Spomini starega gojzarja- Za piko na i -Lubela

 Po nekaj dnevnem premoru, prav za prav  skoraj tednu je nama uspelo se izviti iz tihe doline, ki jo je kar prežemal duh praznine po cestah, včeraj pa jo je napolnil otroški živ žav zjutraj, ko so odhajali v  šolo, večinoma v spremstvu staršev.   V teh zadnjih dneh januarja, ki ga res nimam rada....ki je za čuda kar hitro minil, tako da niti nisem preveč  začutila njegovega slabega vpliva, kot vsako leto, a vseeno brez njegovega  negativnega vpliva ni šlo. Pa se človek pobere in gre naprej. Ja volje je vsekakor treba posebno sedaj, ko te od vsepovsod bombardirajo samo negativne objave. Sedaj je res edini pobeg na samotne poti narave... Ali pa sem jaz tako črnogleda, čeprav me to čudi, ker sem po naravi optimist...

LUBELA 787 m

Vedno se nasmejim, ko delava načrte za v hribe, sedaj je zelo zanimivo, želiš si nekam, kamor si do sedaj hodil vsako leto, potem pač izbiraš med maloštevilnimi cilji. Navadno greva vsako leto ta dva dneva 27 in osemindvajsetega na Stropnico nad Velenjem. A ker je sedaj sneg pobralo in je gor  sedaj blatno, da si usran do riti, ko se vrneš domov, sva se odločila za Lubelo,  katero  letos še nisva obiskala, drugače pa že tretji mesec zapored. A ker je gor čudovit razgled na našo dolino in sploh vrhove naokoli sva se podala , kar od od doma peš mimo Škalskega jezera ki je bil čudovite barve v zatoku, drugače pa ga je delno še pokrival led. O snegu seveda ne duha ne sluha več.

 

Mimo vežbališča za disk in kladivo, kjer se je jutranja svetloba ujela v mreže.. mimo  kaskad in malih slapov ob robu potoka ob Konjušnici v Hrastovcu, sva po dveh km prišla po asfaltni cesti do odcepa, 

kjer večkrat pustiva avto ,a tokrat sva prav potrebovala malo daljšo turo in strmino, da si razgibava otrdele, zakrnele sklepe, zaradi hoje samo po dolini, strmina pa se je nekako vsak dan izmuznila v odlaganju na jutrišnji dan... ter se napotila navzgor proti najinemu cilju, ki se je bočil nad nama. Modrina neba je nama z vsakim korakom vlivala veselje optimizem, in skrbi sva kot nadležne smeti puščala za sabo...

Pogled nazaj od lipe, pole omele je potrjeval da se kljub vsemu hitro dvigava, že sva prišla mimo hiše, kjer je domačin pometal cesto, ki je bila posuta z debelo plastjo soli, malo naprej sva občudovala krasno sliko na hlevu, ter na ovinku kjer se prava strmina šele začne videla na okencu dremajoče mucke

Do sedaj sva hodila po odprtem območju, pogled na levo stran je nama razkrival gore v ozadju, Mozirske, Smrekovec Uršljo goro itd,,,

Midva pa sva šla hitro naprej, ter se ustavila na začetku gozda, kjer sva že prejšnji krat  videla  uhojeno stezo naravnost navzgor. Prepričana da gre počez in ker sva vedela da bi se s tem izognila km ali še več asfalta sva krenila po tej poti. A glej ga zlomka, pot je trajala samo nekaj časa, potem pa zavila h kmetiji. Najbrž jo uporabljajo, če gredo k sosedu na kavo... No nazaj nisva hotela iti, pa kaj je to za naju sva se šalila, 

ter se skoraj zapodila navkreber po strmini, ki je bila z vsakim metrom bolj pokonci postavljena ravnina

ker sem jaz predlagala to pot , sem imela slabo vest, ker je bilo res strmo, sem potem predlagala , da se odpočijeva, ter se odžejava, z Fly Power, saj bi tako kar poletela na vrh do ceste, kot pač priporoča in pravi reklama ha ha ha ha ha ha ha

No z letenjem ni bilo nič, malo pa sva se le oddahnila , , a sva oba bila zardela kot zrela paradižnika, ogrela naju je ta pota sva se kar sprijaznila s to potjo, kajti kondicijo in mišice najbolj pridobiš v strmini ter nato še obdelala drugo polovico strmine...

