Moja razmišljanja o..Razlike , spreminjanja

Včasih me kak dogodek ali beseda ponese nazaj v preteklost.

Ha ha sem dejala da nisem nostalgična .Res nisem,ker sem pač realist , ker vem da se tisti časi ne bodo vrnili, pa tudi da je treba vsak življenjski ciklus maksimalno izrabiti ter živeti sedaj in tu.. ..To da sem se  danes  tako poglobila v moja otroška leta je najbrž botrovalo tudi to da je pred kratkim preminul moj sošolec s katerim smo res  veliko  poti  iz šole naredili skupaj ter marsikaj ušpičili..

Pogovor  s sošolci  ko smo obujali tiste dni ,me je napeljal k razmišljanju ,kako je sedaj vse drugače kot je bilo nekoč..

Sedaj:

 Hodijo vsi že v šolo oblečeni po zadnji modi,  veliko se jih pripelje s skiroji.Ostale pa pripeljejo starši do vrat šole , ter jih pridejo potem tudi iskat.Ostali pa se pripeljejo z avtobusom.. Torej hodijo zelo malo..

Takrat bilo je, od leta 1952 naprej

Bilo je pomanjkanje na vseh ravneh,  razen pri hrani ne.No vsak pri nas doma hrane nikoli ni primanjkovalo..Drugače pa  oblečeni smo bili vsak dan enako, največ si imel dve obleki. Pa w veda eno za  k maši.Pa ene čevlje no tiste samo za v cerkev .. A se prav nobeden ni obregnil vate, ne tako kot sedaj ko je na šolah mobing in še kaj hujšega Ce niso oblečen po zadnji modi....

 

No v šoli smo dobivali  brezplačno malico.Mlečni riž, mlečni zdrob , kavo ter kruh in  rumeni sir iz Amerike, takrat so nam Američani pošiljali pomoč...pa marmelade se spomnim, ki je bila tako trda rdeče barve  da je bila narezana na kose...Da si jo lahko prijel v roko ..

Seveda smo hodili  vsi peš. (Gibanja smo imeli dovolj, nobeden ni bil debel ali debelušen) Ter bosi, obutih je bilo samo par  otrok ,od trgovca in gostilničarja.. Pa še tista sta  kadar sta bila med nami se sezula in dala čevlje čez ramo ali v nahrbtnik.. 

Peš smo hodili tudi do 6 km  v eno smer. Da bi te kdo spremil v šolo.Ali pripeljal!? Niti pod razno . A te poti so bile kljub oddaljenosti polne dogodivščin.Navadno se nas je zbralo skupaj par vrstnikov, ki smo imeli isto pot , ali vsaj približno.Včasih smo naredili ovinek smo spremili sošolca do njegove hiše, ali on nas čeprav je bil na nasprotnem hribu doma. Ali pa smo se kopali v potoku če je bilo vroče....,ter prišli domov veliko pozneje, kot običajno.Doma pa so nas že nestrpno pričakovali  ,treba je bilo doma pomagati pri delu, ali pa odgnati živino na pašo ..Ali pa smo se igrali ,kake igre, kajti doma  ni bilo nikoli časa zato...Prav za prav so bila ta leta res prav pustolovska in polna otroškega veselja,kljub delu polna iznajdljivosti ter domišljije.. .. Doma so izgovori  bili prav originalni , kot da smo morali ostati po pouku , ali da je tovarišica nekam šla in smo jo čakali itd..itd..Včasih so starši verjeli največkrat pa tudi ne.

..Drugače smo pač bili otroci kot so sedaj v teh časih, le da smo odraščali v povsem drugih pogojih.  Ni bilo hitre hrane, ne telefonov,  ne televizije...Bike so pa knjige..Ko je bil pouk popoldan je bilo treba dopoldan oziroma zjutraj napasti krave.Narediti nalogo, preden si lahko odšel od doma.

 Ko je bil pouk zjutraj si pa moral popoldan napasti krave narediti nalogo, ter še pomagati v kuhinji, kot nanositi drva ter pomiti posodo..V sobotah poribati tla v kuhinji..Ali pa pomagati natrgati srpje in črni koren  za kotel  za hrano za  svinje .

In to brez izgovarjanja, ali zmrzdovanja..Če je bilo to vse postorjeno , pa  smo se lahko zvečer skrivali, ali lovili kresnice v sadovnjaku nad hišo. Ko so bile počitnice smo  dneve, preživljali med žanjicami , smo delali pasove za snope , ter nosili pijačo naokoli. Ko je bila košnja sem kot otrok raztrosila redovce za kosci..Ko se je sušilo seno je navadno so navadno  prišle  pomagat ,  dekleta in fantje ki jim je mama ki je bila organistinja  v cerkvi učila petja .Radi so prihajali k nam..Takrat sem včasih z odprtimi usti in očmi požirala še nepoznane besede njihov pomen  , ter se čudila rdečici deklet, ko  je kak fant  tekel za njo in ji hotel zatlačili seno za obleko.Prava poletna vročica je vse zajela.Spomnim se pesmi ki je donela .To je bilo poleti. Jeseni smo pomagali pobirati sadje, zvečer se je pelo ob ličkanju koruze..A najraje sem imela zimo.Ori nas je kljub temu da je bila kmetija bilo veliko knjig.Zvečer st mi brala oziroma pripovedovala pravljice.In mi dala neprecenljivo bogastvo vpogled v lepoto zapisane slovenske besede in .veselje do branja..Ja lepi spomini.Res nismo  imeli materialnega razkošja.A kljub temu smo imeli nekaj kar še sedaj pogreje spomine in dušo.Bili smo mladi zdravi , povezani,pripravljeni pomagati eden drugemu , včasih je bilo težko, a kljub temu tu in tam  našel čas za pesem in  zabavo  ,  živeli  smo ter upali da se bo vse izšlo kot smo sanjali Nekaj se je uresničilo nekaj ne, veliko kaj pa je še boljše, kot smo sploh vedeli da je lahko tako......Lepi spomini, prav žal mi je da nekateri moji sošolci in prijatelji tako hitro odhajajo.Ja res se ob vsem tem  zamislim, da res stojimo v vrsti in z otožnostjo lahko samo pritrdimo Pesmi našega velikega poeta Franceta Prešerna:

Citat:

Dolgost življenja našega je kratka.
Kaj znancov je zasula že lopata!
Odprte noč in dan so groba vrata;
al dneva ne pove nobena pratka.

Konec citata...

P.P.