"Mami prišel sem ti voščit za tvoj god. In obenem bova praznovala tudi moj rojstni dan. "
Kajti ta je bil dan pred njenim godom. Malce zmedeno se je nasmehnila, kajti da se je spomnil po tolikih letih na njo in na njen god jo je presenetilo in zmedlo. Vse preveč hudega je že doživela skoraj v desetletju življenja z njim v njegovi bolezni , da bi povsem verjela, da misli resno brez kake slabe misli v ozadju. ...
"Hvala ti", je dejala in se zahvalila za skromno darilo, ki je njej ta hip pomenilo veliko več , kot darilo, ampak znamenje, da jo spet priznava kot mater ,vsa hvaležna srečna se je nasmehnila ter ga povabila naj sede. Vedela je da je prišel od daleč. Bil je zelo lepo urejen obrit in lepo oblečen. To je imel že od malega, da je bil vedno čist in urejen. To mu je ostalo tudi v njegovi bolezni.
Postregla mu je z vsem, kar je imela pri roki , Ter ga z veseljem gledala, kako mu je teknilo. Zelo se je spremenil.Njegov mladeniški obraz je otrdel Njegove nekoč tako modre jasne oči so dobile neki preiskujoči izraz včasih plameneči odsev, ki pa je tokrat ni prav nič plašil. Sama sebi se je čudila, da je ostala tako spokojna, tako ji je bilo lepo pri duši. Zavedala se je , da se je sprijaznila z vsem. Z njegovo boleznijo, s tem , da pač na kar ne more vplivati, se mora s tem sprijazniti. Vedela je , da nikoli več ne bo tak kot je bil pred boleznijo. A danes ga je gledala v povsem drugi luči.Kot človeka, ki potrebuje njeno sočutje ljubezen do ranljivosti bitja, ki je bil prepričan v svoj prav in krivice, ki mu jo dela vesoljni svet.
Zalotila se je ob misli, da si je odpustila tudi sama sebi, da to ni bila njena krivda, da je zbolel in tudi to, da se je prenehal zdraviti. Da je vzel življenje v svoje roke pa čeprav na dnu družbe, ki ga je zavračala in obsojala na vsakem koraku.Spoštovala je njegovo voljo. Nič nista govorila o preteklosti, celo dejal ji je "Preteklost pustimo za seboj , in ker je malo od naše družine ostalo moramo držati skupaj. ...
Skoraj do pol noči sta se pogovarjala o vsem mogočem, o prijateljih, ki so ob njegovi bolezni izpuhteli v zrak, o sorodnikih, čudilo ga je da jih je v teh desetih letih , ostalo še tako malo med živimi. O njegovih načrtih, tu pa je opazila da živi v popolnoma svojem namišljenem svetu. Zamenjaval je dogodke v preteklosti, kaj je kdaj bilo in tudi prihodnost si je obarval tako v žarečih barvah, da bi še posameznik z zajetno plačo komaj uresničil te želje, kaj šele on z borno socialno pomočjo daleč pod pragom revščine ,da bi mu to uspelo. A mu ni ugovarjala. Gledala je njegovo vitko skoraj koščeno postavo. Pogledal jo je in dejal sedi se, ne mi tako streči ti se samo odpočij. Nazdravila sta. Ko ga je pogledala preko kozarca je zatrdno vedela, da ga vidi sedaj v njegovi najboljši izdaji nasploh , po obolenju s Shizofrenijo.
Postlala mu je v sobi za goste , ko se je spravil spat, je takoj zaspal, nežno ga je poljubila na čelo in mu tiho zašepetala "Spi, spi mirno sine moj." Popravila mu je odejo in s solzami v očeh odšla v spalnico.
Zjutraj ko se je prebudil je skuhala kavo in še nekaj časa ta se pogovarjala. Tako kot včasih , ko je bil dober sogovornik in poslušalec. A sedaj je samo poslušal in tu in tam pripomnil kaj. Opazila je da postaja nestrpen, da ga nekaj sili kajti pričel je hoditi sem in tja. Nato ji je dejal, bi hotela pogledati, kdaj pelje avtobus v glavno mesto.
"Kdaj pa?"Ga je vprašala .
"Danes grem nazaj , prišel sem ti samo voščit za god in te pogledati, kako si kaj." Nič ni dejal, da bi jo pogrešal v teh desetih letih, ali vprašal, če je ona njega pogrešala.
"Mislila sem da boš šel jutri nazaj, a se ti tako mudi?"
"Ja imam neke opravke, moram iti .
" Če bi šel jutri, bi te jaz peljala ."
"Ne obremenjuj se s tem, ni treba, kajti grede grem obiskati še znanca mi mora še nekaj narediti pri meni. "
Pokimala je in že iz izkušenj vedela, da je zadnji stavek bil samo izgovor. Kajti vedela je da je njegovo vedenje sad silnega napora, da je prijazen, da ne posluša notranjih glasov, demonov. Vdano je pokimala, ter mu za rojstno dan dala kuverto ter mu v nahrbtnik nadevala dobrot za popotnico in še kak dan kasneje.Peljala ga je na avtobusno postajo , ter se poslovila od njega, z neko spokojnostjo mirom in vdanostjo v duši. Vedela je da je prerasla tisto trpljenje obup, ki ji je razžiral notranjost vsa ta leta . S pogledom ga je spremljala ko je stopil na stopnico avtobusa, ter tiho zašepetala :Srečno potuj sin moj skozi življenje, Kot bi jo slišal se je obrnil ter ji z dlanjo poslal poljub v slovo.
p.p
Ni komentarjev:
Objavite komentar