Kjer sva prišla do ceste in do čistine, od koder se nama je nudil fantastičen pogled na našo dolino, jezera 

Videlo se je prav do Kuma ; Mrzlice, Čemšeniške, Gore Oljke, , Gradišče in Jakec nad Velenjem ter seveda kraj Škale, ter del ceste, ki sva jo prehodila 

Ob cesti sva na soncu opazila prve telohe letos, kot je že navada, vedno dobim od njega  , kot majhno pozornost, a me vedno razveseli, ma saj življenje so drobne stvari, kot mozaik tvorijo zadovoljstvo in srečo.... 

prvi teloh , čeprav drugače  ne trgava cvetja, . Ti trije pa sedaj krasijo mizo v kuhinji so kot obet pomladi, obet lepote narave, lepote življenja in radosti, ki kljub vsemu se vedno bolj širi  tudi v teh

dneh.

Kar nekaj časa sva občudovala pokrajino pod seboj, potem pa krenila po strmi cesti navzgor, ki se ti ne zdi tako, strma , ko greš gor, ko greš nazaj pa čutiš njen nagib v kolenih in prstih. Ja asfalt je pač asfalt. Sva dejala da naslednjič , ko greva gor bova šla okoli po zahodni strani...

 

Pot se je vedno bolj dvigala, in še zadnja strmina, sva se razveselila, ki ni bila asfaltna a sva že vedela da se bližava najinemu cilju. Tudi nebo je postajalo vedno bolj temno modro, ko sva dospela na vrh  imela sem vtis, kot da se lahko dotaknem neba, 

Na vrhu je ostala samo še sled snega midva pa sva se prepustila toplim sončnim žarkom, malici, no saj je bil že čas kosila, dve uri sva porabila od doma do tu gor, zelo zadovoljna z rezultatom , prehodila sva, kot kaže slika... Kilometrov januarja meseca pa 88, kar je za naju kar dovolj za  ta zimski čas. Seveda sva prej veliko več prehodila, kot pa sedaj ...Zanimivo pa je da sva nazaj prišla prej ha ha...

 

Res sva si vzela čas, uživala in se predajala načrtom, za naprej, spominom za nazaj, prav za prav nikoli ni dolg čas, Vmes pa nabirala D vitamin, sonce je že pošteno grelo kar čutila sem kako mi žarijo lica. Ko sem prišla domov pozno popoldne   sem žarela , kot rdeč semafor- Ja lepi so taki oddihi na vrhovih, a žal vedno prehitro minejo. Treba se je bilo vrniti, ker sva kar dolgo ostala na vrhu sva opustila pot čez vso Lubelo, kot sva načrtovala zjutraj, ter se napotila nazaj po isti poti, a se je slika kar spremenila. Jezera in dolina ni bila več tako lepo vidna kot ob poti navzgor, le Škale pod nama so se še enako videle...

Seveda sedaj nisva šla po strmini navzdol ampak lepo naokoli, ter se skozi Škale

Ter se ob potoku in Škalskem jezeru ter travnikih

 vrnila zadovoljna srečna proti dolini 

Opazovala dvorjenje maloštevilnih racakov račkam, ja pomlad se bliža ...

Nebo pa so prepredali drobni oblaki, ja vreme se bo spremenilo

Utrujena, a zelo srečna sva se še zadnjič nastavila sončnim žarkom ter se ob jezeru odpočila na eni iz med številnih klopc

Ter se skozi  borov gozdiček mimo enojčkov , kjer se je priletni kuža grel svoje kosti in se nastavil soncu dremajoč sočni park, mimo moje breze

Sončne ure, ki je kazala že proti pol štirim 

 Hvaležna ,polna  lepih vtisov polna energije nazaj. da sva uspela prebroditi ta januarski mesec, to virusno obdobje in ja, kot pika na i je bil včerajšnji pohod na Lubelo, vrh, ki je sedaj res lepo urejen z mnogimi potmi, izbereš pa včasih tisto, ki je ni....A tako je tudi življenje, polno lepote, vmes pa so brezpotja polna preprek, a nekako se je treba vedno prebiti na stezice, na katerih uživaš in si zadovoljen in srečen...

...Ja to je sedaj bilo januarju v slovo...