Spomini starega gojzarja: Razvaline gradu Forhtenek

 Grad Forhtenek ter Vrholanov vrh 

Ja čudne so včasih najine poti 🤔greš na en  hrib pristaneš na drugemu a si v končni fazi, zelo vesel da si raziskal še neobiskan kotiček naše okolice...

Okoli naše  doline in v naši dolini je kar precej razvalin gradov ter seveda še vedno  mogočni velenjski  grad ,ki sva jih letos že vse obiskala..

Ostal je nama še samo obisk razvalin oziroma  gradu Forhtenek..

 Citat:

  Grad Forhtenek (nemško (Forchtenegg) je stal na strmi, delno skalnati vzpetini zahodno nad potokom Velunja, v naselju Ravne pri Šoštanju vzhodno nad domačijo Vratar, od kod katerega so ostale le še mogočne razvaline.

Kadar obiščeva cerkev svetega Duha nad Ravnami nad Šoštanjem se lepo vidijo na drugi strani na vzpetini razvaline..

Tako tu ni daleč   sva že doma dejala ne bova  vzela nič malice pa tudi kar v copatih bova šla namesto v gojzarjih...

Zapeljeva  se do Raven,

 mimo lepe cerkve sv. Urha ter zavijemo

desno mimo krasne kapelice katera sva že večkrat  občudovala kadar  sva šla na Graško goro ali v Zavodnje.

Zelo lepo naselje , sicer razpotegnjeno, a polno rož predvsem pa zelo prijaznih ljudi

prečkala sva naselje Ravne in Pristavo , ter kar nekajkrat vprašala za pot... Tukaj se še nikoli nisva vozila ne hodila, vsi so nama svetovali samo naprej ne moreta zgrešiti ni daleč-  ob veliko odcepih, vprašava za pot.. Prvi ki sva ga vprašala je dejal da morava samo naprej terpotem zaviti levo dašele ta tretji hrib je pravi( Potem sva ugotovila, da je nama povedal za Ravensko pot na Vrholanov vrh 710 m.)

Parkirala sva malo nad to tablo z zanimivimi imeni --- 

Hitela sva naprej ,  sprva po asfaltni nato gozdni poti in ob prihodu v gozd sta naju prijazna domačina, ki sta bila zaposlena

s sekanjem drv  napotila naprej, rekoč nista več daleč in pokazala z roko  po blatni cesti, in tu in tam tudi po lepi sončni

kajti prejšnjo noč je deževalo.Sta dejala je lepo označeno in res je...

Kar hitro sva prišla na plano, res sva bila vesela da je bilo tako sončno vreme, kajti  sedaj je kar težko izbrati lep jasen dan. A imava še kar srečo z vremenom..

Poglejše tu so oznake, ja pa sva šla za njimi ...

Kmali sva na sedlu, kjer sva opazila čudovito obraščeno drevo oz polovico drevesa z bršljanom. Stala sva tik pred nm in nisva opazila ozadja in razvaline za njim  ha ha ha A predvsem sva se posvetila planinskim oznakam, še na hlodu so bili. Hitro sva krenila za njimi..

Ter oprezajoč levo desno kje so razvaline.

tu in tam je bilo toliko grmov bezga, da je bil vonj cvetja tako močan , prav omamno  je dišalo.

.

A poti ni in ni bilo konec , gor in dol se je vijugala pot , a sva uživala v tako čistem zraku ter poslušanji ptičjega žvrgolenja, da sva kar pozabila na luže ter strmino

Ravenska pot pelje iz Raven je krožna pot 16 km , tako za 4 ure hoje, no midva ki pot navadno podvojiva, bi bilo to 8 ur , sva se šalila. A tako je leta pač upočasnijo korak.. ...

Med krošnjami sva videla na Graško goro, ki pa je bila v megli..

Tu in tam sva se ustavila ob bezgovih grmih, ter dejala , da ga bova nabrala, ob povatku za čaj v dolini je že vse pobrano...

Ja bil je res veliko luž mlak in seveda mokre trave, a nekako je nama kar dobro delo, kajti bilo je osvežilno .Pa tako je če si že blaten je vseeno ena packa več ali manj . 

Sva dejala, čeprav se pot vleče, nazaj ne greva dokler ne najdeva, gradu..

Skozi čistino med krošnjami dreves, pogled na sosednji hrib

Ko sva prispela

na plano

 sva lepo videla k cerkvi sv. Duha ,

 

takrat je nama postalo jasno da sva kar daleč od razvalin , saj se od cerkve vidijo povsem v drugi smeri.

..so naju so ob poti pozdravili šopi travniškega žajblja ter ivanjsščic, med katerimi so se pasli  konji

Slikala sva se malo oddahnila in ugibala v katero smer morava...Njegovih pet minut... Bilo mu je všeč, čeprav še nisva našla razvalin, sva dejala , tu še nisvabila in vsak obisk kakega neosvojenega vrha šteje

Uživala sva Ob pogledu na Šaleško dolino, žal vidljivost ni bila preveč dobra. Vesela kljub temu , da sva osvojila ta vrh za katerega sploh nisva vedela. 

Potem pa sva s evrnila po isti poti nazaj do sedla in kar naenkrat nama skozi razredčene krošnje se pogled ustavi na kamniti gmoti nedaleč pred nama na levi stran

Kaj je to, ali je kamen ali razvaline, približam z mobitelom, seveda nisem vzela s seboj foto aparata sva dejala je tako vse v gozdu ne rabim Zooma--- Resje bilo pred nama delo človeških rok

Ker poti ni sva krenla mimo krasnega istanka drevesa, ki je bil okrašen z bršljanom in ki je nama zakival ob prihodu pogled na grad. Poti ni, oziroma je zaraščena polna kopriv ter visoke trave. V kateri so na naju prežali klopi, kot že opisano v prejšnjem zaisu..

Krenila sv skozi podrastje in kmalu ugledala neverjetno lepo ohranjeno obzidje gradu Forhtenek

ugledala sva potem tudi pot v gozdu, 

ki se strmo dviga kvišku k ostnkom gradu

Kot bi plezala kje v gorah... Mož je počakal niže jaz pa sem seveda otela na vrh. Ni i bilo žal lep razgled na Šaleško dolino  se nudi tudi od tukaj

Počutila sem se kot osvajalec ha ha na tem malem puklnu kakor rečemopri nas vzpetinam 

Lep pogled v dolino...

Z  stolpa gradu. Poslikala sem se in vse kar se je vodelo, nato sem se spustila do moža,

 ki me je čakal nad obzidjem nato pa sva se po drugi strani 

neverjetno močno in dobro ohranjeno obzidje z linami , ja saj ni čudno kako so ga gradili, kz kakumi surovimi postopki se je vse odvjalo v tistih časih..

https://gradovislovenije.si/legende-o-gradu-forhtenek/

kit je že klasika sva se naslonila  ob ozidje, da ga podpreva, ali on naju ha ha , ter se po strmini vrnila na cesti in se potem po

 

malo manj zaraščeni poti

 vrnila na sedlo do  bršljanovega devesa.

vrnila do razpotja na čistino, kjer sva se malo oddahnila , ter potem pohittela nvzdol do izhodišča, ,   

Kajti pričelo se je temniti oziroma oblačoti, k sva prispela domov pa je že deževalo. Torej sva spet imela srečo, da nisva bila mokra , da sva izkoristila čudovit dopoldan poln pustolovskega raziskovanja razvalin, ki sva jih zgrešila zato ker sva občudovala delo narave in prezrla delo človeških rok...

Ja se zgodi.

p.p.