SPOMINI STAREGA GOJZARJA--- GRAŠKA GORA-

 GRAŠKA GORA-

Teden se je pričel z zelo hladnim vremenom. A ker je le potrebno skrbeti za svoje zdravje, da nisi samo v bajti, je treba iti malo ven na sveži zrak, da si okrepiš pljuča in da se ne prehladiš-.Sprva sva nameravala na Goro Oljko, a ko sva videla iz Sončnega parka ko sva zjutraj šla z njo ven, da je Graška gora v snegu , ker sva se  te dneve res zaželela malo zimske idile, ma ne , da nimamo pri nas snega, a ga je bolj za vzorec, kot pa tisti debeli sloj snega, kot sva ga bila vajena v najinih mlajših letih  

 Torej sva krenila proti Graški gori., mimo Škalskega jezera, Hrastovca in Škalskih Cirkovc  nad Škalske Cirkovce, ter na primernem mestu parkirala. Kmalu sva prispela do vrha, kjer pa se nama je odprl prekrasen pogled na Pohorje na nasprotni strani, ter na bližnji vrh, kot je  cerkev Svetega vida  v Završah, kjer sva bila konec novembra, na prekrasen sončen dan....Tokrat pa sonca je bilo v izobilju, a žal je bilo zelo hladno, mojega pa rado zebe v roke,  posledice ozeblin v mladih letih. A se  nisva ozirala preveč nato... Kajti vedela sva da ne bo skozi tako pihalo, da bova ob robu hodila nekaj časa tudi v zavetju.

Uživala sva kljub temu v razgledu, ki se nama je nudil na nasprotni strani... Ter tu in tam stopila s ceste v sneg, ja krasen občutek, seveda , ko ni treba pešačiti, gaziti dolgo pot, kot smo morali v otroških letih, ko so bile zime res hladne predvsem pa z veliko količino snega.

Sneg je bil veliko kje napihan, ja vedno bolj je pihalo...Strupen  severnjak je čez vrh pihal sem iz Pohorske strani

Postajalo je vedno bolj vetrovno in hladno tako da sva pohitela in sem se odrekla nadaljnjemu slikanju, 

Lepa strmina ob cesti z rebrastimi sledovi, vedno pravim pozimi da bi se lepo bilo spustiti po njej s sankami

ko sva prišla do spomenika , se prvič nisva slikala, od kar hodiva tu gor. Je preveč pihalo in vse je bilo zameteno...

A potem me je le premamil pogled na Uršljo goro in Peco

Letos no že lani od prvega oktobra nisva bila na Uršlji gori, to je za naju nekaj povsem novega. Vsako jesen in zimo sva bila na njenem vrhu , večkrat, sedaj pa naju je ta korona prikrajšala za užitke lepote  te naše gore...

Na desni strani se je v soncu bleščala lepa kapelica

Prometni znak ob cesti je bil okrašen z ledenimi svečami

Prav zaželela sem si , da ne bi bilo tako ledeno hladno, da bi naredila enega angelčka, ja kljub vsemu je bilo prelepo, saj sva oba se zavedala, da  včasih tudi mraz  dobro dene , za odpornost, belina snega je pač dodana vrednost, ki je zadnja leta ni bilo v izobilju. Letos pa kljub napovedim da bo mila zima, a je pokazala zobe....

obožujem take prizore

Nekaj časa sva še nadaljevala pot, nato pa sva sklenila , da se obrneva, saj sva občutila izdatno zimsko idilo. Sonca vetra, svežega zraka , modrine na nebu, ja prava zima...

Hitela sva nazaj, ter grede še zadnjikrat pogledovala iz nad šala na levo na kapelico na Završe, na Pohorke, na krasno belino. Obljubila sva da kmalu spet greva nekam , če bo le mogoče tja gor kjer je vsaj debela odeja snega...Kam bo pokazal čas, oziroma, ukrepi, odredbe, ki se nam obetajo....!!!????

l Potem pa sva pohitela navzdol sva pohitela navzdl proti Škalskim Cirkovcam,  Kjer sva občudovala cerkvico Sv. Ožbolta, ki se je bleščala, kot bel labod nad živo mejo, ter se 

Nato pa sva se odpeljala navzdol mimo Hrastovca.....

Ter gradu Turn in Škalskega jezera, domov. Bilo je kljub vsemu, neko novo doživetje, odvadili smo se že ledenemu mrazu

Bil je res zanimiv dan. Posebno je bilo zanimivo ob povratku, ko so pričela najina lica žareti kot zrel paradižnik. Postalo je nama zelo  vroče, veter mrzel zrak nama je zmasiral lice ha ha..

P.P