Raduha -
Kot je že klasika v življenju, kar naenkrat se zaveš, da se je treba odločiti , ter nekatere stvari zaključiti. Tako je bilo tudi z Raduho. Gora, ki sva jo obiskala res velikokrat. Kar žal mi je, da pred pol stoletja nisem imela aparata, da bi lahko ohranila vsaj del teh pohodov tudi v sliki, pa tudi , če so bili posnetki jih nisem urejala v arhiv , tako, kot zadnje čase....kajti veliko jih je zabrisal prah preteklosti, a vseeno je ostalo še toliko utrinkov , katere ne bo nikoli povsem izničil gospodar ČAS...Že prejšnji krat sva rekla, da je ta zadnjič ko sva tu gor, a kot je že znano, da se zarečenega kruha pač največ poje, sva si še zaželela letos, da obiščeva vrh Raduhe 2062 m, pa Lanež 1925 m visok, ter Jelovec 1808 m visok vrh.
Od začetka najinega skupnega življenja sva navadno hodila na goro Raduho 2062 m iz Koroške smeri. Od Bukovnika mimo Grohata in po plezalni, ali pa po poti mimo Durc na vrh.Zelo velikokrat sva se odločila za plezalno smer, kajti vedno sva uživala ob dotiku klinov in jeklenic...Pa čez Durce, kjer še ni bilo tako urejene poti, kot je dandanes. Zelo veliko se je spremenilo v 55 letih kar midva skupaj obiskujeva te vrhove... Veliko je boljše, poti bolj označene,, bolj zavarovane....
Potem pa sva se odločila, da pričneva z Slovensko planinsko transverzalo sva prišla od Smrekovca in koče na Loki na vrh. In od takrat še sama ne veva zakaj sva skoraj vedno prihajala gor iz Savinjske strani... Koliko spominov je zajetih v te poti, Že takrat sva nekako kar začutila medsebojni dotik te gore...
Ja bila sva gor s prijatelji, z otrokoma in seveda sama..... Enkrat sva obiskala Konjski vrh v bližini, pa sva potem dejala, skočiva na kočo na Loki, na kavo. A nekako sva kar pozabila da je bilo že sredi oktobra, pa je bila koča zaprta. Sva rekla , da ne bova zastonj hodila tukaj greva do Durc pogledat navzdol na Koroško stran. Ko sva prišla do Durc sva se odločila da greva na vrh, kajti pol poti, da že imava za sabo. Bil je tako čudovit vroč oktobrski dan, ki se nama je vtisnil še posebej v spomin..V dolini debela odeja megle, kot smetana gosta, midva pa pod modrim nebom, kot bi iz letala gledala na zemljo.
Zaradi nenadne odločitve je bilo še vse toliko lepše doživeto
Spomini na vrh , ki je bil ob vsakem obisku drugačen , a vedno sva uživala v prekrasnih razgledih, ob številnem cvetju ter energiji, ki te pač preplavi v gorskem svetu..Vedno je nama vsak obisk pustil prijeten občutek sreče hvaležnosti da sva lahko uživala na njem... Spomini na vrh v vetrovnem vremenu,, da si nisi upal bliže k robu, kajti bal si se da te prekucne v prepad... V soncu,, ki je naju tolikokrat ožgalo, da sva bila kot zrela paradižnika, kljub relativno občutku hladnosti vremena in zaščitni kremi za obraz. megli, ki je bila tako gosta da skoraj nisi videl osebe pred seboj....Pa sodri, ki se je v pozni jeseni nenapovedana vsula na naju...Ter nevihti, ki je naju dohitela od Grohata proti Rogovilcu...Bilo je že skoraj temno, pa sva vseeno hotela dospeti do gostišča Rogovilec v Solčavi, ter naslednje jutro nadaljevati pot čez Robanov kot na Ojstrico...Ulilo se je bliskalo tako spomnim se razsvetljene poti od bliskov in si želela samo to da prideva čim prej navzdol. Bila je prava huda ura...Bila sem v četrtem mesecu nosečnosti, spomnim se da sem imela oblečeno obleko razširjeno malo v pasu, takrat so bila še hlače za ženske bolj, kot ne tabu... Bila sem mokra , kot miš. Po dobri večerji v gostišču Penziona Rogovilec sva se naspala in naslednji dan namesto naprej proti Robanovem kotu se z avtobusom odpeljala domov. A ostal je spomin, posebno še, ker sem takrat pozabila jopico v gostišču. Pa še in še spominov ki se kot svilena zlata nitka odvijajo, ko jih pričneš osveževati, ter odvijati........
