SPOMINI STAREGA GOJZARJA....Kar zajokala bi---

 

To leto ki malo obeta, a bo treba se potruditi , da se prebijemo do naslednjega 

Končno smo se izvili iz meglenega objema, ki je oklenil našo dolino  v svoj sivi jekleni objem.. Že tako nimam rada  januarja, če pa je še megla in dolina brez sonca je še veliko težje. Vsakdanji jutranji sprehodi so postali neka enolična  rutina, pač da greš ven se razgibaš, nadihati se nekako ne da tega vlažnega zraka.....Ki je povrh še pretopel za ta čas....

Po prihodu domov spet vsakdanja opravila, ki pa nekako ne zadoščajo , da bi potešila drugače polno načrtov, ki pa so nekako ob vsem tem splahneli, kot vreča napolnjena z baloni, ki jih predreš in se sesede sama vase... 

Kako sem si želela, da bi lahko šla malo više, nad meglo, a po poslušanju vremenskih napovedi, mi je kar kmalu postalo jasno da je megla tudi precej nad nivojem naše doline. 

 Po več dnevni megli po novem letu in praznovanju rojstnega dne , ko je bilo treba upihniti še dodatno svečko, kajti čas, kljub ukrepom teče šteje in niza leta, pa če se strinjam s tem , ali ne..

Praznovanje je bilo precej drugačno od preteklih let, ko se je zbrala vsa družina, da smo z veseljem nazdravili, kajti rojstne dneve je treba praznovati, kajti, nikoli ne veš , ali bomo lahko še naslednjega...Tako , sva praznovala samo midva, sicer sva se lahko v živo pogovarjala s hčerko, a vseeno to ni tako, kot če si lahko sežeš v roko. Da lahko upihneš svečke v družbi ali sam je velika razlika...

 Dobro pa smo tudi to preživeli z rahlim upanjem da bo po praznikih se vse vsaj malo izboljšalo stanje, čeprav sem realist kot pač sem , že vnaprej vedela da najbrž ne bo nič iz teh želja. Res ni bilo!

 Tako pa sva potem le se odločila da sva krenila na vsakoletni zimski pohod na Paški Ko0zjak 1108 m, kamor navadno greva  od drugega do sedmega januarja. 

 Pogled skozi okno naju je oba razveselil, kajti tista modrina, ki smo jo pogrešali že kar nekaj dni se je bočila nad nami. Vsa vesela sva se hitro odpravila, celo psičko sva vzela s seboj, rekoč :Gor bo šla, nazaj jo bova pa nesla. 

 Hitro smo se odpeljali proti Paki in pred kamnolomom nekaj časa čakali , 

ob poslušanju siren, ki so naznanjale , da je bilo konec nevarnosti, ker so razstreljevali skale v kamnolomu.  Malo više pa je bog si ga vedi od kod priplula skupina velikih kosmov megle, ki pa je kmalu zakrila vrh najinega cilja Špika...Sva se pogovarjala, da poleg korone, nam še vreme nagaja. A sva vseeno upala da se bo megla razkadila

Ko sva prispela malo više je celo sonce izginilo ,a tam na zahodni strani je bilo še lepo svetlo in sonce...Pri križu na razpotju sva se ustavila , kajti naprej sva rekal da greva peš. Če ne bi imela psičke s seboj, bi najbrž šla iz kamnoloma...

Ko sem izstopila iz avta sem vsa vesela ugotovila da je vsa dolina pod nama v soncu...

Čeprav je nad njo tam na zahodu se zbirala skupina oblakov, ki je popoldan že krepko zajela vso dolino, naslednji dan pa sneg..:Pa tudi gozd brez snega je bil nekako nestvaren na pogled.

Odšla sva navzgor, kjer se je mešala kontrastna slika iz minute v minuto. Enkrat sva bila na soncu, pa spet v tako gosti megli, da če ne bi poznala poti, bi zašla

Mimo doma na Paškem Kozjaku, ki pa je zaprt, oziroma na zidu niti ni več table ki je označevala da je to Dom na Paškem Kozjaku, samo obvestilo da se še da dobiti, štampiljka za pohodnike po poti XIV  divizije...

