Kadar so tudi deževni dnevi polni sonca, kljub dežnim kapljam!
Ta teden se je pričel z ohladitvijo, kar se je nakazovalo že v nedeljo ponoči z bliskanjem , ter plohami.
Tokrat sva za spremembo na kratko obiskala naše drugo največje mesto... Spremljal je naju dež, ki je še poudaril čudovito zeleno barvo travnikov ob poti.
, ter sivina.
, ter sivina. 
Ker sva bila bolj na tesno s časom sva samo mimogrede ob poti opazila nekaj detajlov. Prav žal nam je bilo da sva bila časovno omejena , da si nisva mogla privoščiti spet malo raziskovanja po tem čudovitem mestu, ki sva ga v preteklosti kar nekajkrat obiskala. Na to imava lepe spomine.
na katerega imava zelo lepe spomine , se je nebo potemnilo in spet je deževalo. Ta obisk Maribora je bil kljub kratkemu času zelo uspešen,
je že tako, ko se bojiš najhujšega, potem pa se stvari pokažejo v pozitivni luči . šalila sem se, da sem že tako , ali tako polna adrenalina dobre volje, a ta novica, da se je zdravje spet vrnilo v stare tire, da je treba še samo volje, da se kondicija povsem vrne, da bova spet lahko uživala v pohodih naravi, nasploh v hoji.... Na svojih poteh po naši prelepi zeleni dolini, srečujem ljudi, ki kljub težavam, zaradi nezmožnosti gibanja se trudijo, da gredo v naravo. Nekateri na vozičku, z berglami, s palicami, se trudijo da poženejo čeprav z velikim trudom, (da te včasih prime , da bi jim odvzel breme , a veš da ne moreš) svoje telo v gibanje, da ne zastanejo! Skratka ne dajo se. Z velikim spoštovanjem jih opazujem in si samo želim , da bi tudi jaz imela vedno toliko volje, poguma in trme, da se ne bi predala , kljub morda propadanju nekaterim telesnim funkcijam, da bi lahko do zadnjega skrbela zase , se gibala , kajti vedno bolj ugotavljam da je gibanje življenje....Nekateri bi dejali da pretiravam. Mislim da ne, kajti opažam, da so me lanske poškodbe in letošnja bolezenska izkušnja naučile, da človek zelo, zelo hitro propade, izgubiš kondicijo, voljo in postaneš apatičen... A če vztrajaš, ter kljub oviranju počasi a vztrajno greš naprej vsak dan korak več. Dokler spet nisi na isti ravni. Pa ne samo da se ne giblješ, ampak tudi psihično postaneš depresiven. Vse pričneš gledati v temnih barvah....Počasi se te loteva brezup. Res pa je da nič ni samoumevno, niti gibanje ne, za vse se je treba potruditi.Tako sem po neka lastnih izkušnjah , ki so bile tako, ali tako boleče, se spet z veseljem in ugotovitvijo, da sem lahko samo hvaležna, da lahko grem, greva, hodiva po tej naši čudoviti deželici. Dokler še lahko, kajti mnogim , žal ni več dano, zaradi res težke bolezni, ali pa zato, ker jim je prehitra smrt onemogočila to....
Sedaj v tem tednu ko je večinoma dež seveda ne moreš kam daleč, a nič zato imamo v naši zeleni dolini toliko poti, da se lahko razgibamo. No midva največkrat greva okoli Škalskega jezera, kajti iz te strani je Velenjsko jezero bolj težko dostopno, zaradi graditve prireditvenega prostora ob jezeru ob Beli dvorani... A saj je tukaj ob Škalskem jezeru toliko poti, da imaš res veliko izbiro. Včerajšnji obisk jezera
je naju že kar ob prihodu presenetila družinica labodov
s šestimi mladički, ki se je dominantno šopirila na novem cementnem pomolu,
kije bil zaradi obilnega dežja pod vodo. Domača družina s tremi labodi je potrpežljivo čakala,
da odidejo vsiljivci. Pohodnik , ki je prišel mimo, je dejal da so se tepli, a da so domači odšli na zgornjo stran poti in čakali da odidejo. Res so odplavali. Ko sva se vračala so že odhajali...
Pa seveda pohodniki, tekači, tako se takoj vidi, kdor hodi zaradi zdravja, tega ne ovira ne dež in megla....
.Še zadnji pogled na jezero na drugo stran, že sva zavila skozi borov gozd, kjer me vedno razveseli močvirska preslica. Ta je posebno lepa, kadar jo obsije sonce. Ta ni zdravilna, kot njivska preslica, lepa je pa bolj.
Nato pa še mimo nasadov robidnic, ki kar vabijo k uživanju...
Današnji dan je bil še bolj deževen kot včeraj, prav za prav sva bila v dilemi, ali naj greva čez Poseko, ali pa okoli jezera.... No odločila je Mery, z dvignjenim repom je odkorakala proti jezeru. Sledila sva ji , kajti sva presrečna, da se ji kondicija in moč vrača, sicer počasi, ase vidi. Tudi shujšala je pol kg, ni veliko, a za njeno hrbtenico se to kar pozna...Že pred mostom je naju danes razveselilo cvetje rmana, ki se je bleščalo, kot beli srebrniki na zelenem prtu...
Cvetja je sedaj res precej,, sicer pa... saj smo na višku poletja...Tudi vročino smo imeli, ne veliko, a ravno toliko, da ne moremo reči , da je ni bilo...
Danes so domači labodi spet gospodarji Škalskega jezera... Mirno so plavali po rahlo vzvalovani gladini...
Tudi danes ni bilo mogoče uzreti planin okoli jezera...
A nič zato, oba sva bila vesela, dobre volje, kot mala sončka, ki je z dobro energijo naše zelene doline , razveseljevala drug drugega in se čudila tako močni , prekrasni zeleni barvi travnikov in pa robkov okoli jezera...
Danes je voda kalna, a saj ni čudno ob vseh teh nalivih....Ja 55 let že hodiva skupaj ob tem jezeru, veliko se je spremenilo, Res zelo veliko. Bilo je lepo veliko lepih spominov imava. Spomin na restavracijo ob Škalskem jezeru, na letni kino, na tobogan na vodi, na kopanje, na večerje v restavraciji ob živi glasbi..ja nisem ne vem kak nostalgičen tip, ki obtiči v preteklosti, a kljub temu lahko rečem lepo je bilo tudi takrat...... Je pa tako da kljub številnim obiskom tega kraja tukaj se vedno rada vračava. Lepo je tuka, predvsem pa je blizu....
Tako sedaj pa še nekaj zelenih motivov, prejšnji teden pokošenih travnikov ob jezeru...Trava tako bujno raste, ja nebo dobro zaliva....
Tako pa smo dospeli že do sredine tedna.... Čeprav je dež je lepo če ti je dano, da zadovoljen srečen , vesel , lahko gledaš in vidiš lepoto , ki jo nudi narava....
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar