Spomini starega Gojzarja---SKALNI VRH NAD VELENJEM

 SKALNI VRH 720.
Skalni vrh 720m je najvišji vrh hriba Vodemlja ,, ki se na eni strani dviga nad Pako pri Velenju , na drugi strani pa nad ostalo Velenjsko kotlino.Na poti na vrh (seveda, če gremo iz zahodne strani) se nam odpira čudovit pogled na vso Šaleško dolino ter na Hribe v ozadju-.. Pogoj je pa da je jasno vreme -Drugače hribovje v ozadju bolj slutiš, kot vidiš.

.Ta hrib je ravno prav oddaljen iz Velenja da ga za kondicijo obiščeva zadnja leta vsaj enkrat narediva krožno pot. Včasih pa se zapeljeva do Šenbrica in greva na Stropnico, ki je nasproti Sklanega vrha in nazaj grede skočiva še na Skalni vrh in nazaj do Šenbrica.Narediva krožno pot Velenje, Konovo, Šenbric,Šmartinske Cirkovce- Skalni vrh, Vodemlja . Navzdol po strmini do Hrastovca, Skozi Škale , mimo Škalskega jezera nazaj v Velenje. 12 kilometrov dolga pot, žal je več , kot polovica po asfaltu.A če se znajdeš, greš pač ob strani, kjer se le da.
Torej sva v ponedeljek se odločila da spet narediva eno turo, kajti zdravstvene težave, ki so se pričele že sredi decembra so se kar nadaljevale in nočejo in nočejo se prenehati in če nočeš da se jim predvsem prepustiš, je treba ukrepati. Saj sva vsak dan hodila okoli Sončnega parka, čez Poseko ali pa okoli Škalskega jezera, a to ni to. To je bolj sprehod in toliko da se naužiješ svežega zraka, kolikor ga pač še je v naši dolini.

Zgodaj zjutraj sva prvo peljala psičko ven, nato pa sva krenila čez s srežem odete ravan, ter ob poti občudovala drevesa, ki jih  je  kitil bršljan. Vedno rečem da so ta drevesa, kot Korintski stebri..Ter naprej mimo cerkve Svetega Martina v Šmartnem in naprej proti  Konovem, ki se je v 54 letih kar hodiva skupaj po skupni življenjski poti dodobra razraslo. a o tem kdaj drugič.Občudovala sva urejeno okolico, štorkljo, ki je še vedno počivala od svojega napornega poslanstva, nad nama sva videla čudovite gosi, ki so gagale v hladno jutro. Lep prijazen Bernski ovčar pa je naju samo enkrat pozdravil z glasnim hov .Midva pa sva kar hitela naprej po asfaltni cesti ki se je vedno bolj dvigala. Kmalu sva prišla

na čistino, kjer se je nama odprl pogled na Uršljo goro in  malo više na Menino planino. A že vnaprej sva vedela da danes ne bo ne vem kako jasnega razgleda. No nič zato, bila sva dobre volje , srečna da sploh lahko greva tudi letos spet tu gor, kljub temu da sva obrnila nov list v življenju. Vsaj jaz sem ga.

Prispela sva do   kraja Šenbric kjer stoji cerkev  

Sv. Brikcija, meni je zelo všeč, skratka paše v ta prostor vsa elegantna , skromna, vitka.

Cerkev leži v vasi. Stavba je sestavljena iz pravokotne ladje z na južni strani prizidano kapelo, tristransko sklenjenega prezbiterija, zvonika s čebulasto kapo in pritlične zakristije. Vsa notranjost je obokana. Veliki oltar je iz konca 18. stoletja, stranski oltar Sv. Gregorija Velikega sodi k tipu zlatih oltarjev, in sicer iz sredine 17. stoletja. Prižnica je iz sredine 19. stoletja.Cerkev je primer tipične, a močno predelane poznogotske podružnice z dragoceno baročno opremo

 Nadaljevala sva pot po asfaltni cesti in vmes na drugo stran hriba proti Paki videla cesto, ki pelje na Koroško, Videla sva prvi popek lapuha , ki je oznanjal, da pomlad ni več tako daleč, kljub hladnim jutrom in nočem.Skozi drevje sva videla vrh Paškega Kozkaka 1108 m, kjer sva bila drugega januarja,  tradicionalno že od 2014 leta naprej.

Čez nekaj časa sva prišla do razpotja, ker  vodijo poti na tri strani. Ena na Skalni vrh, druga na Škalske Cirkovce, a še prej se odcpi pot na Stropnico, na katero vsako leto zahajava konec januarja. Za kondicijo so ti hribi več, kot primerni.V globeli pod nama so se pasla kosmata goveda, ki so se dolgočasila. Nekateri so preizušali moč svojih rogov.

 Midva pa sva krenila na levo kjer sva se v zavetju in prvih sončnih žarkih odžejala z ingverjevim čajem in malo oddahnila, saj kar  prerada pozabiva da jih nimava več 40-50 let.

