Spomini starega gojzarja : Najin solsticij tokrat malo , ne malo , ampak povsem drugače---

 21-6-2023-SOLSTICIJ URŠLJA GORA--POGAČICE-dobra volja  DEŽ-BLISK IN GROM 

Fotozapis poti praznovanje solsticija ,kot že nekajkrat doslej, ko sva popoldne odšla na goro, da sva opazovala sončni zahod se ob deseti uri vrnila do avta ter praznovala pod zvezdami ob poslušanju, šepetanju noči, ter preletu kresnic dočakala prvi svit, ko sva se vrnila na goro, na ogled sončnega vzhoda...Tokrat nama jo je zagodla mati narava, a kljub temu je bilo tako zanimivo doživetje, da ga ne bova kmalu pozabila.Torej v upanju krasnega sončnega zahoda ter opazovanju zvezd ,(bila deležna dežja ob povratku ter bliskanja in grmenja, a sva srečno prišla do avta ).. Kljub temu nepozabno doživetje ,saj  sva res uživala v cvetju pogačic, ki letos tako bujno in v velikem številu cveto, kot še nikoli doslej, Za nameček pa sem še jaz po red odhodom  doma stopila tako nerodno , da me je zabolelo koleno ,tako da sem morala si nadeti kolenčnik, a pot navzdol je bila kar zanimiva... Skratka tako pestro, predvsem pa prvinsko doživetje, ko narava pokaže da lahko vsakemu prekriža načrte.... predvsem pa sva oba vesela da sva lahko doživela kres malo drugače. Res pa je da nisem ujela za čevlje praprotovega semena, tako mi je govorica živali še vedno nerazumljiva 

Torej zapeljala sva se proti Šoštanju skozi katerega sva porabila kar nekaj časa, kajti ravnokar je prisopihal vlak na postajo pa še  promet je bil drugače upočasnjen, 

ja kaj se če, poletje je . Kaj kmalu sva potem krenila proti Lajšam, kje so v tej vočini že obesili škorenj 

na palico o lepi kapelici ,ter  se predali popoldanski siesti- No midva nisva nikogar motila, ampak sva se takoj odpravila 

mimo letališča v Lajšah, preko katerega sva že videla najin cilj Uršljo goro, ki pa je bila nekako v meglicah. Ne bo dobrega razgleda, no nič ne de, sva dejala važno je da bo sončni zahod in kakšna pogačica, bova kar zadovoljna. Zvečer pa si bova tako ali tako naredila sama po najini želji veselje in zabavo...

Mimo Slemena,  hura nad tisoč metri sva.

 Upajva , da bo malo hladneje, kot v dolini. Čeprav moram priznati, da letos še nisem občutila vročine. Kajti na sprehod in v trgovino hodiva zjutraj, če sva doma. Če greva pa v hribe, pa tako uporabljava naravno klimo gozdove in planinski vetrič, ki je zaenkrat še zastonj.

 

Kar kmalu sva prišla v kraljestvo kralja Matjaža,ter njegovo naravno , lepoto narave.. Obujala spomine, ko sva še več, kot pred pol stoletja hodili tukaj in je nam prijazna virtinja pri Križanu postregla z okusno jedačo in pijačo. Gostilne že davno ni več, tudi tistih  ljudi ni več , a še vedno slišim njen  zvonki glas ,ki je vedno zaželela Lepo hodte, pa prid'te še kej na naš konc...

metulji so srkali medičino, žal so v tej vročini bili kar hitri, pa še njihovi partnerji so hoteli najti pri njih svoj užitek , ter poskrbeti za nadaljno potomstvo.

Tale kamen me neverjetno spominja na mumijo Ramzesa drugega ?!!

Vetrič je naju hladil, sonce je tu in tam risalo kontrastne svetlobne učinke med drevjem

Tudi cvetjem ki je bilo nekako bolj bledikavo, kot na planem je nama polepšalo pot.

Ko sva prišla više sva se z obžalovanjem  zrla preko frate, poseke, kjer je vetrolom, naredil veliko škode Koroškim paurom..

Kakor koli hitela sva naprej

ter se za trenutek ustavila pri rampi, oba vesela da je pričel pihati hladen vetrič... Ja klima ki jo upravlja narava  je res najboljša , sva modrovala 

ter se ob cvetočih robovih ceste  odpravila naprej

Kar kmalu sva prišla do ovinka in skale s srčkom,kjer se vedno fotografirava. Prvič zato, da se on lahko malo odpočije, ja je veliko lepše ,če rečem daj malo odpočijva se sem žejna... drugič zato, da se odžejava in seveda da ostane spomin na ta potep.

Po pobočju je raslo polno praproti, šalila sva se , da bova oba ob povratku zlezla med praprot morda pa kje ujameva kak tros, hm seme da bova slišala kaj se menijo živalice okoli naju. Je dejal on: Hm ne vem če bo uspelo, kvečjemu lahko ujameva kakega klopa, pa še to samo potem doma. Ko ti bo zašepetal :Rad te imam Ha ha  Ja  nikoli ni dolg čas.

Pot navzgor , šla sva tokrat okoli po cesti do klopi , ne počez kot  prvega junija..

Tu je skoraj čisto prvinsko kot v džungli ,ko so drevesa hrana za ostala bitja 

Takrat  sva opazila da je postalo temneje, pa da sonca ni videti med krošnjami dreves..Opazila pa sva prekrasen šopek pogačic, bila presenečena, kajti tukaj jih še nisva nikoli videla na tem mestu.

Tu je naju srečal pohodnik gol do pasu z radiatorčki🫣 ki je naju veselo pozdravil potem pa nadaljeval v tujem jeziku...ki ga nisva razumela. Je bil pa edini , ki sva ga videla ,tako sva imela vso goro samo zase...

Oh kje je modrina neba??'

Pogled navzdol navzgor ni obetal nič kaj obetavnega. No saj se bo razkadilo , sva si bila edina..

Je pa kar nekaj modrine na tleh...

tudi tukaj je bilo vse v cvetju pogačic .:: Joj kaka škoda, sem dejala, kajti svetloba za slikanje je bila zelo slaba

No nič ne de, glavno je da sva tu je dejal on, Ter nato sva se postavila med pogačice kot, da sva osvojila ne vem kak vrh ha ha ha..  Navadno grem tudi na ta vrh, a tokrat z mojim kolenom nisem hotela ga preveč obremenjevati

Slikaj me hitro, je dejal, kajti veter mi bo odnesel klobuk. Res je pričelo pihati, tako sva potem kar hitro pohitela proti cerkvi svete Uršule in v  zatočišče koče. Kjer je naju res prijazna oskrbnica oskrbela z vsem potrebnim in še dodala posebno darilo.. Ja lepo se je vračati na planinske postojanke , kjer si dorodošel ....Še se vrneva.... 

Tudi na razgledni točko sva se ustavila lep pogled na Koroško na mesto v srcu 

Ravne na KOroškem 

Na Ivartčko jezero

Na del Kotelj 
Na Prevalje 

ja pogled je  naju  res navdušil,kajti Šaleška dolina je bila skoraj nevidna..

Mimo srca v srcu

Tu sva pocukala palčka za nos 

Se ogrela ,preoblekla  ter se čez nekaj časa, napotila še na vrh..., kjer so naju pozdravile ob poti  dišeče murke 

smerokaz za izpopolnjen dan in pot--ter morje pogačickamor si se obrnil pogačica pri pogačici, še tam kjer jih drugače ni bilo...Skoraj nisem mogla naprej, ja to moraš videti doživeti, kar samo se mi je smejalo ob vsem tem bogastvu rumenega razkošja...

lepota Matere Narave je neprekosljiva.

kar pozabila sva da morava še naprej , a vedno temnejše nebo, ter oddaljeno grmenje tam v Avstriji sta naju le rebudila iz zamaknjenosti, da sva pohitela naprej na vrh , kjer sva se na brzino poslikala,  na vseh treh tokah. Pri križu pri kažipotu in na klopci zaljubljenih. Še vpisati sem se pozabila v Planinca  , tako sva hitela...

Bilo nama je vroče, kjub hladu in naraščujočem vetru...

Še zadnji posnetek vrha , ter pogled na Peco ki je bila popolnoma nevidna že sva res hitro krenila, mimo prekrasnega zlatega cvetja nazaj,

lepa svetlo zelena, kot svilena pot se vije po ravnini na vrh

motivov toliko časa pa ni

Čakal me je potrpežljivo , saj je videl fda pot navzdol ni prijetna zame. Pa seveda morala sem slikati tu in tam, kaj pa če ne bom mogla več priti se gor. 

Mimo cerkve, kjer so naju že pobožale prve kaplje dežja..

A kot večna optimista sva dejala, ne bo nič, kajti nad Pohorjem se svetlika. 

A kljub temu sva namesto okoli po cesti, kjer greva navadno vedno nazaj ubrala krajšo strmo pot, sva rekla če bo že dež bova hodila  vsaj pod drevjem. 

napredovala sva kar hitro , kajti dežne kaplje so bile vedno gostejše, pa še grmenje je postajalo veliko bolj slišno , kot na vrhu... prečila strmino in se za trenutek ustavila pri klopci nad cesto

Počitek bise kar prilegel , bilo je nama tako vroče da sem imela občutek kot da sem v pečici...A kljub temu sva bila dobre volje, kajti nekako sva vedela da bova uspela prit do avta pred najhujšim ..

Sva res hitro prišla do sem je dejal.

Le počasi je na ovinku dejal, sva že na cesti... Ja in potem sva res hitela navzdol. Jaz sem popolnoma pozabila na bolečo koleno, kajti  grmenje je postajalo vedno močnejše. Kdo pa si že želi doživeti  tam sredi ničesar  nevihto, Kajti v sedanjem času je marsikaj mogoče.

 Takoj sva spremenila načrt ,ko sva prišla do avta mokra kot poljska miš, sva se spet preoblekla še dobro, da imava v avtu rezervna oblačila, ja nikoli ne veš kaj te preseneti na poti. Pa midva sva še iz tistih časov ko je bila parola; #Nič nas ne sme presenetiti "

hi hi...

kajti z praznovanjem solsticija tokrat ne bo nič. Pa tako sem se veselila zvezdnatega neba , pa kresnic, sicer jih je zaradi svetlobnega onesnaževanja vedno manj. Ker baje samci v umetni  svetlobi zgrepijo samičko, pa čeprav feremoni ki jih oddajajo samice so močni zgrešijo tisto točko. No tako sem gledala na tv...A ni vrag da tu gor bi na travniku le videla kakšno...No če ni pač ni... 

.Sva dejala bova pa jutri nadoknadila doma... Res sva 

Privezana miza se je komaj videla

Mimo kapelice pri Križanu 

V soji luči, tu je skoraj nehalo deževati, hura sva dejala , a se je pred nama v daljavi razsvetljevalo nebo, kot bi se odpirala vrata raja, ali pekla 

ko brislaci niso utegnili brisati dežne kaplje s šipe 

slikano nekaj trenutkov eden za drugim. Prvo normalno nebo drugo razsvetljeno z bliski... A tu sva bila že doma...V

Vesela hvaležna utrujena sicer, a z zavestjo da sva naredila vse, do bi doživela večer in noč v naravi.. No morda pa drugič Ha ha 

A kot sva obljubila sva praznovala danes  doma

P:P:

PS: se oproščam napakam. So se mi skoraj vse črke na računalniku zbrisale, moram nalepiti nove. Sedaj pač tipkam tako na slepo. A pogledam popravim, a morda mi kaj vseeno uide...Hm emšo. No sedaj dokler, da se mi noga ne popravi ,bom to lahko naredila bo več časa...