Spomini starega gojzarja: Matkov kot .. po poteh kjer spomini ožive..

 Lepi čeveljci 

Mesec junij se počasi izteka , ki je bil kljub vsemu res kar izpopolnjen z načrtovanimi pohodi.Letos je kar veliko pohodov,obiskov ciljev , ki so načrtovani, kot poslovilni pohodi  Tako sva se v začetku meseca odločila da  še zadnjič obiščeva ta kraj,kjer sva bila že res velikokrat.

Med lepimi čeveljci

 slapom Tunfut, s kristalno čisto vodo

ter pod gorami, kjer se počutiš, kot da si res v naročju matere narave...

 in  cvetočim bogastvom kotička.  ..kamor se ozreš te  zajame čar poletja

pogled levo desno  navzdol , navzgor 

proti Bajti 

proti modrini neba in gorami...

Ja lepo je tukaj, posebno še, ker je ta dolina malo odmaknjena , ter ni tako obiskana, kot Logarska dolina. Meni je tukaj veliko bolj všeč,,,Tu sva doživela pestre trenutke, od močnega naliva, ter spoznanja da sva pozabila doma gojzarje, a sva potem kljub temu obiskala to dolino, kjer sva prvič videla cvetje z imenom --Lepi čeveljc (znanstveno ime Cypripedium calceolus, ljudsko Ceptec, Marijini šolnčki) pripada družini kukavičevk (Orchidaceae)

Torej da pričnem od začetka . Napovedan je bil krasen sončen da, no ti so v teh dneh tako , ali tako vedno napovedani, z obvezno pripombo, da so opoldan možne plohe, ali nevihte. No tako da se na to že navadiš. 

Od doma sva krenila kar zgodaj,predvsem zato da se izogneva prometni gneči, saj veliko turistov obišče  biser kot je Logarska dolina oz, kar vsa Zgornje Savinjska dolina, je en sam velik biser.. .Ko sva zapuščala Šaleško dolino mimo  zorečega žita, kjer sem mimogrede v objektiv ujela . cvetoče glavice maka, a sem dejala bova ustavila ko se bova vračala da naredim kakšno lepšo sliko...

Ko sva prispela do prekrasnega domiselno oblikovanega krožišča

Nasploh so krožišča v Savinjski dolini zelo lepa .. 

A sva kar kmalu prispela v gosto meglo , tik pred zmajevo votlino, sva se šalila, da morava pohiteti, kajti najbrž zmaj  tem svežem jutru spi in se pripravlja na izbruh,, tako kot vullkan, ki najavlja svoj izbruh z gosto dimnato zaveso... Kakor koli megla se je počasi dvigovala ..

Tako da sva si lahko videla prelepo kapelico pod gozdom ki se je bleščala v jutranjem soncu ter se kmalu zagledala v splavarja ,

 ki sta  se trudila da zaustavita splav , da naložita  hlode, ki jih je tisti trenutek  trenutek pripeljal tovornjak ... A midva sva se raje posvetila vožnji in opazovanju lepote doline ,ki jo je prebujalo jutranje sonce s prvimi poljubi.  

V Okonini me vedno prevzame lepota cerkve sv. Jakoba ..

Hitela sva naprej , po ovinkasti ozki cesti, ki pa je bila skoraj prazna...

tudi tukaj je bilo še vse mirno , spokojno...

Ter naprej mimo presihajočega  studenca , ter se nato kmalu pripeljala do  Rogovilca, na katerega imam res veliko spominov. Tu sva se pred dobrimi petimi desetletji, ko sva še pogosto zahajala v Kamniške Savinjske Alpe, ali z Raduhe  res velikokrat ustavila, prenočila...A najbolj mi je ostal spomin na večer ko sva se vrnila z vrha  Raduhe, ko sva s se spustila z Durc do Grohata, sicer je od tega že 54 let , veliko sem že pozabila, vem samo , da sva se grede ustavila v mali koči ali stanu z enim možakarjem bilo je že kar pozno zvečer, pripravljalo se je k dežju sva na vsak način hotela navzdol v dolino. Odšla sva , samo to se še spomnim, da takrat še nisva imela naglavnih svetilk, ko sva se spuščala    navzdol, je kmalu pričelo deževati, predvsem pa bliskati in grmeti.Tako hitro sva šla navzdol a pot so nama razvetlevali bliski ...No mene bliskanja in grmenja ni strah tudi njega ne.. , , zanimivo je bilo le to, da ko se je zabliskalo sva še najbolj videla kako strma pot navzdol..Prava avantura..No srečno sva prišla v dolino k  Rogovilcu, kjer sva bila kraljevsko postrežena ,zelo okusna večerja in ja  posušila sva se preoblekla.. Takrat še ženske niso nosile hlač,  bila sem v obleki , a prijazna gostilničarka se je res zavzela, da sva se počutila prijetno... ,  tudi prespala sva tam, ter se naslednje jutro vrnila z avtobusom domov....., ja veliko vode je preteklo od takrat a spomin je še kako živ, najbrž zato ker je bilo res pestro .Še sedaj kadar se peljeva mimo Rogovilca vedno obujava spomine...No ne samo te, res jih je bilo veliko..A to so druge zgodbe! 

