Spomini starega gojzarja: Šteharski vrh 1018m

 Čudovito potepanje po Koroškem...

Pa je nama uspel že lani načrtovan pohod na Šteharnikov vrh , ali kot kje piše Šteharnikov vrh 1018 metrov, nad Ravnami na Koroškem.Tako sva izpolnila kar dva namena hkrati, kajti že predlanskim sva dejala , da se še vrneva enkrat na ta vrh-Torej sva izpolnila obljubo in se tudi poslovila od tega prekrasnega kraja .Polnega zanimivosti, prekrasne gozdne idile,  cvetja ter čudovitih kmetij, prijaznih ljudi in tako čisega zraka na vrhu, da si zaželiš, da bi bilo lepo, če bi ga lahko ustekleničil in ponesel s seboj.Ter seveda miru, tiste tišine ko enostavno zaslišiš, kako lahko tudi tišina šepeta svojo nežno melodijo narave, ob spremljavi ptičjega žvrgolenja-.

Napovedano je bilo sončno vreme. Kar zgodaj, no za naju niti ne, sva se odpravila iz Šaleške doline , nad katero je bilo še jasno nebo, a že ko sva prispela v Mislinjsko dolino se je nad njo dvigovala rahla meglice ,. 

A ker malo že veva navade  vremena v tej dolini sva bila prepričana , da se nama obeta lep dan.A ko sva ,se pripejala do Slovenj Gradca sva bila presenečena da je cerkev Sv Jožefa na Gradu nad Starim trgu bila skoraj povsem zakrita za debelo zaveso megle 

Nato sva prispela do Raven ,obudili smo se mi spomini  na Čečevje, na mladostna leta ,ko smo iz Sel zahajali v to mesto ki smo mi še pravili Guštanj. Zeloveliko se je tukaj spremenilo v tem času. Mesto se razvija...

A sva že zaavila na desno in pod cerkvijo  ki se je odražala 

na nebu in parkirala na parkirnem prostoru,ob mostu in šumeči reki Meži

Čeprav sva komaj čakala da pričneva in  nadaljujeva  po na vrh sem si še ogledala Mežo na  obeh straneh mostu 

nato pa pohitela za njim ki je že hitel proti krasno osvetljenemu oboku mostu skozi katerega pa poteka kar gost promet. Ob povratku sva komaj prišla čez. res pa je, da sva bila ravno v tem času tam, ko so se vozili iz služb... 

Tudi , ko sva šla tja sem komaj ujela čas, ko ni bilo vozila pod njim.
Tik za mostom sva zavila navzgor

Nato pa po stopnicah kmalu prišla na prvo čistino

 ter kažipot  v kraju   Tolsti vrh.

Kjer sva ob kažipotu zavila navzgor,pb rosni travi ,pot je zelo lepo označena, kljub temu sva prvič zgrešila pot, kajti kažipot so prerasle

 veje

Takrat sva šla naokoli in prišla na asfaltno cesto, nad katero je nama prijazna Korošica svetovala kje in kam naj zavijeva...

Opazovala sva čudovit rob poln cvetja, jagodovih cvetov ..Ter potem zavila levo mimo kmetije, kjer se je lep mucek sončil in dremuckal, na jutranjem soncu...

Pa krasen pogled na Uršlji goro, na kateri sneg vidno kopni

Čudoviti jutranji  kontrasti , so upočasnili korak. a nato sva prečila cesto in se zagrizla v prvo strmino

Še vedno pa sva preden sva zavila v gozd pogledala na čudovvito panoramo...

pogled na zaseženo Pecona drugi strani pa že pomlad, ki se odmika nasproti poletju v nežnih odcvetelih glavicah krhkih regratovih lučk

Čudovite ravne smreke so me naravnost očarale---

skozi gozd po strmini , po globači , ki pa sva ji kar z lahoto premagala...

Lepo skrbijo za pot in kažipote

Čudovita bukev nad prežo je nama pritegnilo pogled.

Ko sva zavila iz gozda je nama bilo že pošteno toplo. Sva si vzela čas se ozrla naokoli po cvetočem travniku, za nam je prišla pohodnica, ki ji je bilo še veliko bolj toplo, no šla je hitreje , bila je kar dve deseletji manjša od naju, ali še kako leto več. Odšla je naprej.

Midva po ob čudovitem zelenečem drevju  naokoli.Lepo počasi kajtu tudi ta vrh bo počakal , za naju pa je pot tudi cilj.

Do čudovite kapelice nad potjo povzpnem se tudi po lesenih stopnicah h kapelici ( če sem že tukaj) z odprtimi vrati , katero sem si ogledala poslikavo. Lepo.

 Angel sicer z  nekako otožnega videza , najbrž zato ker bi bila kapelica potrebna dodatne obnove. Je pa zelo lepa, prav paše na ta rob nad potjo.

