Spomini starega gojzarja!. Tudi to je življenje.-BOJAZEN

Ko bi le lahko upočasnila čas---

Ko tako te pogledam od strani,
le ena želja v meni tli.
Zgodaj, ko se prebudim,
ter zvečer  preden  zaspim..
Da lahko ustavila bi čas,
ki letos hitreje še drvi,
tja proti začetku večnosti.
Utrujen najin je korak.
Le stisk roke, objem je še .
Razbrazdan  vedno bolj obraz,
sprašujem se, sem to sploh še jaz..
Telo se postaralo je,  mlado ostalo je samo srce. ...
Želje kot pred desetletji žive so, a že vnaprej vem, da to le sanje so.
Tolažim se s tem, da vsaj sanje dovoljene so.
Sprašujem se zakaj je tako.
Zakaj telo prehiteva čas.
Zakaj razbrazdajo se roke tako hitro in obraz.
Zakaj upočasni se korak?
Čustva pa vsa živa  so, in  hotenja ne zamro.
Zakaj počasen je korak
A v srcu tam nekje je vedno še pomlad.
 Zima  s srebrom se odela, da bleščal se log in  breg.
Cvetke vse je pomorila!
Glave k tlom so sklonile.
 Misel me ob tem prešine,
 ali ni vse to  vzporedno z nami,
 ko volja, čustva so še živa, notranjost  vedno še žari,
 telo ob enem pa umira. Veš, da tu nič več pomoči  ni.
Stojiva ob strani dolge te kolone
 tam  mimo vije množica   neznanih mi ljudi,
nama se zdi , da sva edina še  tukaj med živimi.
 Utrujen njihov je korak,
nasmeh pri vseh je grenak.
Zagledam znan obraz, iz davnih mladih dni.
 Nasmehneš se in rečeš mi.
 Kako lepo  je  vaju spet videti...
 Zasmejemo   se vsi v en glas ...
  Vsi presrečni smo
da še živi smo , ter da optimizem
 dobra volja  spet vrača se ,
ter upanje, da vse se uredilo bo!
p.p