SPOMINI STAREGA GOJZARJA- Nostalgija današnjega dne....Dvojni obisk v maju - Naše Gore

Uršlja gora, malo drugače!

V  tem sivem zimskem in  hladnem dnevu, si človek naravnost zaželi malo sonca, vsaj malo snega, kajti to vreme sedaj je, kot vice, saj slabo vplivajo na počutje, predvsem pa še če si bolan , ko se ti dozdeva , da si že tam onkraj .....pa če se človek še tako trudi, da bi ugledal svetlobo, kje tam, da ne rečem na koncu predora, ampak vsaj tam kje na zahodu ali vzhodu naše doline. Sicer kak dan posije sonce. Ko pa sva doma in če se slabo počutiš, ko imaš vtis , da ti v glavi (špila zasedba bobnarjev)  in je sivina,med premori, ko ne opravljaš raznih raziskav , v svetlih trenutkih  si pač poiščeš lepih prizorov in obudiš spomine v fotografijah, ki osvežijo najine poti in ogrejejo srce. Vse se nekako je spremenilo, te vremenske spremembe slabo vplivajo na ljudi, da o naravi sploh ne govorim. .Samo upam lahko, da tudi letos ne bo tako, da bo sneg zapadel sredi maja in to po dolinah ne samo po gorah.  Sem ob brskanju  po arhivu mojih slik odkrila album iz pohoda na Uršljo goro . V pomladnem mesecu maja-  Iz kopne zelene, cvetoče doline sva zvečer dan prej ugledala Uršljo goro z belo kapo. Seveda sva vsa navdušena, predvsem pa radovedna se odločiva, da greva pogledati gor, kako je to mogoče, da sredi maja ima Urška belo kapo. Tokrat sva šla gor iz Slovenjgraške strani 

  Peljala sva se skozi Podgorje in dolino Suhodola, kjer so čudovite kapelice posejane ob poteh in cestah.A te sem slikala nazaj grede.

Kjer sva pustila avto in se peš napotila naprej jutra so za naju še vedno zakon. Žal opažava da vedno redkeje izkoriščava lepoto dneva , ko se prebuja. No upam da bo letošnje poletje malo bolj milostno z nama tudi zdravstveno. KO se nad meglo tam daleč nad Dravsko dolino sonce počasi zakotali po obzorju in kotlinami napolnjenimi z gosto meglo tu in tam da sploh ne moreš dojeti da je lahko v takem kratkem času taka sprememba. Lepo svetlo sončno potem pa naenkrat sama sivina in spet sone.    Ko njega poljubi sonce,ki se je končno le prikazalo , se sprašujeva mu bo uspelo , vedno čakava, kdo bo zmagal oblaki ,tokrat so se za čuda hitro razkropili  , sonce je posijalo to so neprecenljivi trenutki, ki te napolnijo z energijo ti dajo krila da se kljub utrujenosti počutiš dvajset let mlajši in tako poln adrenalina, da bi lahko poletel pod nebo. 

 šla sva tokrat počez od ovinka, sedaj pa po nekaj letih greva navadno okoli po cesti. Ja z leti premisliš kje je bolje. Čeprav je okoli dalj je pa le bolj lahko iti, kjer ni treba tako visoko dvigovati nog čez korenine in skale.je kar naenkrat se razjasnilo in nad sabo sva ugledala jadralno letalo, ki je krožilo nad goro.

 ob takih prizorih enostavno moraš se ustaviti in občudovati lepoto zime. Čeprav nimava rada preveč zime, predvsem zaradi mraza, a sedaj ne bi imela nič proti če bi ga zapadlo kakih 20 cm. Saj je sedaj sonce že toliko močno, da bi se kar hitro stopil. A bi vsaj narava dobila dovolj zaščite in vlage.

Deviška belina in, ko  pogledam v nebo vidim nad nama modrino in letalo, ki nizko s pritajenim šumom drsi skozi zrak

 Deviška belina, ki te enostavno očara

 zimska idila, ki jih je vedno manj

Mery vsa vesela da je z nama , midva pa prav tako..Sem stopila v sneg, da ga izmerim ha ha..

 zelo hladno je postalo

 prav zanimivo je bilo skoraj konec pomladi hoditi po mehkem snegu- pa še hladno je bilo, kajti megla je naju ovijala, da je postalo skoraj temno

 tukaj na mojem najljubšem ovinku, kajti samo še kakih 100 metrov pa že ugledaš cerkev Sv. Uršule.

 Bilo pa je zanimivo, da sva namesto vrha ugledala samo meglo

 sonce se je trudilo in tudi tu gor uspelo  kasneje  premagati meglo in oblake, a zaenkrat sva se morala zadovoljiti samo z skrivnostnim plaščem megle, ki je odkrivala plast za plastjo lepoto naše gore.Ter nato spet zakrivala, kot bi se sramovala da je lahko sredi maja toliko snega.

 Malo više sva pa že ugledala modrino neba. Ki je nama dala krila, da sva hitro pohitela naprej...

