Moj pogled na rojstni dan naše države....
Zadnje čase vedno manj gledam televizijo. Včasih so dejali da je radio televzija, kot okno v svet. Da te izobražuje, da ti širi obzorje , je kot knjiga, le da ti takoj ponudi vse na dlani Zadnje čase pa opažam, da bolj ko gledaš poslušaš, da te počasi vse to zastruplja ter deprimira. .Čeprav sprejemam spremembe, raznolikost ,zanima me prav vse, a kljub temu se mi zdi da moraš res, kar nekaj časa preklapljati, da najdeš oddajo ki te res navduši ter nudi vpogled na drugačen način sobivanja na tem našem planetu...
Zadnje čase , ko se toliko kaj spreminja z mano vred... Ne da bi se kaj ekstra ubadala sama s seboj, a se še veliko raje, kot pa s stanjem v naši prekrasni Sloveniji.
Zelo se mi zdi moteče, da kakor je naša deželica mala , nismo sposobni stopiti toliko skupaj, da bi praznovali Dan Samostojnosti skupaj pod eno streho, kot se bi spodobilo. Toliko kritiziranja z leve in desne , z opazkami, kako je bil oblečen ta ali oni, kdo je nastopil, kdo ne, kot da bi bilo to važno, namesto da bi se posvetili Sloveniji praznovali njen rojstni dan , da bi obljubili in se tega tudi držali , da bomo se trudili, da postanemo boljši narod , da bomo ohranili njeno razoliko pestrost , da je ne bomo,uničili, da bomo v njej zapustili čim manjši ogljični odtis ..
Potem bolj realno gledaš na stvari okoli sebe, se čudiš, kako je mogoče , da smo postali tako nestrpni eden do drugega. Sovražno razpoloženi . Pred dvaintridesetimi leti sem bila prepričana in navdušena, se sedaj se živo spomnim kako smo se prijatelji zvečer plesali ob ognju prepričani da bomo sedaj ko smo si priborili svojo državo postali, kot ožja družina brez predsodkov, brez nestrpnosti, skratka da bomo imeli raj na zemlji, če je to sploh prava prispodoba...Pa sem se krepko zmotila..Pa ne samo jaz!
No prvi utrinki dogajanja , so res še bili v tej smeri,ko pa so se pričele borbe za čim boljši položaj, večji zaslužek , skratka za oblast ,ko se je pričelo deliti na leve desne , rdeče , črne, zelene, pa bele .. pa kaj bi naštevala, še toliko nians vmes, ki so pač vsak za sebe hoteli si odrezati čim večji kos pogače...Ja tako je bilo dokler si nismo po stari slovenski navadi pričeli metati polena pod noge. Si prisvajati zasluge za vse dobro in kar se je dogajalo in se še dogajalo tisti hip...Malo sicer mislim da je bilo za vse takrat to na novo ..A potem se je pričelo ...
Stare zamere, ki so segale več desetletij nazaj, o katerih sem mnenja , da je treba svari zaključiti, mrtve spoštljivo pokopati, da še ne bodo čez dvesto let delili grenili in zastrupljali še zanamce.ki bodo vse to dojemali,kot mi sedaj dogodke pred 200 leti ali več...Ne bo jim pomembno a srž besa nesoglasja in deljenja bo še vedno čutiti v zraku.. ....
No potem so te stvari , kar naenkrat postale tako aktualne, da smo nekako kar pozabili na obljube, da bo Slovenija postala druga Švica... Ja švicalo se je res, a na čisto drugačnem področju , navadni delavci , ki so delali za mali denar, v firmah, ki so bile včasih ponos države , potem pa so kar naenkrat prešle v tuje roke..Naših firm skoraj ni več, razen kakšnih majhnih v osebni lasti. Ja država je razprodala vso srebrnino in še nekaj zlate zraven... Spet smo hlapci..
. Dokler smo bili v skupni državi, nekako je bilo čutiti bratstvo, ali kako naj rečem prijateljstvo , brez ozira na katerem koncu naše države si privezal na svet ...Potem pa se je kar naenkrat to spremenilo. Južnjaki čefurji ali z predpono v besedi ni naš je od spodaj.To je zvenelo in se zveni zaničevalno...Pač ne maram poniževanj kogar koli.. ...
Kakor koli takrat sem se prvič zavedala besede rasizem..No da ne bo pomote, moji predniki so od tu..
Torej naj nadaljujem z razmišljanjem ..
Ni bilo toliko brezposelnih, ni jih živelo toliko na socialni, kot ta leta .. Če si hotel delati si dobil delo, ... Sedaj pa veliko kje delavci garajo , za male pare, in še to s strahom da bodo izgubili službo..Vedno več je bogatih, srednji razred izginja, revežev je vedno več, ki živijo pod pragom revščine...Ki sanjajo o tem, da bi si lahko privoščili meso enkrat na teden...Sploh nisem nostalgik, ampak realist, ki poskuša čim bollj neobremenjeno gledati na vsakdanji utrip današnjih dni. kako jim je malo mar za sočloveka.(razen seveda nekaj zlatih izjem)
Potem pa se zamislim , ko slišim slavospeve, kako so ponosni da so Slovenci... Ja ta ponos je treba zaslužiti..Oziroma zakaj naj bom ponosna že. Zato, da slišim vidim po Tv , kako se prepirajo kako udrihajo eden čez drugega , Izgublja se čudovito zveneči slovenski jezik , kajti bolj fino zveni , če rečeš da si ful kul , kot pa da si zelo dobro.. Se sprašujem ,ali bo beseda zelo, ali dobro sčasoma povsem izginila iz slovenskega slovarja...
Kakor koli to je moje današnje popraznično razmišljanje o dvaintridesetem rojstnem dnevu. naše Slovenije Ja nekako je tako, kot če praznuješ rojstni dan, z veliko pompa naslednji dan pa pospravljaš ostanke z miz in vseh kotov, pač odvisno kakšni so gostje, opaziš potem, da je tu in tam kljub dobremu namenu slavja, polomljen kak dragocen predmet , tu in tam izgine kaj, a drugače je vse v najlepšem redu.
Tako je tudi tu ..Samo moj osebni laični pogled na dogajanje in razmišljanje o preteklih dneh in letih
p.p,
Ni komentarjev:
Objavite komentar