Spomini starega gojzarja 5 del) STROPNICA 860m -Po vrhovih okoli naše doline v letu 2020

 Zjutraj ko sva prvo  peljala Mery na sprehod,se je skoz našo dolino vlekla prozorna megla, a vseeno sva vedela da bo krasen sončen dan.Potem sem grede skočila še v zdravstveni dom, kar je ta mesec postala že klasika. Nato pa sita prozorne megle, ter da zaključiva s tem delom vrhov naše doline,  sva se odpravila z avtom do Šenbricakaka razlika od prejšnjega ponedeljka. Ko je bril oster veter in sama sivina je naju obkrožala. in nato vsa vesela videla da se nebo vedno bolj barva modro in sonce je posijalo, le veter je od začetka naju motil na poti.

 Pa se nisva  nič zmenila zato, ampak kar hitro prišla do  odcepa, kjer sva prejšnji ponedeljek krenila na Skalni vrh 780m in se po krožni poti vrnila preko Vodemlje in Hrastovca mimo Škalskega jezera nazaj domov. Tukaj sva videla okosmatena goveda, ki so se pasla v globeli

 Posebno so mi bili všeč mladi telički

 Midva pa sva nadaljevala pot , mimo velike kamnite mize po lepi razširjeni  cesti , od koder sva videla govedo v globeli pod nama, ter mimo vikendov , kjer sva imela lep razgled na del Šaleške doline in hribe od zadaj. Žal ni bila dobra vidljivost .Tako da sva kar hitro odšla naprej v gozd. Tu je še vedno bilo videti posledice vetroloma, tako da sva kar nekajkrat morala plezati pod debli in jih prestopati. A ker to ni nič novega za naju sva kar hitro prispela

na konec ceste in se dvignila v strmino, kjer sva kmalu ugledala čudovit valovit travnik. Mir sveži zrak sonce in neka sreča človeka objame, ko je daleč od hrupa in ponorelega sveta.

  Kjer sva se še pred vstopom v gozd odpočila in se za nekaj časa predala sončnim žarkom. 
 Tudi lapuh je že pohitel s cvetenjem
 

Ko se prepustiš soncu

 in brez besed uživaš

Potem pa sva se napotila zadnji del poti na vrh Stropnice 860 m, ki ni nič posebnega, je vrh  kupolaste oblike z ostrimi malimi skalami na vrhu. Razgleda ni, ker je vsa v drevju. So pa po poti  krasna razpadajoča drevesa, Vsako leto ga je manj. Moj je dejal, tako dolgo bova hodila gor, da ga ne bo več. Sem mu odvrnila ta starina bo naju oba preživelPoleg  drevesa je bilo kar nekaj teloha. Sicer ne toliko, kot lanskega leta na ta dan. A vendarle! 

 slikala sva se in nato odhitela spet nazaj na travnik, kjer sva nabirala energijo in kisik za utrujene sive celice.___Čez kaki dve uri pa sva se vsa zadovoljna podala nazaj po slabi cesti 
 

Ter se še med potjo razgledovala po okoliških vrhovih naše prelepe doline. Kakšnega  bova še sigurno obiskala pred pomladjo. A nekaj jih bo ostalo za toplejše dni, ko bo že vse zeleno in v cvetju, ter tudi počutje morda spet na višku.

Ko sva se vračala proti kamniti mizi je krasne bore ob poti že dohitela senca poznega  popoldneva

 midva pa sva spet zakorakala vsa zadovoljna napolnjena z energijo po asfaltu v smeri Šenbrica
P:P: