SPOMINI STAREGA GOJZARJA- NA URŠLJO GORO ZA SLOVO OD LETA 2019-

Uršlja gora 

Kot sem že obljubila v prejšnjem blogu danes izpolnjujem obljubo o pohodu na Uršljo goro najino najljubšo goro ,NAŠO GORO.

Ves mesec  december sva načrtovala še poslovilni pohod za leto 2019 , a vedno je prišlo kaj vmes, od pričetka vreme, potem pa zdravje . A  kmalu sva ugotovila, če hočeva še letos gor morava pohiteti. Tako sva v nedeljo 29. 12 se odpravila zgodaj zjutraj, ter se čez Sleme ustavila na  travniku Ciganija, kjer sva parkirala. Ter se ob  svetlobi naglavnih svetilkah počasi prebijala po spluženi , a ponekod zelo ledeni cesti, proti Kotnikovemu vrhu.. Tako da sva ponekod hodila res previdno korak , za korakom in prispela do Kotnikovega vrha, kjer je klanec bil še najbolj leden, a potem se jevse uredilo in hitreje sva nadaljevala do Križana

tam na polovico poti se je nebo na vzhodu pričelo jasniti , vedela sva ,že pri Križanu,  da ne bova pravočasno prišla  do razgledne točke, kjer bi lahko uživala ob sončnem vzhodu.Preveč časa je nama vzela ledena cesta in prepozen odhod od doma!

Nebo je postajalo vedno bolj žareče, ko sva prišla na čistino sva ravno še ujela njegov prihod. NAD DREVESNIM KROŠNJAMI

ter po travniku, mimo ožarjene kapelice, ki žalostno propada. Travnik je bil zjutraj pomrznjen, popoldan pa nežna blatna drsalnica. Sva prišla do privezane mize , kjer sva se odžejala in pohitela  okoli po cesti.

Cesta je bila splužena  a prijetna za hojo.Lepo je bilo občutiti sneg pod nogami in poslušati škripanje zmrzlega snega pod nogami.A kmalu je zmanjkalo snežne podlage, kajti prišla sva do posekane strmine, kjer je bil še do pred kratkim gost smrekov gozd, potem pa je vetrolom naredil katastrofalno škodo.Skoraj nisva mogla verjeti da smrek ni več

malo više sva prišla do snega, kar zahotelo se mi je da bi se vrgla vanj, naredila angelčka v snegu, a prvo je bil sneg pomrznjen, drugo pa je bilo res hladno.. Pa drugič.....He he

Kar hitro sva napredovala in prišla do ovinka, kjer gre ena pot počez, druga pa okoli po cesti. Tam je naju očaralo majhno  krašeno drevesce, ki je zjutraj bilo še pod snegom, a potem ga je nekdo otresel, a še vedno je bilo lepo.

Prehitevali so naju , a nisva se zmenila zato, akjti gora vedno počaka in naju res je. Naprej pa naj posnetki govore

Ko sva prišla do kapelice sva videla da je kar nekaj snega, sonce in modrine v izobilju , predvsem pa dobre energije.Ko prideš enkrat do sem začutiš, kako te preplavi dobra energija dobra volja, vse postane lahko, vsa balast  vsakdanjega življenja izpuhti neznano kam. Enostavno začutiš, kako te prevzema energija, ki potem traja še po povratku v dolino ...

Ustavila sva se v koči, kjer sva nazdravila minulemu letu, ki do mene ni bilo preveč milostno. In si nazdravila za varen korak in za naslednje leto 2020 da bova zdrava dobre volje pohajala še naprej po hribih in planjavah v naravi ki jo oba ljubiva iz srca.

Potem sva si vzela čas
Šla na vrh na klopci ljubezni in pri križu sva bila kar nekaj časa,
Spomnila sem se na vse tiste, ki bi radi pa ne morejo več v hribe.
. 

Občudovala hribe Peco KSA V Avstriji so se bleščali pobeljeni hribi in gore. 

Ob vrnitvi sva videla še kar precej pohodnikov, ki so prihajali,iz vseh strani notri  v koči je bilo vse polno, in zunaj na klopeh

Midva pa sva  pa sva se spravila na najino klopco za cerkvijo ter se nastavila popoldanskemu soncu  , ki je prijetno grelo. Opazovala sva belo strmino pod nama in obujala spomine na pretekle pohode, kar precej se jih je nabralo od leta 2012, kar piševa dnevnik.ta je bil 138 deseti pohod.

Lepo je tu gor, zato se rada vračava-

A kot je vsega lepega prehitro konec sva se po dobrih treh urah in pol morala vrniti nazaj, tokrat sva šla okoli po cesti

Spet sva se ustavila pri privezani mizi,nazdravila polovici poti in se potem po drsečem travniku spustila do Križana in naprej, dobre volje, kot le kaj. Ja Narava vedno poskrbi za sproščenost , dobro voljo in smeh-NEPRECENLJIVO:a je že tako za vse se je treba potruditi, nič,prav nič ni samoumevno.

                  

ob robovih so visele ledene sveče 

od Križana proti Kotnikovemu vrhu pa sva med drevesnimi krošnjami ugledala lepotico Peco , to je vsemu pohodu dodalo še piko nai.

Kar precej sva prehodila, ogrela sva se  ...Oba sva bila rdeča kot zrelo jabolko ---- 

ter se odžejala ob poti ,na Ciganiji prišla ravno takrat, ko je nebo se obarvalo v purpurno rdečo barvo 

Kontrasti so postajali vedno mehkejši, 

Kakor koli hvaležna in vesela za ta dan sva se odpeljala proti Šaleški dolini ki se je že pogrezala v pol mrak, a nebo nad Smrekovcem je imelo še vedno tisti zamolkli odtenek ugašajočega dne.

P.P:Je že klasika, da leto vsako leto zaključiva z Uršljo goro 1669 m-, začneva pa s Paškim Kozjakom   1108 m-
p.p.