Spomini starega gojzarja---- Ko tako listam po albumih 5 del-Tokrat Klemenča jama

 Ko tako pregledujem albume od pohodov se ... se kmalu zavem, da je ima tako početje lahko tudi slabo stran. Ob vsem tem veselju ob pogledu  na te prekrasne motive naše čudovite  dežele  mi šele postane jasno  da smo vse te lepote, ki jih nudi narava, jemali za samoumevno. Kakor še marsikaj drugega ...Da je pač tam , da si jo lahko ogledamo in izkoristimo za svoj užitek in rekreacijo. Sedaj pa ko je postalo vse drugače šele vemo   za koliko smo letos prikrajšani, ob vseh teh ukrepih, ki sedaj vladajo. Se mi dobesedno zasolzijo oči za koliko lepot smo prikrajšani. Spomnim se  let,  dve ali  deset  in  več ko nama je bilo dano, da sva lahko obiskala vrhove, kot so: Matajur

Porezen 

Slapove  Poms 

Številni obiski Pece

Krnsko jezero,

Olševo preko Avstrijske meje. Pa seveda Koralpe, in Svinško planino prekrižarila po dolgem in počez..

 Gorenjska Notranjski Snežnik, Slivnica nad Cerkniškim jezero, pač kamor se ti je zahotelo. Sedaj pa že kar cvikaš , ali si še v domači občini, domači regiji, pa kako daleč sežejo njihove meje. Ali pa sem morda jaz postala ob vseh teh prepovedi in omejitvami že rahlo paranoična. Čeprav me drugače ne spravi kaj hitro iz tira se mi sedaj vedno bolj zazdeva, da se počasi naša barka potaplja

NO PA NE MISLIM , sedaj jadikovati ampak grem z miško po albumu obiska Klemenče jame , ki je za mene nekaj posebnega, pač zato, ker imam na njo lepe spomine, še na staro kočo, na zelo prijazne oskrbnike in seveda vzpon po Kopinškovi poti na vrh. Kako lepo se je spominjati, ko smo z otroci se vzpenjali v ranem jutru navzgor, mladi , veseli željni pohodov in vzponov po naši prekrasni .deželici.. Pravijo da je ta smer težka, meni je bila zelo všeč, najbrž še dodatno zato, ker sem vsa vesela da smo srečno vsi prišli na vrh in uživali v  razgledu .Klemenča jama ... Kar veliko let po zadnjem obisku sva se pred leti namenila gor. Takrat je naju lahko še spremljala tudi naša zvesta spremljevalka psička Mery. Preden je omagala za take vzpone... Nekega avgustovskega jutra 

Sva se napotila po Logarski dolini , ter se pri domu planincev odločila da greva na obisk  jame

Krasen dan je bil, toplo, ptiči so prirejali koncert za koncertom, vse je žehtelo od toplote

Pot pa se je vijugala cik cak navzgor mi pa smo počasi, kot je zadnjih pet let že praksa no vsaj malo počasneje, kot prej, ko smo dobesedno hiteli po poteh in brezpotjih naših planin, takrat pač je bil cilj obhoditi čim več, sedaj pa ko je pot postala tudi cilj sva šele dojela ves smisel , 

...pohodov poti, ko se zaveš, da ni važno, koliko prehodiš, ampak,  da gledaš in vidiš vso lepoto narave ,ki te obdaja... Razveseli te žuboreči potoček barvite krošnje dreves nad tabo, zelena pobočja z redkimi cvetlicami, skalnatimi soteskami in drevjem, ali ruševjem.

ruševjem. POSTAJALO JE VEDNO TOPLEJE , PRVO SVA SE  ODŽEJALA IN MALO ODDAHNILA

Pot je nama minevala v pogovoru, odžejala

 sva se ob bistrem potočku  obujanju spominov na pretekle obiske tega lepega kraja.

Kar v doglednem času sva prispela do table 

obiskala sem tudi najdebelejši macesen  v Sloveniji nad kočo- Res je debel mogočen visok ...

Nato pa sva s pogledi vandrala po okoliških vrhovih. Z roko sem šla preko njihovih vrhov ter se ob vsakem spomnila najinih obiskov , dogodivščin, ja ni jih bilo malo....Ti so sedaj v teh jesenskih dneh življenja prava nadgradnja spomina, da lahko nazaj pogledaš in veš, da si lahko živel, tako kot si želel, 

Stara koča kjer smo velikokrat sedeli ob pogovoru in dobri družbi.

Možicu je dodal kamenček najinega  obiska,  dobrega počutja, ki sva ga preživela ta dan tukaj

Nato pa je naju počasi spet vsrkala strmina pobočja  vase

Po hladnem gozdu sva se kar hitro vrnila v dolino. Ker sva bila že ravno tukaj pa sva še na hitro "skočila" še do izvira Savinje

Ter tako zaključila že tako, ali tako čudovit dan.... Ja takih dni se je lepo vedno spominjati, sedaj pa še posebno.

nato pa sva se po lepi zgornje Savinjski dolini

odpravila  s krasnimi vtisi nazaj domov.....Danes pa sem jih ponovno osvežila v ta megleni oblačni sobotni dan , JA OB TAKIH SPOMINIH NI NIKOLI DOLG ČAS..

Ob tem pa me prešine misel, lahko nam vzamejo dostop do planin, do narave, do trgovin, do soljudi, druženja  a nikoli, prav nikoli nam ne morejo vzeti spominov, S temi pa sedaj v teh časih lažje prebrodimo to mračnjaštvo , virusno obdobje ,dobo mračnega leta, upam da ne desetletja, ker drugače bo tudi lepih spominov zmanjkalo... 

P-P.