Spomini starega gojzarja:. Blegoš

 Na Blegoš

Končno sva uspela izpolniti dolgoletno obljubo 

Mesec maj se počasi izteka, bilo je kar nekaj deževnih dni vmes   zato zelo sva vesela ,da sva kljub vsemu uživala v naravi v različnih regijah.. severovzhodni Sloveniji, Štajerski in Koroški.. povsod je lepo tako da bi težko dejala da kakšen kraj posebej izstopa... Kajti v vsaki pokrajini so tako čudoviti biseri , da se ti vtisnejo za vedno v spomin...

Tako je vsekakor tudi z obiskom Blegoša, je bil že dolga leta želja, d da ga obiščeva.Na sosednje vrhove kot  so   Ratitovec Lubnik  sva se kar nekajkrat povzpela, gledala proti Blegošu in dejala ja jeseni greva gor , a je že tako da ne gre vse po načrtu vedno je prišlo kaj vmes...

Zjutraj sva se odpeljala še kar zgodaj na pot..

V Kamniku je sonce ravnokar poljubilo zvonik cerkvice ..
pravila, ko je nebo še imelo tisto nedoločeno pravljično barvo, ko imaš občutek da si v povsem drugem svetu..

Pogled na škofjeloški grad ki ga je pravkar obsijalo sonce,

Ter pogled na bleščečo cerkev v Poljanski dolini, tukaj sva obujala spomine , na desetletja nazaj, ko sva se 17 let kar nekajkrat na mesec  vozila skozi to čudovito pokrajino na

Primorsko.Vedno me je očarala....

Drugače sva  vedno peljala naravnost proti Cerknu, a tokrat se prvič napotila na desno skozi dolino. ki se je pravkar prebujala v prvih sončnih žarkih..

Travniki so se bohotili, v bujni, cvetoči travi ki je čakala na košnjo..

Malo naprej sva uživala ob motivih ob poti

v prekrasni jutranji svetlobi ki je oblila pokrajino pod nama

Res mi je  všeč podeželje

Ustavila sva se ob krasni kapelici s cvetjem ob strani in občudovala pokrajino ki jo je jutro še polepšalo.

Tukaj sva tokrat prvič,  kjer je bil kažipot za Črni vrh nisva točno vedela kam.A se vedno najdejo dobre duše, ki te na potijo  v pravo smer.... To pa je vsem slovencem enako ni važno v kateri regiji  si, vedno radi priskočil na pomoč in ti vsak po svojih močeh pomaga...

Mimo cerkve so napotili naprej do parkirišča kjer sva pustila svojega jeklenega konjička

Kaj bi Gorenjska in Slovenija brez kozolcev ,pa če so še tako majhni so paša za oči

Po makadamski cesti sva kmalu prispela

do izhodišča kjer sva krenila v strmino

Dobre volje pa še napolnjena z dodatno energijo ki jo je nama sproti dodajali narava.., sva krenila navzgor ...

Ja če se hočeš povzpeti na 1500 metrov pač moraš zagristi v kolena hočeš nočeš sicer mu je tokrat malo dalje trajalo, da se je aklimatiziral. tako da sva  potem prišla do ugotovitve, da mu najbrž sveži Gorenjski zrak, rahlo dela težave.A si je na vrhu povsem opomogel.. kajti ko sva včeraj  bila na Gruberjev vrhu ,ko sva premagovala še veliko večje strmino ni imel prav nobenih težav...

Pot je zelo različna nekaj kamnitega nekaj posuto z iglicami ,skratka pač poti ter motivi ob njih,

Ki ti polepšajo jutro

Mimo potočka 

Kaj kmalu sva prišla do zavetišče Jelenci, kjer sva seveda bila prvič.. poklepetala, sva z oskrbnikom ,napeljevali so vodo ,sva dejala da se bova nazaj grede ustavila..

Ko sva nadaljevala pot sem se obrnila in pogledala navzdol sonce je ravnokar ob svetilo Zavetišče bil je lep pogled...

Zjutraj in potem drevesce bukve 

Prekrasni motivi ob poti

Šumeče potoček

Film večkratnemu počitku sva kar kmalu prišla do zavetišča Jelenci

Zelo je nama bilo všeč tukaj tako je vse v zelenem odtenku prijazna oskrbnika skratka čisto domače sva se počutila

Ter hitro sva nadaljevala po strmini in prišla do razpotja

Ter nato do vrha

Oziroma do koče kjer je bilo kar pestro in zabavno... Bila je  muzika v živo plesali so imeli neko praznovanje korenin ali nekaj takega..