Škoda, prijetno je bilo tu gor. Ta dom je bil zgrajen oziroma dan v uporabo z udarniškim delom tam okoli  1960-1063 leta  Velenjskih  občanov... Sedaj pa pojejo druge strune pa je vse to propadlo. Dom je potreben popravila

oziroma obnove... Vedno više ko sva se dvigala več snega je bilo, bolj je postajalo svetlo

Ko sva krenila iz ceste na pot, je naju oba pričela obhajati dobra volja, ja kar drugače se počutiš, na soncu, na svežem zraku, daleč od ponorelega sveta, prepovedi, virusnih obolenj, in žal tudi od preveč smrtnih žrtev te krute bolezni, ki pa nekateri v njo še vedno dvomijo, da sploh obstaja...

Po sneženi podlagi, ki je bila shojena sva kmalu po strmini prišla do ceste 

Vsa vesela sva nadaljevala proti cerkvi Sv. Jošta na Paškem Kozjaku, ki pa je bila v megli

In to kar gosti megli. A kljub temu sem uživala v krasnih motivih , ki so se izvijali iz megle...

Od cerkve naprej je bilo megleno, a sva se šalila, nič zato, bova vsaj videla, ali je tu gor drugačen pobčutek, ali je bolj pozitivno, kot v dolini, ko tavaš po megli...

Res je bil drugačen vtis. Sveži zrak, rahlo je pihalo , a ne preveč , tako da sva res uživala do vrha Špika, ki je bil ob prihodu v senci in rahli megli. Hitro sva se slikala, nato odšla do zasnežene mize, ter dejala: Vreme  naj bo kakor želi, midva pač bova nazdravila prvemu vzponu na ta naš vrh Paški Kozjak, ali kot mu domačini radi rečejo Šaleški Triglav. Ko spijeva greva takoj nazaj, kajti takrat je pričelo tudi pihati...

Takrat pa se je zgodilo nekaj neverjetnega. Kar naenkrat je posijalo sonce, ter vse okoli naju spremenilo v zimsko pravljico. Vsa vesela sva nazdravila tudi temu, da naju ima mati Narava tako rada, da je naju obdarila še s soncem in čudovitimi prizori snežne pravljice

Potem pa se je za naju ustavil čas... Nehalo je pihati in namesto pet minut sva bila skoraj eno uro na vrhu. Globoko sva vdihavala sveži zrak, ter se opajala z lepoto, ki jo to zimo tako zelo pogrešava. Še vrh, ki je bil prej v senci in nič kaj posebnega je zasijal v svoji lepoti, zastava je mirovala v brezvetrju 

Pogled v bele veje je bil fantastičen ... Kar nisva se mogla naužiti te lepote

Nato pa sva ugotovila, da je pričel sneg padati z vej , da bo treba nazaj.. Hitro sva še Mery slikala na vrhu, kdo ve, ali bo naslednjič zraven, ko bova obiskala ta priljubljeni vrh.

Ter se vrnila nazaj, že nekaj metrov pod vrhom je izginilo sonce in spet je naju zajela megla

Skozi gosto meglo sva se vračala

Ter se pri domu ozrla še na vrh, ki pa je bil že ovit v meglo, a midva sva se še lepo po soncu sprehodila med zimskim kontrastom do avta

Kakor koli megla, sonce, slaba volja, dobra volja smeh , vsega je bilo in bo še tudi v letošnjem letu, a vem če hočemo preživeti in živeti polno življenje bo treba pač iz vsega potegniti najboljše 

Prvi letošnji vzpon nad 1000 metri, ki sicer niso odločilna, višina namreč, ampak da lahko greš malo više, da poskrbiš za svoje zdravje da delaš to kar si skozi navajen, kajti gibanje hoja po strminah, dolinah je pač najin način življenja. Leta gredo, vedno  več poti se bo nama zaprlo, za vedni, sedaj pa so ti nesmiselni ukrepi nama preprečili marsikateri vzpon iz ven občine. Vedno hodiva sama, ne druživa s ez drugimi, ne vem kateri pametnjakovič si je to izmislil. Naj raje pazijo na tiste ki žurirajo po garažah in še kje, ne pa tiste, ki skrbijo za svoje zdravje. Ja res je kar zajokala bi ob misli, da nama letos ne bo dano iti na najino  Uršljo goro...

Ko greva okoli Škalskega jezera se nam blešči nasproti, kot ostali hribi, kot je Smrekovec Mozirske , a žal so v drugi občini....Tako pa lahko samo sanjam o belih prostranstvih tega meni najljubšega kotička , v teh zimskih dneh. Ja kar zajokala bi, a žal bi bile moje solze zaman....