Spomini starega Gojzarja_Ko listam tako po albumih-Cvetoča Lepenatka in Veliki Rogač

 Lepenatka:

Lepenatka, ki se razprostira nad Gornjim gradom , pod Velikim Rogatcem je planjava, planina, kajti na nji se pase črede krav . seveda je to poleti do jeseni . A sva kljub temu niže potem naletela na prikupne kravice ... Navadno jo obiščeva jeseni. Celo tako je naneslo , da sva jo mislim , da trikrat obiskala na isti datum. A sva šele potem to videla, ko sem fotografije urejala in jih dala v album.

Zelo zanimiva je pot na njo.  Nekako sva čutila da ne bo tako sončno  kajti hudo je, če pripeka  navzgor,  navzdol potem ni problema...

 No tokrat sva šla gor spomladi,  konec maja. Navadno, kot je že najina navada, greva zelo zgodaj od doma, ,a tokrat sva bila veliko kasneje pri cerkvi Sv, Lenarta, ni nama bilo žal, kajti drugače bi spregledala vso lepoto cvetočega travnika  okoli nje..

Vso pobočje pod cesto , h cerkvi je bilo belo, kot bi še bili to ostanki snega med zeleno travo , ob cesti pa zlatice, ki so žarele v jutranji svetlobi, kot mala sončeca malo više pa jih je zamenjala velika zaplata modrih spominčic. Če bi bil še tako slabe volje ,poln skrbi  bi ob tej lepoti vse  izpuhtelo tja pod nebo....Nadaljevala sva vsa vesela in se potem pri kapelici, po domače sprostila se usedla pred njo na tla  ter opazovala pod nama prebujajočo se Zadrečko dolino. Tudi dim iz Teš se je lepo videl, tako da sva imela vtis, kamor greva nama sledi, kot kak detektiv, ki ga zanima kje se gibljeva... Pot je nama kar hitro minevala

Poti na vrh Velikega Rogatca  1557m ne bom opisovala, bila je vsaj malo boljša, a še vseeno sva morala kar precej truda vložiti da sva premagala vse ovire a vseeno je bilo  bolje , kot leto prej, ko sva morala plezati nad in pod podrtimi drevesi. Tu pa se je že videlo da so večinoma spravili debela debla v promet... in , a strmina in kamnita pot se je za mojega kar dobro izšla, z veseljem sem ga opazovala, ko je na vrhu ves vesel se naslonil na suho drevo ob poti in dejal, Ej pa je šlo pa sva zmogla... Ja lepo je če lahko kljub letom in še drugim oviram premagaš težavno pot ,  da si zadovoljen sam s seboj,  

Veliki Rogatec je koničast vrh s prekrasnim razgledom na KSA in na kraje naokoli iz katere koli smeri greš je strmo, kamnito no proti Lepenatki tista pot še bolj. Sva jo prehodila  no na par mestih je kar zanimivo, a z vso pazljivostjo, ki je pač potrebna v gorah gre.

Z veseljem sva gledala na najin naslednji cilj Lepenatko lepo sva videla rumene zaplate na pobočju, ugibala sva kake vrste cvetje je, a sva potem se sprijaznila, da bova videla ko prideva tja...  Na vrhu sva se poslikala in se vrnila po isti poti nazaj do ZG. Špeha in 

.. Prvo sva obiskala Veliki Rogatec, kot je že navada, potem pa sva po krožni poti šla še na Sedlo Kal  sva si res vzela čas, kajti pooblačilo se je in sva mirne duše si ob kalu ogledovala kačje pastirje, ter tekmovala z njimi, ali bom lahko katerega ujela v objektiv. Mimo sta prišli dve mladi  pohodnici planinki , oni dve sta šli v obratni smeri, kot midva na vrh Velikega Rogatca ... malo smo se pogovorili ter si zaželeli varen in srečen korak midva pa sva se še potem prepustila lovu na metulje ... No imela sem srečo da sem ujela, a samo enega lastovičarja  pa se tudi nisem sekirala, da jih ni več  počivala saj je naju kar utrudil Veliki Rogatec ob katerem vznožju sva pogledovala na njegov prvi vrh. nato pa počasi navzgor proti vrhu Lepenatke. Zelo sva bila presenečena , ker seveda nisva bila še nikoli spomladi tukaj gor, da je toliko cvetja . Sva sicer že zjutraj videla pobočje Lepenatke da je vse bleščeče rumeno.... No ko sva lezla počasi na prvo malo položnejšo ravan sredi pobočja se je pred nama razgrnilo na tisoče cvetov  regrata. Sploh nisem si mislila, da tako visoko cveti v tako velikem število, ma saj je bil pogled , kot da si na Nizozemskem  kjer so nasadi tulipanov, no tu pa regrata. Spet se je potrdila moja trditev, da mati Narava res nudi najlepše nasade vseh  vrst cvetja  

a v dežju Veliki rogatec pa v soncu, isto tako dolina

pod nama... Cvetje še v senci, kljub temu da ni bilo sonca, a cvetje je bilo kljub temu prekrasno ...

