Spomini starega gojzarja: Ob reki Soči in Idrijci gor in dol,ter naokoli..

 Po dolini Soče in Idrijce..Kjer sva si vzela čas.

Sva obiskala nekaj krajev , ki so se naju še posebno dotaknili v preteklosti  na tak, ali drugačen način ,kjer sva lahko sproščeno obujala spomine ...Ja lepo se je   spominjati, še lepše pa je spomine  ustvarjati..

Pogled na rahlo vzvalovano Sočo, ki je tokrat bila  ne opredeljene barve...

Po postanku v Tolminu, kjer sva bila zelo presenečena koliko se je spremenilo in se še vedno spreminja.. obujala spomine ...Ja čudovito desetletje sva preživela , nedaleč od tu.Ja pač tako, da te je ta voda ta zrak ti ljudje očara  ,ko jih spoznaš veš da so dobri prijatelji in sosedje..

Soča ena najbolj opevanih voda pri nas. Rada se tukaj ustaviva obiščeva znance in  najine znane kotičke..Ki so sicer na istih mestih, a so se kot tudi ljudje spremenili..

Zgornji dve fotografiji sta od predlani ko sva se ustavila  Modrejcih, kjer se ustaviva vsako leto.Da nazdraviva in še zadnjič preden odrineva naprej, začutiva utrip tega kotička .

Ja lepi so ti kraji sploh ,se ne čudim da sem tu pustila velik del svojega srca.... Media s katerimi smo preživljali skupne časa jih veliko ni več odšli so na poti od koder povratka ni a spomin nanje je še vedno živ posebno ob valovih  reke Soče in Idrijce 

Ladjica Lucija, je atrakcija s katero se turisti zelo radi prevažajo včasih zna biti na njej zelo pestro veselo in razposajeno

Letos ni bila tako bistra hči planin, kot druga leta, kar sva jo obiskovala..

A naju  to niti ni motilo, videla sva jo že skoraj v vseh barvah, pač odvisno od letnega , časa dneva svetlobe in seveda vremena

Stala sem ob robu ter , uživala v krasnih kontrasti ki jih je sonce in senca risala pred mojimi očmi kot sda opazujem slikarja ki dodaja barve na slikarskem platnu vsak hip se je  pojavil drugi odtenek svetlobe..

Most na Soči..Spomini so kar vreli iz mene...

Pa kamniti most čez Idrijco, kjer sva se z vlakom peljala proti Bohinjski Beli.Nepozabno doživetje..Pa ko sva z avtom hotela na Čepovan, pa sva obtičala v strmi cesti in sva se morala vrniti nazaj .ja kot bi pred nama se vrtel kolejdostop   ,sedemnajstih let..Ob slovesu pač se te še vse močneje  dotakne..

Kolikokrat sva zapeljala potem mostu ob vsaki uri dneva podnevi in ponoči...

V tem naselju sem dobila kozo Lizo za rojstni dan.. deset let sem jo imela vsako leto je po vrgla trojčke...

Prekrasna cerkev se je  bleščala v soncu

Slap ob Idrijci 

Dišeče senob v kozolcu , mi je obudil spomine na mlada leta

In čudovita konja ki sta se pasla jaz spomini so dobesedno v kar vreli iz mene 

Zelo lepo urejeni kraji

Dolenja trebuša velikokrat sva se ustavila tukaj

Čudoviti most čez idrijco še enkrat na Vojsko 

Res je lep zelo mi je všeč

Pogled navzdol na reko Idrijco

Poletje je 1 hip sem mislila da irski voz s senom. A potem sem videla da je spredaj namesto konj in volov vprežen traktor

Kamnite hiše ki so poleti hladne pozimi tople

Sol kot spomeniki preteklosti

Tako mogočna tako trdna tako lepa

Pogled s krožišča na Tolmin 

Tega še pred desetimi leti ni bilo, sedaj pa je že nekaj let na ovinku tale okrogla greda

Ja Tolmin se  je spremenil..

Spet nazaj k  Soči

Vesela sem bila da je narava poskrbela za tako kontrastne prizore .Kar nekaj časa sva ostala v tem kraju...Saj ne moreš kar mimo...Treba je uživati lepoto narave dandanes,  kajti morda jutri ne bo več ista.ali pa mi ne bomo imeli te možnosti, da jo obiščemo...

Tako je vsako slovo veliko lažje in vedno ostaja upanje na skorajšnje svidenje..

Prav žal mi je bilo da so se baterije v aparatu izpraznile, tako sem lahko ostale motive prizore shranila v moje sive celice in srčno upam da bom lahko ohranila še nekaj časa...

P.P.