Tudi to je življenje _Kot ljudje-Primerjava--

 

 Življenju človeka, so lahko tudi dobra primerjava, cvetovi v naravi

Večkrat rada v poletnih dneh opazujem cvetove vrtnic, od popkov do popolnega razcveta Me je obšlo, da so kot ljudje v vseh obdobjih starosti od deteta, do pozne starosti. Pa sem posnela nekaj teh zaporedij in mislim, da primerjava kar sovpada z našim življenjem. Pa si poglejmo kako se razvija. 
Prva primerjava je popek ki je še povsem zaprt ,je kot otrok , zunanji cvetni lističi se kot ročice stegujejo proti nebu, skratka  v maminem naročju ali v naročju očeta, si žele njegov dotik... 

Otroci ki že shodijo se razvijajo v dobri negi matere, in skrbni vzgoji  očeta 

Tu je še povsem zavarovano  od drugih vplivov okolja, _Skratka kot otrok-, katerega vso zadovoljstvo je sprejemanje hrane in nežnosti, pozornosti , ljubezni ...

Tu se že radovedno ozira okoli in vsrkava vase jutranjo zarjo, roso, dež, sonce, kot otrok, ki odrašča in prihaja v najstniška leta- Ko se zave svoje lepote, ko dojema z veliko občutljivostjo, kaj se dogaja okoli njega željno sprejema vase vpliv odraslih in okolja.

 
Da, si vsemogočen , počutiš se naravnost božansko.  

Tu se naučiš in zbiraš izkušnje za poznejša leta vsrkavaš vase vso znanje si odprt za vse predloge izkušnje, ki ti jih nudi šola, okolica knjige.

 
Idealist, ja vmes postaneš idealist, poln si dobrih namenov dobrih želja, misliš, da boš lahko z dobro voljo in dobrimi nameni spremenil svet. Kar žariš od navdušenja. 

Na vrhuncu, ustvarjanja, življenja v zenitu se šopiriš kot pav, zadovoljen sam s seboj, ker pač veš da je prepozno da bi spreminjal kaj. Opažaš da nisi več v  življenski formi, a vseeno si še na vrhuncu moči, vsaj sam si tako prepričan da je tako

In tu, ko se oziraš, po vseh teh obdobjih svojega življenja in popravljaš napake, če se dajo in če so sploh bile .. Opazil si po da se okolica spreminja še vedno pa si nočeš priznati da si tudi ti se že močno spremenil. Veliko  elana se je že izgubilo tekom let . Ideali so se večinoma že vsi razblinili, spoznal si da je med lepo izrečenimi besedami, bil prenekateri trn, ,a vseeno še z veseljem pogledaš nazaj...Oddajaš neko toplino v kateri se radi sončijo tvoji otroci vnuki, partner, ...Tvoje mehko naročje je vedno pripravljeno za topel objem , ali tolažilno besedo...

Tu in tam se rad nastaviš soncu, da si pogreješ svoje boleče ude. Vsak dan si bolj zadovoljen da si še kolikor toliko pri močeh da uživaš lepoto okoli sebe , razveseljuješ, (al pa tud ne) ha ah svoje bližnje....Zavedaš se da čas se počasi izteka 

Za nekatere si še vedno pribežališče, kadar je komu hudo, ga potolažiš in  in objameš , kot cvet  vrtnice, ki je že povsem razcvetel, a še vedno se kako čebela rada ustavi na njem, če ne drugega si odpočije , ter si nabere nekaj medičine za nadaljnji let ...

 Seveda ni vse samo cvetenje, tudi trnov je dosti vmes a te sčasoma zbrusi naš od vseh živih bitij najboljši zdravnik ČAS .In potem uživaš še v jeseni in toplih stikih z družino, prijatelji in v vseh vidiš najlepše in najboljše. Drugo postane povsem nepomembno samo medsebojno spoštovanje in dobrota nas bogatita. Tudi to je sreča, enostavno, da si. Ja lepo je živeti in kakor bi rekel ta cvet lepo je cveteti v vseh obdobjih... Ko si mlad, pač ne dojameš vsega veselja in sreče  ki ti ga nudi življenje. Vse jemlješ tako samoumevno. Ko enkrat prideš v zrela leta , čeprav se telo postara, korak postane počasnejši, teže dohajaš hiter tempo življenja se zaveš da je življenje nadvse lepo, ter dragoceno.. A kot vrtnicam se tudi nam vsem izteče čas  trajanja. 

Ker smo pač samo del tega univerzuma , ki se vedno znova obnavlja, vedno enako, a vseeno vedno v novih niansah....

....p.p.