Nato pa sva pohitela po sončni gozdni cesti proti prvemu najinemu cilju. Dobra volja se je še povečala s sončnim vremenom.

Iz gozdne ceste sva krenila v strmino, kjer sva kmalu prispela na prvo ravnino

Kjer sva skozi veje opazila Cerkev Sv. Ožbolta v Škalskih Cirkovca. Ja razgleda res ni tu gor.

 Kmalu sva zagledala klopco in napis SKALNI VRH. Ustavila sva  se samo toliko da sva se slikala , kajti kar oster veter je bril tu gor. Tako sva  nadaljevala pot navzdol sprva po potki nato pa po široki gozdni ceti, ki je naju pripeljala do Vodemlje  kjer se je odprl prvi pogled na mesto Velenje ter hribe za njimi.Sicer malo bolj meglen, a vendarle, Videla sva tudi v Šenbric navzdol in najin del  poti ki sva jo prehodila

Nebo se je pričelo temniti in še ostreje je zapihalo  je , tako da sva se midva  samo slikala, ter  delCirkovc , ter razredčene Lubele , ki jo je prizadel vetrolom in že pohitela naprej proti Hrastovcu. Niti nisem šla na rob poseke, kajti od tam se lepo vidijo Škalske Cirkovce ter Graška gora in Lubela. Pa drugič

Zadnji pogled na Vodemljo in že sva hitela naprej

Naju je pa pot peljala mimo krasnega krmišča za divjad, a letos jim ni sile, kajti take zime so, da tudi divjad ne čuti pomanjkanja. Prišla sva na greben,kjer je pred par leti gorelo zaradi malomarnosti človeka ki ni upošteval varnostnih pravil.Sedaj je tam nastala cela frata, a se zato lepo vidi po vsej Šaleški dolini in hribi v ozadju...

Po ozkem grebenu kjer sva kmalu prišla na razgledno točko s klopco, a midva sva vseeno šla malo niže zaradi vetra.

Kjer sva malicala in nazdravila  prehojeni poti, no polovici poti ha ha. Sva pa uživala v razgledu na našo dolino. Res mi je bilo žal, da ni bil bolj jasen pogled. Kajti tako lep razgled, ko je tukaj je malo kje okoli naše doline, da bi se videla vsa kotlina. No morda še iz Konečke planine, a vseeno se mi zdi da so jezera tu najbolj razločno vidna v vsej velikosti in podrobnostih.

Tu se lepo vidi  del Hrastovca pod nama skozi katerega bova kasneje šla, ter Škale  in Škalsko jezero skrajno na levi strani. Na desni je Velenjsko jezero, včasih smo ga imenovali Plevelovo jezero , menda po kmetiji , ki je izginila v njegovih nedrih. Skrajno desno pa je Družmirsko jezero, po vasici Družmirje, ki je ob  kopanju rude lignita se pogreznilo pod gladino.  Sedaj so ga preimenovali , sedaj  se imenuje Šoštanjsko jezero,  no ja saj je res se že tako razširilo, da je že čisto na robu mesta.   Žal ni bilo preveč toplo, tako da sva se morala kar na hitro odločiti in odpraviti navzdol po zadnji strmini pred asfaltom.

Kar hitro nama je pot šla od nog 

Že sva videla pod skalami cesto, ki vodi iz Graške gore in Škalskih Cirkovc v Velenje. Ko sva se že skoraj približala cesti, sva zavila levo in si tako skrajšala km poti po asfaltu. Ven sva prišla tik pred Hrastovcem, kjer sva se ob robu ceste odžejala. Ustavil nama je mladenič in vprašal , če rabiva pomoč. Zahvalila sva se za prijaznost in vsa vesela , da so še tako pozorni mladi ljudje, ki nudijo pomoč. Pa sva odvrnila da samo počivava na najini krožni poti. Ja polepšal nama je dan.Spet sva nadaljevala pot in tudi tukaj so naju pozdravljali povezani stebri papske trave, ki so bili , kot predhodnica Kurentom... Na ovinku sredi Hrastovca pa naju je ujelo v svoj objektiv ogledalo in to dvakrat naenkrat, to pa je že nekaj ha ha ha

 

Nato pa še  mimo mini mini Aljaževega stolpa še par metrov do ravnine, ja sva že čutila, hojo po asfaltu in strmini. 

Kaj kmalu sva prišla do Škalskega jezera in mostu, ki so ga pravkar obnovili ,

kajti udrlo se je konju pod  nogami.

Ter občudovala ledeno sneženo ploskev Škalskega jezera.

Ter se vsa zadovoljna, dobre volje vesela , ter segreta , predvsem hvaležna, da sva lahko prehodila to pot. Sedaj že četrto leto zapored !!!

...Upam da nama bo še petič to dano. Delava na tem, a včasih človek obrača, bog pa obrne, so pravili v mojih mladih letih... No pa tudi pregovori ne držijo več tako , kot včasih. Bo kar bo. Sva  optimista.

.p.p.