Spomini starega gojzarja. Ko listam po albumih. 4.del.Velika planina drugič!

 Tudi jeseni sva obiskovala Veliko  planino. Včasih konec septembra ali v začetku oktobra,  odvisno pač od vremena. In seveda drugih obveznosti.  Jesen na veliki planini je veliko nasprotje pomladi. Vse se je umirilo, le tu in tam še kak cvet ali  metulj ..Pa veliki kali so kot očesca, ogledalo neba Kar čutiš spokojnost. Posebno, če je sončno in toplo, ko na prisojnih pobočjih, kar žehti in puhti v tebe neka topla umirjenost, spokojnost. Kateri se še kako rad prepustiš. Rada imam jesenske  s soncem obsijana pobočja.. Če e le imava priliko greva kam kjer se prepustiva času prav za prav se za naju takrat ustavi čas . Mali bikec se je radovedno ozzl v naju. Ko sva se vračala so jih že nalagali za odhod v dolino. V jeseni me vedno razveselijo lepe mušnice , ki jih je polno tu gor. Drugih gob navadno me iščeva a enkrat sva jih kljub temu našla skoraj sva se spotaknila ob skupino jurčkov. Seveda sem jih pobrala, bili so za večerjo , kot dodana vrednost čudovitemu preživelemu dnevu na tej prekrasni planini. 

Tokrat je bilo, no v jeseni je vedno sončno, ali pač imava srečo da izbereva tak dan...Navadno je v dolini megla, midva pa se vsa v pričakovanju odpraviva v kraljestvo sonca , svežega zraka....

mimo čudovite cerkve v Radomljah

Ter se malo više, že takoj zaljubiva v zlato obarvana drevesa na pobočju Velike planine

Seveda sva vzhičena nad lepoto resastega svišča

da o lepoti gora na nasprotni strani sploh ne govorim.. Zelo lepo označene poti na vse strani. Vse je tako navdihujoče, da enostavno ne rabiš besed samo občuduješ in vpijaš vase to lepoto, ki ti je dana na vpogled!

Hribi, lepi , kot na dosegu roke

V jeseni vedno greva še na druge vrhove Velike planine, Na vseh sva že bila. Spomladi obiščeva samo cerkev Marije Snežne a v jeseni , ko je topleje in poti tudi bolj prehodne, greva naokoli, od ranega jutra do poznega popoldneva si vzameva čas za vandranje po tem koščku naše lepe domovine.

Na Gradišču

Nove table, ki sva jih seveda vse pregledala, z opisi in zanimivostmi, legendami Velike planine.

Resasti svišč, modrina da se utopiš v njej

midva pred cerkvico Marije Snežne

Vrvica je bila suha ha ha ha 

Tam na robu malo meditiranja, ja lepo se je prepustiti notranjemu jazu...

čez zelene trate , greva v hribe v svate 

igre modrine in megle

Ko sva se povzpela na enega izmed vrhov sva na drugi strani opazila skupino izletnikov, najbrž so bili tisti, kateri so prišli z avtobusom, ki je bil parkiran na parkirišču....

nato

pa še med cvetovi Clusijevega svišča

Pa še en hiter posnetek za spomin na ta lepi dan

Mimo cerkvice sv. Ahaca, kjer sva si v senci privoščila piknik v naravi. Kajti ON je praznoval rojstni dan, na ta dan ... Pa sva ga v stilu praznovala.... Šopek ki sem ga naredila z mahom povila in z travico zavezala, da je bilo bolj praznično ...Tudi kavica ni manjkala

tudi Mery je uživala , v raziskovanju raznih dišav, ki jih nudi narava

Viharnik , ki kljubuje viharjem času ,pa vremenskim razmeram.

NA VSAKO ČISTINO, KJER JE BIL POGLED NA GORE SEM JIH SLIKALA.

Sonce je toplo sijalo na stane, ki so samevali

Še zadnji pogled nazaj na tri smreke, jaz vedno pravim, da so , kot tri sestre, skozi eno krošnjo je pravkar posijalo sonce,

In kot vedno sva se vsa vesela, srečna , hvaležna, predvsem pa praznično razpoložena napolnjena z energijo vrnila skozi Zadrečko dolino mimo prekrasne kapelice domov.. :Ja lep dan, lep spomin, naj ostane še zelo dolgo v najini zavesti, da je življenje res lepo, dokler lahko hodiš in greš, kamor te je volja...

p.p.