Spomini starega gojzarja.. Matajur POT OD AVSA NA VRH 1 del-Poslovilni pohod

Pot gor

Ko za sabo tiho tiho zapreš neko poglavje lepot in  poti čudovite pokrajine, kjer sem že pred leti pustila košček svojega srca..

Na tem čudovitem vrhu sva prvič bila leta 2015, ko sva se vračala s krnskega jezera , takrat sva se odločila da naslednji dan obiščeva še Matajur.

Bilo je meseca julija polno cvetja metuljev sicer zelo vroče , a je naju vrh tako očaral, da sva ga od takrat do letos obiskala že petkrat..Vedno je bilo drugače, tudi vreme je vedno bilo sončno ...  poletno vroče, tokrat malo hladneje, a kot življenje ni vsak dan smeh in veselje, so tudi solze in žalost, tako je tudi z vremenom... Da potem bolj ceniš lepoto svetlobe in sonca, ter veselja in sreče.....

Ker se nama leta kar pošteno in hitro nabirajo, sva se letos odločila da še poslednjič obiščeva, ter se poslovila od tega dela naše čudovite dežele ta vrh delimo tudi s sosedi Italijani..

Že zelo zgodaj ponoči sva se odpravila od doma kajti iz prakse veva, da pot vzame kar nekaj časa, posebno še cestne zapore, saj zelo veliko kje obnavljajo, no pa še dež je nama popestil vožnjo. Ja tako je kot na poteh je tudi vožnja lahko pestra...   .

V Letušu so nama splavarji na krožišču,

voščili varno vožnjo in  srečno pot, ter varen korak--..

Bila sem vesela da je bila suha cesta 

A bolj ,ko sva se bližala Gorenjski je pričelo rahlo rositi potem pa kar pošteno deževati..

A ker je bilo napovedano izboljšanje vremena pa seveda, ker sva velika optimista sva upala , da bo nehalo deževati in nadaljevala sva  pot proti Škofji Loki ter skozi Poljansko dolino, mimo Gorenje vasi zavila čez prelaz Čeplez, kjer sva se kot vedno ustavila, kajti tukaj sva  sedemnajst let,  se vozila vsak mesec 6x najmanj  gor in dol na Primorsko..Ustavila sva  pod krasno bukvijo pri mizi ter se nadihala svežega zraka, ter obujala spomine na neštete  vožnje, ki sva jih opravila tu mimo.

Nadaljevala sva pot ter se za hip ustavila v Mostu na Soči 

Lunin krajec se je,o prikazoval, kot upanje , prikazal izza  oblakov ..

 

A midva sva že nadaljevala pot ob Soči in mimo Tolmina krenila proti najinemu izhodišču Liveku ,oziroma Avsa nad njim.. na parkirišču kjer je bilo predlani toliko avtomobilov, da sva komaj stisnila najinega jeklenega konjička, na rob sicer zelo lepo urejenega parkirišča z Wecejem  in veliko mizo ter klopmi.

Samo za trenutek sva pogledala  veliko informacijsko  tablo, ter se preobula v gojzarje, sicer sva nameravala kot vsakič ,iti gor v kratkih hlačah a je bilo tokrat tako hladno da sva se odločila da greva v dolgih hlačah gor.. Bi nama bilo žal, kajti bližina Julijcev je dala še kako čutiti da je letos visokogorje še kar obloženo s snežno oddejo.. 

Res je bilo s sveže hitro sva krenila na desno po stari poti 3 komunov, kajti že prvič sva šla tukaj gor rekla sva da se šika da tudi zaključila tukaj.. čeprav je pot malo daljša je pa zelo slikovita predvsem pa ni tako extremne strmine in skal, kot po Slovenski poti..

Nadaljevala sva pot, med skalami ,ki so tu in tam delovale, kot gozdni škrati, ki naju opazujejo tu in tam celo spravijo v smeh

Ko sva prišla na prvi travnik, vrsta mi ne sva se odločila da se kot vedno od kočija vas na malem plodu ki je malem hlodu, ki je nadomeščal klop

Pot je zelo lepo označena ,sicer sva tu gor šla sedaj četrtič, kajti dvakrat sva šla okoli po cesti. gor, terkrožno pot tu dol..

