Spomini starega gojzarje.Ko listam po albumih 3.del- Tokrat , Velika planina prvič

V teh desetih letih, kar intenzivneje spet obiskujeva   hribe in naravo sploh, se je nabralo res veliko spominov, posnetkov od vsepovsod. Veliko kaj bi morda drugače  utonilo v preteklosti, a  imam srečo, da sem veliko teh poti, vtisov iz vseh teh potepanj zamrznila v času,  v fotografijah tako, da lahko v dnevih, kot so sedaj ti, ki so nekako bolj kot ne, pesimistični depresivni, da se lahko zamotim in osvežim te čudovite motive najinih  obiskov naše čudovite deželice- Letos še bolj si želim pomladi, pa da bo konec vseh teh koronskih vplivov in posledic, ki nam je ta čas zaznamoval virus Covid 19...Tokrat sem izbrala Veliko Planino,

  kamor sva doslej zahajala vsako leto dvakrat, razen lani, ko je že obveljala  prepoved prehajanja občinskih meja... A so ostali spomini na res velikokrat obiskano planino, navadno sva šla gor spomladi ko so zacveteli žafrani, potem pa jeseni konec septembra , ko ni bilo več živine gor, ko je vsa planina nekako umirjena spokojna čakala zimskega spanja... sem 

Na začetku je sijalo sonce sicer so bili žafrani še sramežljivo zaprti, a telohi so že žareli v svoji lepoti

Zaplate snega so še na senčnih krajih dokazovale, da je tukaj pomlad še povsem na začetku svojega pohoda...No ja bil je šele petnajsti april...

 

Cvetja je bilo vedno več, a kar naenkrat se je vreme spremenilo modro jutranje sončno nebo je postalo sivo in naju je ovila koprena megle. Postalo je veliko bolj hladno in bala sva se da bo celo snežilo...

Ko sva prispela  do stanov sva komaj razločila križ na razpotju , a ker sva optimista sva dejala, megla gor, ali dol , midva greva naprej če drugega ne bova imela pa izlet in seveda se razgibala in naužila svežega gorskega zraka, pa kaj potem če bo malo navlažen, glavno je da sva  tu gor...

Potem pa se je počasi pričelo le svetliti

A saj nisva imela časa gledati naokoli kakšno je vreme, kajti tako lepo je bilo med zeleno travo videti šopke žafranov in teloha, kot bi ga kdo posadil nalašč samo za naju. Rada imava divje cvetje, veliko bolj kot umetelno posajeni cvetlični parki. Seveda so lepi, polni cvetja in umetniško razvrščenih aranžmajev  a zamene je še vedno najlepša narava. Tu ni nič preveč in nič premalo . NO morda je to tudi zato ker pač ljubim vse kar prihaja oziroma kar ustvari mati Narava..

Nekaj časa sva še hodila po megli nato pa se je kar naenkrat odprlo okno med temnimi oblaki, kot čudež se nam je vse zdelo, kajti žafrani so se odprli in nastavili svoje prašnike proti soncu, kar čutila sem kako vpijajo vso energijo ki je sevala z neba....

Malo više pa sva bila spet v senci , a se nisva zmenila zato. Opazovala sva Kamniške Alpe tja čez, ter obujala spomine, ko sva velikokrat hodila in plezala po njihovih vrhovih in poteh

Ja moram reči da  včasih prav občudujem a trdoživost teh cvetov

Nato pa sem se prepustila da me je Velika planina, dobesedno vsrkala vase... Kamor sem se obrnila, je bilo vse lila cvet pri cvetu, dobesedno sem se potopila v te številne cvetove, kajti večkrat sem pokleknila, kljub kar vlažni zemlji, a kdo bi se oziral na to

Ker je bilo čez teden, pa tudi zgodnja sva kar bila sva bila sama , daleč naokoli žive duše. Blažen mir, le tu in tam se je zaslišal glas orla, ki je iskal zajtrk tam nad smrekami, če bo morda ugledal, kje svoj plen...

Kako trdoživi so ti žafrani sva videla, ko so rasli skozi ostanke lesa na tleh

Panorama pred nama se je spreminjala z vsakim metrom je bilo drugače. Sonce senca , pa še malo vetra sva bila deležna. Ja bilo je tako lepo. Ljubim veter seveda ne tistega močnega, burje ki ti vzame dah, ampak tisto , ko ti vetrček nežno veje okoli ušes, da kar čutiš da odganja vse slabo okoli tebe. Ja  najbrž se veliko komu zdi to smešno, smo pač različni sem pač neke vrste otrok narave, ki mu sedaj pač ni dano stalno prebivati več v njej, tako pač hodiva ven iz mesta da se naužijeva lepote, zdravja , gibanja ki ga nudi samo narava...

Vseh nians od svetle bele , do skoraj temno vijoličaste, so se razprostirale velik zaplate cvetov naokoli.

Kje nagneteni, kje narazen kje razprti , kje še v popkih skratka za vsak okus nekaj

Tu gor je bila senca

Veliko kje tik ob snegu cvetje, to je dokaz, da lahko gresta tudi zima in pomlad z roko v roki skozi čas.

Kje tako veliki cvetovi telohov, kot je moja dlan

Pa sonce in....

senca ter temni oblaki 

Nato pa je pkrajina zasijala v vsej svoji lepoti. Prvo ta šopek beline, ki je kar zasijal nasproti

nato mešano

Pa spet mehgla, ko sta si Mery in On dala duška in sede na štoru opazovala prekrasno preprogo , ki jo je stkala v prelep vzorec mati narava

sonce senca, lila bela kombinacija

roza navdahnjeni

na sedlu

Razmetani po travi nagnjeni, ali pa od snega poležani cvetovi

Midva z Mery na snegu

Vrt matere narave, skalnjak

Ob kalu

prosojnost

pod hribom in temnim nebom , a na soncu

 Redki šele pravkar pokukali iz zemlje....... Ja lepa je Velika planina, no planine so vse lepe , vsaka ima svoj čar, ta je še pač izrazitejša zaradi preprog vijoličnega cvetja, ki ga hodijo občudovat ljudje od blizu in daleč....

Pri cerkvi Marije Snežne, sva se v zavetrju zadržala kar nekaj časa. Uživala v pogledu na gore, ter si privoščila krepčilno malico, Poglede na približane vrhove, je dajal vtis, kot da sva na nekem drugem planetu

Sonce in sence so se menjavale midva sva z veseljem opazovala to spreminjanje , ter si še z zadnjim pohgledom na vrh Gradišča poslovila ter se nato počasi vračala

Mimo kalov snežnih zaplat, kjer se je Mery hladila, kajti postajalo je veliko bolj toplo, kot je bilo zjutraj

No sedaj sva se ustavila tudi ob križu pri stanih, kjer je posijalo sonce

Nato pa sva se čez Črnivec in  Zadrečko dolino vrnila polna lepih vtisov, dobre energije in vsa hvaležna , da nama je bilo spet dano videti to lepoto Velike planine

P:P: