Spomini starega gojzarja- SV. JAKOB IN GRADIŠČE NAD VELENJEM

Prebudili smo se v rdeče obarvano jutroa je jutranji hlad nakazoval, da bo čudovit skoraj pomladni dan, Res je bil- Na spletu je bil opomnik, kje sva bila lani na današnji dan. Ja bila sva na Jakecu. Pa sva dejala, greva še danes gor  Od doma sva se prvo odpravila s psičko Mery v park, potem pa sva krenila čez celo Velenje  do vznožja strmine

 ki preči pobočje hriba na katerem stoji cerkvica Svetega Jakoba, ali  kakor mu pravimo Jakec. Tudi tukaj je vetrolom pretekla leta terjal svoj davek. Pa še tako je sedaj je bila skoraj vsa pot v spremljavi prometa s ceste, ki teče vzporedno s hribom. jutro je bilo kar sveže

 a strina je nama dala dovolj energije,

 da sva že na  polovici poti bila segreta, kot bi bil mesec junij, ne pa začetek januarja.
 Kar hitro sva napredovala po strini in obujala spomine, na poti, ki sva jih v preteklih letih naredila tukaj.

 tu je bil včasih gost gozd, z dobrim rastiščem gob

 V tej strmini sem pred leti, ko še ni bilo podrtega drevja nabrala skoraj košaro
lisičk. Sedaj pa je vetrolom uničil vso drevje.

 včasih sploh nisi videl v dolino, sedaj leži mesto, pred teboj , kot na dlani
Spodnja slika prikazuje del mesta in Paški Kozjak, katerega sva letos že obiskala

 Nato pa sva pospešila  modro nebo in belina cerkvice bi še ne vem , kako čemernega človeka razveselila.

pod krasno cerkvico Jakeca

in kmalu prišla  do kapelice na odcepu  za asfaltno cesto in po grebenski poti.

Samo še par deset metrov po asfaltu in že sva bila pri cerkvici

 obstala sem pod strmino na kateri se je pod modrino bleščala cerkvica. Ja lepa je.

 nato do obeležja ob kateri so postavljeni čoki za sedet. Nazaj grede sva tukaj pomalicala

 kontrasti so se ostro odražali na nebu

 

še zadnji pogled in že sva hitela naprej proti vrhu Gradišča 587 metrov,

 sprva po romantični ravnini do strmine, kjer sva pogledovala po kraju Podkraj, ki je zaradi manjkajočega drevja dobro viden.ki je naju pripeljala na vrh

 

 pot je postajala vedno bolj strma

 ob zanimivostih ob poti, je nam pot kar hitro minila.

 kar kmalu sva ugledala napis in videla da sva  na vrhu, kjer je naju dohitela tekačica Boža, naju je tudi slikala, če sem  dobro razumela  ime. Dvakrat je naju prehitela ko je tekla okoli hriba. Klobuk dol pred njo.
 
 Midva pa sva se prepustila soncu, miru in svežemu zraku. Ter se čez nekaj časa odpravila po zahodnem delu Gradišča spet nazaj proti cerkvi, kjer  seje pot priključila  poti, ki sva jo prej prehodila.

Nato pa sva namesto poti po gozdu , šla naokoli po cesti skozi Podkraj. Do ceste ki vodi na Velenjski grad in mimo  Marijine cerkve v Starem Velenju se priključila poti kjer sva prej šla po gozdu gp

or. Lep je bil današnji dan poln neke dobre energije, ter dobre volje. 

 

Tako sva letos , kot lani na ta dan obiskala ta del naše okolice. Ni ravno daleč, a ravno dovolj , da se naužiješ svežega zraka in strmine za kondicijo, da se pošteno prepotiš, no nekaj je dodalo sonce, skratka dan poln zadovoljstva,.