Sonce sva oba vzkliknila 

e je spodaj sonce bo tudi tu kmalu, je preroško moj dejal in nekaj minut zatem naju je doseglo...

Presenečena sva pa oba bila, da sva med tem raznovrstnim cvetjem ugledala malo murko

 Seveda sva se slikala, kot tudi  cvetje okoli naju, tako nama še sedaj v tem vetrovnem zelo mrzlem dnevu pričara lepoto naših gora in planin in se kar nekaj časa zamudila ob tem, saj ne moreš naprej če pa je bilo vse tako lepo. 

Sedela sem tam med cvetjem , a takrat je naju nebo pričelo priganjati naj le zapustiva ta gorski raj , ter odhitiva naprej, da ne bova mokra...

Za naju pa se je spet ustavil čas, ja so poti, ki so že same po sebi cilj

A takrat se je kar nenadoma od nekod prikazal črn oblak in na naju se je vsula prava ploha dežja. Hitro sva oblekla pelerine, , a kljub temu sva bila malo mokra... No kaj češ stala sva tam sredi cvetočega regrata kot dva polita kužka in čakala da ploha mine...

Potem pa sva počasi se sprehodila ter povzpela na vrh Lepenatke. !448 m, saj približno se mi zdi da je tako visoka..::: Vsa se je bleščala v tisočerih malih sončkih.

Na vrhu je pihalo, a saj sva že vajena tudi takih razmer. kako je naju enkrat močilo na Jezerskem vrhu, ko sva šla iz Rogle, do Ribniške koče in nazaj. Pa v Matkovem kotu u spomini kar vro., pred očmi se pričnejo odvijati prizori najinih dogodivščin........

ko pa sva prispela na vrh sva šele bila vesela, presenečena, ja vse je bilo poplačano s čudoitimi pogledi na cvetoč lila modro obarvan vrh

 Po  dobrih desetih minutah je oblak odplul naprej na drugi strani Lepenatke se je pričelo jasniti in ko sva midva prišla na vrh je posijalo sonce, kako čudovit pogled se nama je nudil šele na vrhu. Rahlo lesketajoče mraznice, encijani in žanjevec ... Kar hitro sva se preoblekla , ter pričela s slikanjem te lepote, da sem jo lahko odnesla na spominski kartici domov

Kako sva se zabavala, ja včasih utrujenost preženeš že s tem, da spustiš na plan otroka v sebi...

Nato pa je posijalo sonce... Dežne kapljice so se bleščale na cvetovih, kot da jih je mati Narava, samo za naju okrasila z bleščečimi biseri

Kljub temu, da  so bila tla mokra sem  se ob robu  cvetoče zaplate usedla na tla ter se prepustila užitku , ki ga nudijo le planine daleč od  vrveče, vedno hiteče doline , 

Žanjevec je v malih skupinah kontrastno ločeval modri  Clusijev svišč

 od ostalih pestrih grmičkov in cvetočih zaplat cvetja

Sonce pa je sijalo, in sijalo, kot da se naju je usmilila mati Narava, da lahko v polni lepoti uživava v njenem stvarstvu

Z veseljem nama je kazal nazaj na vrh Rogača,

kje sva bila

Nisva se mogla že odločiti, ali naj še malo počakava in uživava v tej lepoti, a seveda, je že tako, moraš oditi, ko je najbolj lepo moraš iti

Pot po sončni rebri je bila pravo doživetje pomladi

tako pisano, kot bi nekdo razsul  frnikole vseh barv naokoli  Pod nama pa čudoviti kontrastni prizori, igre sonca in sence....Postajalo je vedno topleje, tako sva se morala spet preobleči, in pohiteti navzdol ...

.... kjer se nama je nudil lep pogled na stane sredi pobočja na sončni strani Lepenatke

Vedno bolj sva se spuščala ....

....med belo rumeno navdahnjenimi cvetovi, ki jih je bilo vedno več

Jeseni je tu navadno polno praproti....:Midva pa sva počasi zapuščala ta lep kraj. Pa sva prispela do velike preže, kjer se je pasla živina in mali  radovedni teliček, je na vsak način hotel iti z mojim naprej

Pobožal ga je , no potem pa je le odšel k svoji mamici nazaj

Zelo zanimiva reber ja res je rebrasto

Pot sva zaključila prod cerkvico Sv. Lenarta nad Gornjim gradom, pozno popoldne, z zavestjo, da bo nama ta pester sicer kar naporen dan ostal še dolgo v spominu. Res je , to je bilo leta 2018, pa se še ob pogledu na te posnetke spomnim prav vsake malenkosti.... Tako pa sem osvežila, polepšala , osvetlila današnji oblačni mrzli dan...

Lepo se je spominjati z hvaležnostjo in veseljem pa še dodatno da imava toliko spominov  da lahko za trenutek pozabiva sedanji čas, ki pa res upam ,da bo kmalu  to le še slab spomin 

Da bova spomladi meseca maja lahko spet obiskala ta čudoviti košček naše prelepe deželice Slovenije..

P:P;

Kako lepe kapelice so posejane tu naokrog