Midva sva pohitela naprej čez pol rumenih cvetov regrata, ter se kmalu pričela dvigovati po cik cakasti poti. Zelo veliko pohodnikov je naj bo srečevalo ter dohiteva lo a midva sva si pustila čas kajti

Toliko lepote je bilo ob poti razgledi, potem modrina cvetov svišča in encijana..

P prvi cemi letos videla in slišala tudi pogačice... Veselim se že pohoda na Uršljo goro , ko bodo zacvetele tudi tam gor...

 Sonce toplo sijalo pihalo ni tako sva si vzela čas se zazrla v julijske alpe ter obujala spomine na leta nekaj desetletij nazaj, ko smo križarili, po njihovih vrhovih... Spominov toliko ko jih pričneš enkrat obujati se enostavno čas ustavi...

A je že tako se je treba prizemljiti indija ti lepo je bilo a tudi sedaj ni slabo imamo spomine teh nam ne more nihče vzeti sicer pa višina  vrhov niti ni tako važno je da se počutiš dobro in srečno kjerkoli že si v naravi....

Opazovala sva cvetje ob poti..

Ki ga je bilo res veliko

Tudi na vrhu je bilo veliko pohodnikov pravzaprav so hodili gor in dol gor mladi malo hitreje navzdol pa starejši počasneje... Moj je dejal da hodijo tako počasi kot bi hodili po jajcih... Ja saj komaj ko pa je bilo toliko peska na poti...

Akar kmalu sva se dvignila na travnato površino

Čudovite bukve ob poti

Tudi stopnic ni manjkalo

Veliko kje sva si vzela čas srečala sva mnogo ljudi nekateri s kužki s katerimi smo navezali pogovor, bio  jih je nekaj iz naših krajev, pa še ena gospa ki je dejala da sem tako podobna njeni teti ,da se mi polepšala spomin oziroma dan..

Ker je partizanu po tudi cilj opazila vse sorte tako mi je bila všeč tale bukev s svojimi z zvitimi vejami in deblom

Kmalu sva prišla na vrh kljub počitku

Tako pa sva tukaj

Je dejal da se mu je skoraj oblak vsedel  na glavo, da ga mora odriniti nazaj v nebo

Mala sem raziskala vrh bunkerja tudi klopca je bila tam v zavetju..

Enciani  pa tako mornarsko modri,

Občudovala sem cvetove ki so rasli iz peščenih tal.

Tudi on je užival, nato pa sva se spravila v zavetje ter se predala opazovanju panorame okoli in okoli..

Nato pa sva se le odpravila nazaj a namesto po levi strani sva šla tik ob gozdu po mehki listnati poti

Ter kmalu prispela do koče

Kjer je par parov plesalo ob igranju harmonike

Malo sva oddahnila nato pa mimo malega bajerja se podala navzdol proti zavetišču Jelenci

Neverjetno kako hitro sva prišla navzdol

Tu in tam sva se seveda še ustavila

Nato sva pohitela navzdol , do  zavetišča Jelenci , kjer je nama prijazna oskrbnica Mojca postregla 

z dišečo kavico ter pijačo,

 da sva nazdravila poti uspešnemu obisku Blegoša in veselju da se lahko  imava res lepo..

 

Nato pa po gozdni poti se vrne navzdol

Do klopce kjer so se že bolj iz navade kot potrebe usedla

Se predala sončnim žarkom a ne preveč dolgo kajti sonce kakor ga imam rada ni najin preveč dober prijatelj.. kar kmalu so potem prišla do parkirišča kjer je bil še en avto in družina z otroci ki so se potem napotili navzgor midva pa sva se odpeljala navzdol

-- in se nato ustavila še v Leskovici, kjer sem hotela slikati še kapelico, ki sem jo zjutraj ob iskanju prave poti na Blegoš, slučajno odkrila...

Nato pa sva se vrnila po isti poti od koder sva prišla zjutraj ter uživala v popoldanski svetlobi lepoto Poljanske doline..

Obudili so se mi spomini na Žabjo vas in postanek tukaj pred leti....

Pa čudovite lepe bleščeče cerkvice

Ta zadnja je bila cerkev v motniku nato pa sva se že bližala počasi  domu...

P..p