šaleške doline. Posebno tja proti zahodu je bilo še vse belo. Pogled na Mozirske in Konečko planino ter Uršljo goro je bi prav zimski. .Nekaj utrinkov! 

Tudi Uršlja gora in pobočje Pogorevca sta bela. 

Na jezeru pa je domači labod podil po jezeru  sem in tja in nato sta vzetela v zrak, a se je kar nekajkrat vrnil nazaj. 

Kadar je partner od labodje se malo oddaljil je vsiljivec takoj pričel z osvajanjem, ter šopirjenjem in razkazovanjem svoje možatosti in moči. 

Pogled na Golte in Boskovec. 

A že sva hitela čez mostiček navzgor proti konjušnici. 

Kjer sva občudovala češnjo ob razpotju ob prvi  poti  in razširjeni poti ob  mosu. 

Kako lep pogled na dišečo češnjo. 
Proti severu je bilo nebo še modre barve, ampak proti vzhodu so se že kopičiti temni oblaki

Pohitela sva naprej in kmalu prispela po klancu do najinega počivališča, kjer sva tudi tokrat občudovala pomladno cvetje

posajeno v visokih gredah iz protja. Pa tudi razgled je bil čisto drugačen kot pa pretekle dneve. Dež in sneg je sedaj temeljitu umil ozračje. 

Pogled na Gradišče 585m nad Velenjem

Pa pogled na Menino planino.. 

Pogled na Družmirsko jezero in TEŠ 

Pogled na Velenjski grad čez mesto. 

Pa na Goro Oljko

Pa na cerkev sv Jakoba na Jakeca pod Gradiščem nad Velenjem. 

Pa pogled malo bolj od daleč  na Gradišče in Goro Oljko. 

A že sva se spustila navxfol

Konjičkov tokrat nisva videla, bil pa je prekrasen pogled na Škalsko cerkev  Sv. Jožefa n pokopališče ob njej. 

A midva sva se že obrnila proti Škalskemu jezeru in pohitela po ravnini, 

mimo vrbovega nasada

Navzdol

ter med Velenjskim in Škalskim jezerem občudovala, moč vetra, 

, ki je v vetrnicah za pridobivanje elektrike delal v pravih hrup, sem naložila video a se tu ne da realizirati!? Nato pa naprej mimo stadiona Rudarja

Mimo cvetočih grmov gloga

Kljub vetru in hladu so čmrlji kar vneto obiskovali bele cvetove. 

V vetru naših zastav

Mimo obnovljenega stadiona

Ja zgleda da ribe kljub vetru in hladu prijemajo. Ribič si bo ujel kosilo. Naj mu tekne. 

po cesti naokoli, se vrnila skozi sončni park,

kjer je veter pričel močneje pihati, da so  mlade vrbe plapolale skoraj poševno, a midva zadovoljna,vsa  vesela sva se podala domov, po izdanem zajtrku ajdovih žgancev in mleka, sva se podala pred te ve ekran, kajti  kmalu so se pričeli smučarski poleti v Planici, kjer sva uživala in navijala za naše orle in orlice, krasen dan sva preživela, naj bo še več takih.. 

P. P.