Globok sproščujoč vdih,
s pogledom uprtim v močno
svetlobo žarečih odsevov sonc.
Z razširjenimi rokami ,
tipajoč nežno skozi prosojnost jutra.
Šibko upanje razprši temo noči.
Svetloba , le počasi pronica
skozi pore porajajočega se dneva.
Vzradoščena, upanja polna zrem poldnevu nasproti.
Ko se dan nagiba proti večeru se poraja nov temen oblak tam nad obzorjem .
Mrko zrem čez ravnico vedoč, da nemoč vedno bolj zajema tudi mojo notranjost duše.
Počasi tonem v brezupu nemoči,
do trdnega dna v breznu, lepljivosti teme in odrešujoče tišine!
A daleč nad mano se v temi zasveti, lučka, zažari novo jutro, nov dan poln sonca in svetlobe.....
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar