SPOMINI STAREGA GOJZARJA--IZ HUDE LUKNJE- Završe.cerkev sv. Vida nad Valdekomin -cerkev sv. Ruperta v Završah

 Izkoristila sva sončen dan ter se odpeljala do Hude luknje, ker sva zavila na levo ter parkirala malo višje.. jutro je bilo res sveže predvsem je pihal zelo oster veter,

S poti sva lahko videla skozi gole krošnje dreves cerkev svetega Jošta na Paškemu Kozjaku 

Pogled navzdol od koder sva prišla

Ko sva zavila proti kapelici

ko so zavila proti kapelici sva se raje izbrala spodnjo pot skozi gozd in po senci, kot po zgornji strani po soncu. kajti zelo ostro je pihalo. ..

Kaj kmalu sva ugotovila da je res mrzlo kajti na poti so bile luže pokrite s tanko ledeno skorjo

Hotela sva po ozki poti,  želela sva si  samo to, da čimprej prideva na sonce in v zavetno lego..

nobeden od naju ni pričakoval da bo še tako hladno bilo je v začetku aprila v naši dolini niti nismo občutili takega mraza..

Mojega ki ga že tako rado zebe, je tako za zeblo v roke da mu je postalo slabo. Kljub rokavicam, ga  je za nohtalo, a seveda ni pričakoval da bo tako hladno drugače bi seboj vzel grelnike za roke..

Usedel se je kraj ceste predlagala sem mu celo da bi šla nazaj pa je dejal da bo bolje in res mu je bilo... Jaz pa sem medtem slikala jetrnik in veternice ki so odpirale svoje cvetovi v prvem jutranjem soncu pa jih je bilo kar težko ujeti v objektiv zaradi vetra..

Čez nekaj časa sva nadaljevala pot

Lahko bi šla naokoli po cesti, a sva se odločila da greva naravnost navzgor po hribu kajti tam je bilo vsaj sonce pa pričakovala sva tudi da ne bo pisalo..

A je bil račun brez krčmarja kajti samo toliko sva se usedla na rob gozda da sva popila vroči čaj nato pa nadaljevala pot, proti kmetiji kjer so pred kratkim praznovali petdeseto obletnico rojstnega dne, spet sva bila prepozna sva se šalila, ter nadaljevala pot...

Kar kmalu sva prispela, do čudovite stavbe v završah mislim da ni več pouka tu gor nisem pa sigurno... Kajti vedno več podeželskih šol je praznih...

Modro nebo je nama vsaj malo dalo energije da sva pohitela naprej,

Za kratek hip sva se ustavila in pogledala na desno proti Pohorju, ki je v ozadju še bilo pobeljeno s snegom..

 midva sva z olajšanjem in veseljem se ozrla na cerkvico svetega Vida

Župna cerkev sv. Vida v Završah (nad Valdekom), ki se prvič omenja leta 1320, je imela že leta 1399 svojega duhovna, bila pred letom 1592 sedež vikariata, 1756 vikariatne župnije in 1770 samostojne župnije.

A sva se  kratko  zadržala tukaj ter pohitela naprej mimo spomenika v žrtvam ,(bili so izdani), zadnjim  borcem  slavnega Pohorskega bataljona..

Ter mimo vodnjaka, po položni  asfaltni cesti

Kje se je rahlo spustila navzdol, proti cekvici sv, Ruperta...

Mimo avtobusne postaje in malo naprej kapelice, avtobusna postaja je zelo zanimiva...zelo zanimivo narejena...

Sva kmalu prišla iz gozda mimo lovskega doma

Še par korakov takrat sva zagledala pred sabo čudovito, izdelano maketo gradu..

Pohitela sva naprej mimo kapelice

Še prej pa sem poslikala grad iz strani

Nadaljevala sva po ravni cesti proti najinemu drugemu cilju cerkvi svetega Ruperta v Završah..

Po zgornjih cesti sva kmalu prispela mimo hiš do čudovitega pobočja porastlega z narcisami

Še par korakov naprej pa se nama je odprl prekrasen pogled na KSA
 

Ko pomlad pobožaskrite kotičke v gozdu

Grad iz žabje perspektive 

Kako lepo so cvetele narcisev robu nad cesto

Tukaj je tako pihalo da sva dejala, kljub temu se bova, slikala, se bova pa utrdila. Baje če si navajen vetra nisi nikoli prehlajen. No to mi je enkrat zagotavljala gospa iz Vipave, bo že držali, tam ima baje burja mlade...Sva pla okoli cerkve , a piha prav iz vseh strani...

Mala lesena hiška palčkov, ki jo je načel čas 

Cerkev svetega Ruperta se nahaja na razgledni vzpeti, južno od Fričevega vrha. Od cerkve oz. njene bližnje okolice, se nam tako ob lepem vremenu odpre lep razgled na okoliško hribovje. 

Res je lepo razgledno na tem hribu. Vidi se v Avstrijo ter preko  Graške gore proti zahodu...

Zelo originalno. Porezano deblo krasijo obrazi palčkov. Tako zgleda, kot da so stražarji v robu nad cesto...

Ko sva se vrnila nazaj do kapelice sva šla do avta in se namesto da bi se spustila navzdol, mimo Hude luknje, tam so bili zastoji zaradi gradnje kolesarske steze..zapeljala navzgor in proti Graški gori

Tu smo včasih nabirali gobe. Jih je bilo res precej. Sedaj komaj najdeš kje kako ... A takrat je bilo tudi gobarjev manj..: No pred 30 leti hi hi...

Spustila sva se navzdol mimo Škalskih Cirkovc in Hrastovca,ter se nad Škalskim jezerom vrnila domov, tik pred prometno konico... Začuda v Velenju n pihalo...Sva pa kljub temu da je bilo kar hladno bila vesela, da sva tudi letos obiskala ta kraj. Za kondicijo je bilo ravno dovolj. Pa tudi za utrditev zdravja, pa seveda izivala sva v naravi...

p-p-