A danes  je važen  fotozapis poti v Matkov kot.   

Čudovita cerkev v Solčavi je rekrasen motiv za slikanje. Ja tuditukaj je spominov še pa še, od obiska razstave metuljev, ter raziskovanju krajev... Lepo je tu in prijazni ljudje, kljub množičnemu turizmu jih to ni pokvarilo...

Lepa kapelica v robu, ki je pritegnila pogled s svojokontrasnostjo...

Že sva prispela  do Logarske doline,samo mimogrede sva oošinila spogledom gore, kajti če bi se ustavila bi, kot uročena strmela navzgor v planinski raj. Pričela bi obujati spomine, in ker jih je toliko, sva se samo nasmehnila in odbrzela naprej.. kjer pa je naju prihitel oziroma odbrzel motorist, ki je krenil  na levo , midva pa naprej   proti najinemu cilju...

Krenila sva na levo ter se po prekrasni  ozki soteski ,kjer sva parkirala ter se ustavila kajti pogled na gore oz Mrzlo goro  je bil prečudovit.. 

Ne morem si kaj da ne bi se ustavila ob tako krasno ujeti svetlobi

ki se je ujela v drevesa na senčniem ozadju...

Ob poti več vrst cvetja 

prevladovala je modrina

Tukaj je vsako leto toliko orlic, , kar kmalu sva prispela do vode, ki je tekla čez cesto ,že prej sva slišala  šumenje vode , greva k slapu sva enoglasno dejala in se povzpela po prezpotju  navzgor-

Blesteče listje 

po brezpotju mimo prekrasnega alpskega srobota,

Sva kar kmalu prispela do slapa Tunfut..

Mali, a zelo glasen. S tako  bistro vodo, da imaš željo , če bijo lahko bi vso odnesla s seboj domov.

Tako bistra, tako čista neklorirana..Neprecenljivo. 

Je  on dejal , pridi sem gor boš videla malo še navzgor po strugi...

Pohitela sem za njim in res se ozek pas kot blesteči žarek svetlobe vil med  skalami navzdol..

Zelo lepo je tukaj ob slapu Tunfut, sicer divje,zaraščeno, a kljub temu občutiš tisti pravi dotik narave..

Pohitela sva navzdol in se nato napotila po makadamski cesti , kjer sva že opazila šopke lepih čeveljcev..

 

kjersva naletela na prve lepe čeveljce.

slikala sem in sepoglobila v lepoto cvetov...

res sem naredila veliko fotografij, da nama bodoti posnetki osvežili in obujali spomine na ta izlet ...

obnovljena bajta

vzela sva si čas in se odpravila malo po prodnati dolini, kjer sva se usedla na hlod , kajti toliko mravelj je bilo povsod da sva jim natrosila malo sostankov malice Pravijo da je treba malo vrniti materi naravi. Seveda ne smeti ampak , kar se razgradi oziroma hrano .. Uživala sva ko sva opazovala mravlje kako so razdeljevale kos bonbončka. So papotemnaju pustile na miru, tako da sva v miru pojedla in se predala spominom in poslavljanju od tega čudovitega koščka naše prekrasne deželice--

Pogled na Matkov škaf, na katerega sva se povzpela dvakrat .. No hotela sva enkrat je naju dež nagnal nazaj, drugič pa sva bila brez gojzarjev. Sva dejala da nama ni namenjeno, tako sem , sva s ezadovoljila s posnetki prijateljev  tega zanimivega pojava...

Res sva si vzela čas...

Prooti Matkovem kotu je še kar veliko snega...

   naravna stopnica  na brezpotju...

tako kristalno čista..

Ko sva s epripeljala do Logarske doline nazaj, je pred rampo za vstop čakalo kar nekaj avtomobilov za vstop v dolino. Večinoma tujci, ki se jih je kar gnetlo na parkirišču...

Toliko sem ustavila , da sem naredila par posnetkov, potem pa sva s eodpravila nazaj.

Po povratku se malo ogleda Solčave, a samo tako mimogrede, kajti nebo se je pooblačilo. Pa tudi gneča na cesti in vsepovsod je naju od vrnila od daljšega počitka...

ob reki Savinji pogled gor in dol 

Postanek ob  Iigli  in sprehod do presihajočem  studencu

Sedela sva tik nad reko in se prepustila njeni bučni pesmi neskončnosti.. nato pa sva se po hitrem postopku odpeljala in malo za krožiščem v Radomljah, kjer sta se splavarja  že vrnila nazaj ha ha  je naju že dobil dež. A k sreči sva bila na suhem v avtu, polna energije, dobre volje,  ter seveda hvaležna , da je nama še vednp dano  hoditi po  starih sledeh in kje tudi novih poteh...

Ah še to , ko sva  se vrnila do naše doline sem hotela ob njivi , kjer sem zjutraj posnela mak med žitom še od bliže posneti cvetove cvetja , a ni bilo kaj slikati, ali so se usuli cvetovi, ali pa je bilo neurje. Kajti samo tu iin tam je še bil kak cvet..

p-p-.

 da lahko spet obujava spomine na ta prekrasni del naše domovine... 

Kakolepa je in kako čudovito je življenje...Naj traja in traja--