Pridi me je poklical se boš tudi odpočila se slikala za spomin in potem kot dve raketi na nožni pogon  odbrzela  proti vrhu...

Res sva se zabavala, ter se v soju svetilk kot dve  kresnici  ki krožijo ta čas ponoči naokoli, ali kot dva bav bava ha ha ha , si popestrila pot..Ja dolgčas nama vsekakor nikoli ni...

Kjer je prejšnji popoldan deževalo, je bila tu in tam pot kar spolzka, upala sva , res je bilo tako, da ko sva se vračala je bila že suha.
Pot je tu in tam skalnata

Tu in tam je tudi kaka prepreka preko poti, ki pa je služila kot klop

Kje pa so čudovite poti med zelenjem ki se je ponoči letalo od naglavne svetilke

Pričela se je daniti

A v gozdu kjer so  goste bukove krošnje je bilo še skoraj temno..

A prebudili so se ptiči ki so v tako različnih tonih oznanili , da se prebuja  čudovit dan

Zelo sem bila presenečena ko sem ob soju svetilke opazila pogačico ob poti

Skalnate poti in konkretne strmine  je bilo za enkrat konec

Prišla sva na tako čudovito ravnino z mladim rastjem, ki je nama dalo polno energije

Da sva hitreje stopila proti železnim vratom

Šalila sva se, da so ta vrata ,ki odpirajo prehod v planinski raj..

A do tam se bo treba se še kar potruditi..

Mimo čudovitih poti skupin strnjenih dreves ki so kot šopki ob poti

Nama lepšali zaenkrat še senčno pot

Vedno lepši pogled v modro nebo

Hura, ja na soncu sva

Kot dva generala po  zmagoviti bitki, sva se postavila sredi travnika soncu nasproti, da je nama poljubilo lice

Poglej koliko cvetje je tukaj ,je dejal..

Ter pohitel naprej na vrh kjer se pot nato spusti po ravnini na kamnito makadamsko cesto

Nad nama je zvončkljalo, kajti nad nama se je pasla goveja živina, a prvi pogled vtis kot da je prvo govedo velik srnjak

Oziroma jelen..

Zelo lepo rejena živina ja tukaj gor,ja pa saj ni čudno ko je toliko sočne slastne paše..

 Naprej  po makadamski cesti , ter pogled navzdol proti Novi Gorici žal je bila tokrat vidljivost zelo zelo slaba

Od tukaj sva tudi prvič ugledala  vrh Matajurja.

Hitela sva naprej, ter vsa očarana

Nad čudovitimi motivi

Ki so ujeli jutranjo svetlobo, v pravljični odsev--

Različnega cvetja

Mimo korita kjer se je naša psička Mery okopala in osvežila v tistih poletnih dneh, ko smo hodili tod mimo na vrh Matajurja.. lepi spomini💓💓

Malo naprej sva se odpočila na soncu kajti pred nama je bilo nekaj strmine

Tukaj sva že parkrat prišla navzdol, ko sva šla krožno pot na Matajur..,,

Čudno oblikovane skalne gmote ob poti vsekakor popestrijo in polepšajo pot

krenila sva navzgor ter kmalu prišla na krasno kamniti cesto ter se ob oznaki

napotila navzgor

ter se  povzpela  skozi ozki prehod po strmini navzgor 

med bujno rastje ob poti

Ta pot je zelo lepa.šla sva okoli , po travnati cesti, nekaj pa počez  med mokro travo in številnim cvetjem 

Toliko cvetja vseh vrst barv in velikosti, le lilij še ni bilo.ter seveda arnike, zato sva bila prekmalu tu gor..Tudi tukaj sva se odpočila, ja klub najini kar dobri kondiciji se pozna da sva to polovico junija bila res aktivna, nekako začutiš tisto lenobnost , ter si zaželiš, da bi se ilegel med cvetočo travo in cvetje ter užival v tem krasnem, a kot zgleda kratkem poletju ...

Tukaj na tem podcepu sva obujala spomine, ko sem namesto naravnost krenila na levo in kat nekaj časa sledila poti, ob tako prekrasnem dišečem cvetju meseca avgusta...Ja lepi spomini, ki so ob slovesu še slajši.. Z rahlim pridihom otožnosti...A nisva žalostna, , ampak hvaležna, kajti dano nama je bilo res velikokrat uživati na tem delu Primorske, kjer sem pustila tudi del svojega srca...

KMAlu sva prišla do karavle, kjer sva se seveda ospočila, ja leta se poznajo , a kljub temu sva vesela da še zmoreva te poti... Kajti ljubezen do narave včasih človeku doda toliko eergije , da pač laže prenašaš pezo let.. 

Tudi tukaj se je spremenilo. Veliko bolj pregledno je .Kar nekaj dreves so odstranili.

Ne vem kako se imenujejo ti cvetovi, so pa prekrasni  in toliko jih je bilo povsod

Pogled navzdol je bil bolj kot ne ničen. A sva bila tukaj v času ko sva imela vsak detajl narave in hribov , kot na dlani..

Pod velik skalo sva se naslonila in jo podprla , ali pač ona naju sva se šalila..

Ter nadaljevala pot naokoli po travnati poti, ki se res kar vleče, ampak je res lepo tukaj... Spet sva se usedla se odpočila predvsem pa uživala v trenutku 

Vsak zatopljen v svoje misli in spomine.. Sva opazila, da se nebo rahlo prekrile nežne meglice

Zato sva kar krenila a ne h koči , ampak naravnost navzgor. proti vrhu..

Postajalo je vedno hladneje, tako da sem na oddaljienem kamnu opazila tega veterana med metulji, ki se je grelna soncu...

Lepa slikovita pot

opazila da se nebo nad nama je pričelo rahlo oblačiti. A ker sva pač optimista sva dejala, danes je srečen krasen dan. Uživajva kolikor se le da... 

Letos navadno duplirava, oziroma podvojiva čas , hoje , a tokrat sva ga z številnimi postanki, slikanjem opazovanjem narave, obujanju spominov, ja se jih je nabralo. Pa seveda da si vtisneva to pot za vedno v spomin..Sva hodila z vsemi postanki od  Avsa do vrha šet ur in pol...a nazaj sva prišla v treh urah... Ja navzdol deluje  zakon fizike, ko tekar samo vleče navzdol. ha ha ha 

Čestitala sva si posebno sem jaz čestitala njemu, kajti kljub skoraj enainosemdesetim letom je res še poln kondicije, ter  moči, sicer tu in tam kaj včasih pride vmes , a sva oba hvaležna da je tako, kot je , naj samo traja in traja...Ja naj nama narava da še energijo, da jo bova lahko občudovala obiskovala kolikor bo le mogoče..

Ko sva prišla na vrh je namesto 

običajne vročine, ki je naju vedno pozdravila tu gor, zapihal hladen veter, kot bi bila kje na Peci ali b visokogorju, tako sva se na hitro poslikala ter se. potem spravila v predverje kapelice se spreoblekla, ter pomalicala, se vpisala v  vpisno knjigo , ter aplikacijo Planinc... 

 Nato pa sva se odpravila nazaj. Kajti rahlo je pričelo pršiti in z Julijcev je k nama zavel še dih zimskega hladu

Tukajje še sijalo malo sonce , a se je kar hitro skrilo..

 Nato pa sva se odpravila nazaj. Kajti rahlo je pričelo pršiti in z Julijcev je k nama zavel še dih zimskega hladu-- Na vrhu so medtem ko sva bila midva notri prišli trije kolesarji , ki so naju prehiteli navzdol poti domu Matajure..

Še zasnji pogled, na vrh, preden ga je zakrila megla, a še prej , ko sva prišla nazaj do karavle se je vreme spet zjasnilo. Sva dejala , da je nama ta vrh pokazal tudi svoj drugi obraz ... 

Hitela sva proti koči---

A o tem v naslednjem blogu .. Saj moram strniti zbrati vse ,vtise ter fotografije ,, (teh sem naredila res veliko, a je vsaka neprecenljive vrednosti, da si lahko še morda čez leta, seveda, če bo nama dano še živeti) da si bova osvežila poti..).  pač si ta obisk vtisnem v zavest, kako lepo je bilo, kako lepo je življenje, še zadnjič se ozreš nazaj ter potem tiho ptiho zapreš vrata in z nežnim  nasmehom , hvaležnostjo oddideš novim prostranstvom nasproti ...

P.P.