On je ostal na poti in me čakal da sem se vrnila

 po lesenih stopnicah navzdol.

Nadaljevala sva mimo tako lepe kmetije, : Sem dejala mojemu, ta hiša bi lahko bila za razglednico-

Tukaj lahko vidiš, kako lepo se les spaja z okolico, Krasen kozolec z hlapcem(tega res že nisem videla več desetletij)krasen naraven  lesen vrt. pa kašča s prešo, ja prava paša za oči.malo kje še vidiš tako ohranjeno zgodovino kmetij. 

Ne samo ta vse kmetije so tako lepe in ozaljšane s cvetočim cvetjem in vrtovi

Še zadnji pogled in že sva pohitela naprej

Kar nekaj časa sva uživala v lepoti koroškega podeželja.......Kolaž lepote ..

Tudi lepoti Pece,ter lepi Mežiški dolini  sva se posvetila 

No morala sva naprej v strmino,a še prej  sva se usedla na deblo ob skladovnici drv ter se odžejala 

 a nisva preveč hitela,občudovala sva cvetje celo šalila sva se, da, sva res počasna ha ha , če naju je polž prehitel , ki se je vračal že nazaj. A sva ga rahlo ignoirala , ter se taje posvetila lepoti pomladnega podrastja gozda  borovnice so cvetele , vse je šumelo od obisksovalcev njihovega sladkega nektarja...Pa vijolice

Razvejana pot---

Lepota cvetočih borovnic

Obožujeva gozdne poti , včasih sva tudi brezpotja, a sedaj se  bolj drživa označenih  poti .Včasih na strmini prav pridejo korenine, kot stopnica , ter lepota male bukve .ob poti

----Po nekaj strmine, ki se nama je letos zdela za par nians, bolj  pokonci postavljena , sva spet prispela na makadamsko cesto In kar kmalu sva prispela do kmetije Šteharnik, po kateri nosi ime tudi vrh, na keterega sva namenjena.

Tukaj sva prvo zaduhala omamni vonj čremse, vsajmislim da se tako imenuje, ter medeni vonj regratovih cvetov ob poti.

Gruberjev vrh na drugi strani je vabil

Tega še imava tudi v načrtu za letošnje leto.

Sva že bliže cilju, sprva  po položni poti, ki pa se proti vrhu vedno bolj dviga.Mimo naju je švignila, kot raketa mlada pohodnica, ali bolj bi rekla tekačica, komaj sva jo ujela  s pogleedom, ko je na ovinku že odbrzela na vrh.. Midva pa sva se usedla na rob in se čez nekaj časa potem z novim elanom pognala proti vrhu. No to bi bilo pretirano rečeno, pognala, kajti poznala se je že prehojena strmina, zato sva potem kar lepo, tako z občutkom se bližala vrhu....

Blizu vrha sva opazila šop cvetov regrata , na katerem so se družili metulj. lastovičar, čebela, ter še neki žužki , ki jim ne vem imena a jih je bilo kar veliko, tako da je bila prava gneča 

Bila sva srečna  hvaležna in vesela , kot radio,da sva uspela premagati pot in izpolniti obljubo,res je strma pot, a počasi se le pride- Je pa zato potem navdušenje toliko večje..in ja želja je bila izpolnjen, a ki sva si jo zadala , ter da se bova lahko poslovila od tega vrha, čeprav sva samo dvakrat bila na vrhu sva vedno odnesla s seboj toliko lepih spominov občutij, predvsem pa naj je napolnil ta pohodz energijo. Zelo zanimivi zapis--- 

Tu sva si priviščila , malico, ali bolj kosilo, ja bil je čas ---

Čudoviti visoki vitki macesni so kot stražarji tik pod vrhom kontrasno krasili modrino nad njimi.

Nazdravila sva , ja komu drugemu, kot življenju -- 

Pogled na drevo s  kapelico ki se je bahato kšatila na hribu.

--Prekrasen razgled gore  skozi krošnje dreves To sva čisto , slučajno iodkrila zeleni napis na smreki Zelena mlaka -RES JE ZELENA.

Prekrasen pogled  čez cvetje  na vodno gladino, če ne bi vedela, da je od spodaj voda bi kar zakorakala po njej.

Nato pa sva pohitela navzdol v toplem popoldnevu sva si želela še samo priti do avta in domov. Grede pa uživala v čudoviti barvi bukve  nad prežoše nekaj poti ob čarobnih barvah

Ob povratku sva ponovno uživala v lepoti Raven na Koroškem

Nato pa sva se vrnila navzdol v hrumeče mesto ki je vrelo v popoldanski prometni špici.Komaj sva prišla preko ceste...

Zadovoljna , da sva uspela , predvsem pa da sva se poslovila v najlepšo izdaji tega vrha... Še se bova vračala na Koroško, čaka naju še kar nekaj neodkritih, neobiskanih vrhov.

p.p.