 Kljub snežni odeji je bilo v zraku čutiti pridih  pomladi

 Kajti pogledi v dolino med meglene kosme , so potrjevali dejstvo, da četudi sneg pokrije vrhove, je Vesna  razsula lepoto zelenja in cvetja po dolinah. A tudi tu gor je bilo šest dni kasneje povsod brez snega

 Nisva bila sama na gori, kar nekaj obiskovalcev je pritegnil sneg iz doline.

 Zagazila sva v celec in prav uživala v zapoznelem blagoslovu starke zime , ki se je še zadnjič izprsila in posula belo lepoto nad to že itak čudovito goro, polno energije in zanimivosti.

Prvo sva šla na vrh k sreči se sneg ni oprijemal nog od psičke. Mokra je seveda bila a sva jo potem lepo osušila...

 megla je  , megle ni, spreminjalo se je tako, da če si se obrnil na eno stran in malo opazoval motive pred seboj in si se čez kako minuto obrnil nazaj je bila povsem druga slika.

 Ko on koraka proti vrhu, jaz pa ga počasi sledim , kajti rada bi zamrznila te enkratne podobe v sliki časa,  ta fenomen snega v tem času- Zapadlo ga je 35 cm, pravijo da  ne pomnijo da bi ga bilo v tem času kdaj toliko.

 Nad Dravsko dolino pa je bila debela odeja iz megle

 seveda sva se slikala, smo se slikali, takrat je naša psička naju zvesto spremljala povsod. Sedaj zmore pa še samo pot okoli Sončnega parka ali kdaj pa kdaj tudi okoli Škalskega jezera. Ja žal.

 Na vrhu pri križu je bil pogled na Peco izredno lep

 pogled v dolino je bil zelo zanimiv

 veter je prikrival in odkrival modrino neba. Včasih sploh nisva videla stolpa in spet kasneje se je ostro odražal na modrini neba.

 Malo po gori

 Tu pa je veter nanesel sneg, da ga je bilo skoraj do kolen. Cerkev mogočna robustna, kljubuje snegu viharjem in vsem vremenskim neprilikam.

 ja nič kaj majski pogled , potem sva se ustavila še v koči , da sva se odžejala, predvsem pa sva šla pozdraviti zelo prijazna oskrbnika Dujeta in njegovo ženo Marjano . Ja velikokrat sva se oglasila v koči. Lepo je bilo pokramljati z njima.Lepi spomini.

 Preko skal sva videla na koroško stran kako se odraža zelena barva od snega.Po obisku v koči sva se počasi odpravila nazaj. Vedno ostaneva na vrhu kar dolgo,tudi sedaj delava tako, saj ne veva, kako dolgo nama bo še dano uživati lepoto narave in  saj ne veva  kako bo z zdravjem. Sva pa oba velika optimista.    Ko sva se vrnila niže v dolinico kjer stoji Plešivški mlin , sva si vzela čas ........Lepo je tukaj!Plešivški mlin ob povratku je sicer miroval, a kljub temu se tukaj vedno ustaviva. Zanimiva dolina, mir lepota zelenja te enostavno posrka vase ob bajerju Nato pa sva  se predala pomladnemu zelenju ob Plešivškemu mlinuKasneje sva ustavila ob tej zanimivi in prečudoviti kapelici sredi zelenja ob cesti v Suhadolu. Da sem jo slikala .

Je izrezljana iz enega kosa- Skratka vredna pogleda in postanka.

Tu pa sva zavila levo proti Slovenj Gradcu vsa zadovoljna da sva lahko videla ta fenomen zime na naši Uršlji gori dne 14.5 2014- Čez šest dni sva bila spet na vrhu, tokrat popoldan sva šla gledat gor bila pa sva tudi radovedna, koliko je še ostalo snega na vrhu. Nič od tega namesto tega so naju razveseljevali cvetovi narcissončni zahod,

 Kaka razlika kopno od snega pa ne duha ne sluha  sama pomlad

 Martinčkala sva se zunaj pri mizi ob popoldanskem soncu

 Nato pa krenila na vrh, da doživiva čar poslavljanja dneva

 Stolp in kažipot na vrhu  je sijal v topli večerni barvi-vse je dajalo vtis neresničnosti

 Lodrantski križ je prav zažarel v večerni lepoti

 Razgaljen Kristus se je grel v poslednjih žarkih sonca

Jaz pa sem uživala v prav vsaki sekundi večera, šele danes vem  in sem dojela ob gledanju teh posnetkov kako srečna in očarana sem bila ob teh prizorih

 Tam za Peco pa je zažarelo nebo v nestvarnih barvah

 Nato pa sva se poslovila in odšla mimo kapelice, ki je tonila v polmrak večera

 Še zadnji pogled in ja lepo je bilo

Tako to je bilo nekaj utrinkov dveh obiskov daljnega leta 2014, ob dveh pohodih prvega 14 maja, ko je bilo gor 35 cm snega in drugega šest dni kasneje, ko so naju razveseljevale narcise na sončnih pobočjih gore. In prekrasni sončni vzhod in zahod nama je osvežil prekrasne spomine in ogrel srce na ta sivi večer. 

p.p