Pa žarečih macesnov nad Loko, v jeseni, ter nežno obarvanih spomladi v prebujanju Vesne...
Pa prenočitev na koči na Loki, kjer je bilo vedno prijetno in zabavno. Spomnim se prijaznih oskrbnikov. No prijazni so tudi sedaj,ravno včeraj sva se menila, koliko prijaznost in razumevanje oskrbnikov pritegne pohodnika za ponovni obisk koče...Že takrat smo imeli s seboj kuža , in sploh ni bil problem da smo lahko prespali v koči.....Pes se je ulegel ter spal vso noč kot top.... Sedaj pa so povsod napisi s prekrižanim znakom za pse... A mi smo imeli vedno take majhne psičke, ki si ga lahko skril v nahrbtnik, če ne bi šlo drugače... A takrat je bilo tako, ali tako vse drugače, ne tako , kot sedaj ko nekateri sovražijo pse, takoj, ko ga zagledajo..A takrat smo vedno in povsod s seboj imeli psa. Samo v Julijcih smo ga dali doma v varstvo. Pa še tam smo enkrat nesli večji del poti psa Grega na vrh Triglava...No to je samo bežen utrinek, dva...
Leta beže, sploh se ne zaveš, kako hitro teče čas, ko nenadoma ugotoviš,da kljub številkam , ki jih je nanizal EMŠO se še počutiš, mladosten , da ne rečem poskočen a vseeno začutiš , da pot, ki si jo pred časom prehodil v določenem terminu, se kar naenkrat raztegne, kot slaba elastika v važnem oblačilu , ter, da za določeno pot potrebuješ dvakrat toliko , kot običajno. A prav za prav je bila odločitev tega to, da preveč ponavljava vrhove, a je še toliko kotičkov v Sloveniji, kamor bi še lahko se povzpela ....
Pa ,no nekaj pa tudi to... da kamni preko katerih moraš dvigovati noge, za vzpon so vedno višji, da moraš vedno pogosteje počivati, a sva pač rekla takrat, da sva morda premalo pripravljena itd.
A včeraj sva ugotovila, da bo treba malo prisluhniti glavi ne samo poslušati srce... Res pa je da kondicija po letošnjem dvomesečnem premoru zaradi bolezni in operacije, še nisem tako fit, kot bi morala biti... Kakor koli..Pred časom sva se poslovila od Storžiča, pa od višjih vrhov v Julijskih letos od Raduhe . ... Tako počasi jaz se šalim, da tja do devetdesetega se bova poslovila od vseh...A spet je tako Veliko , planin naju še čaka, nekaj novih poti, čas se počasi izteka, ne bova mogla več toliko ponavljati, kot do sedaj...Še malo nižjih, z lepšimi manj napornimi potmi, kajti tudi v gorah je treba uživati, da je pot ne samo pot, ampak tudi cilj....tako da sva včerajšnji dan zaklenila v srce z mislijo da so bila pota z obiskovanja tega vrha lepa naporna a nepozabna, ki so se nama vtisnila v dušo in srce...Hvala ti Raduha da sva lahko bila tvoja gosta tolikokrat in uživala v tvojih lepotah...
p.p ..
....
Ni komentarjev:
Objavite komentar