Spomini starega gojzarja-Premišljevanje----

O  razlikah mladih in  tistih malo bolj zrelih letih !

Danes po jutranjem sprehodu ob Velenjskem jezeru, ko sva čakala na sončni vzhod, ki pa ga je pokvarila temna gmota oblakov...sva se pogovarjala o morebitnih naslednjih pohodih , potepanjih ,po tej naši prečudoviti deželici , sem premišljevala o tem, kako različno dojemamo življenje in aktivnost... Že tako je dovolj hudo, če zboliš, da si primoran ostati doma, med štirimi stenami ..

 Sedaj pa ko se počutim spet pri moči in sem polna energije, ki jo je nama še dodatno podaril pohod na Raduho, pa sem se spomnila opazke, pohodnice z Raduhe, ki nama je dejala: Dobra sta da se podstopita, da si upata iti tu gor

.. 

 Pa ni bila edina ,zadnje čase opažam vse več kritik na račun starejših, ne sicer povsod, a vseeno, me zadnje čase moti ocenjevanje tistih, ki imajo nekak slabšalen odnos , do aktivnosti malo  starejših. .Kot da je to privilegij mlajših... .

Na svojih poteh srečujeva pohodnike, ki nekateri z nekakim dvomom v glasu pravijo , kot da bi imela najmanj 100 let, ali pa še morda kako čez...Tako da dobiš skoraj manjvrednostni kompleks, češ, kaj pa delam tu, kot da bi bilo to kaj nenormalnega, oziroma narobe... Dobim občutek, kot da bi se morala opravičiti, da sva si drznila priti sem.  Navadno zamahnem z roko, ter rečem , ja dokler še lahko.... Navadno ne dobiva odgovora... Le pogled, ki pove vse.

 A hoja in sploh uživanje v naravi, je pač postal najin del vsakdanjika, no ne hodiva več v visokogorje, a za to je povsem drug vzrok ne kondicija....

Tako ali tako praviva, dokler bova lahko  se gibala, bova hodila, kajti gibanje je življenje, Drugače kar naenkrat zapadeš v depresijo, se pričneš smiliti sam sebi , obtičiš pred računalnikom televizorjem , pričneš spremljati nadaljevanke, ki so kot jara kača, skratka pričneš živeti življenje drugih , čas pa tiho , tiho mineva. Ti pa se oddaljuješ od realnega sveta..

 Seveda razumem mlajše, ki pač se jim zdijo ljudje, ki so eno dve , ali tri desetletje starejši od njih , si mislijo, joj kako so stari, jaz nikoli ne bom tako star... A se varajo, leta tako hitro zbežijo in kar naenkrat   srečamo Abrahama, , a treba je živeti naprej. Ta leta so še veliko boljša, lepša, zrelejša drugače dojemamo življenje...

Vse ima drugačno  vrednost...Ali pač morda samo jaz tako mislim, ne vem...

Pa tako je, kot vožnja z avtomobilom, , vsak mora vedeti, kdaj ni več sposoben varne vožnje, tako je tudi s planinarjenjem, moraš vedeti kje so tvoje meje , fizične in psihične sposobnosti....Greš pač bolj počasi, (no včasih pa tudi tečeš) gora vedno počaka, če pa že ne bi mogel naprej se pa obrneš in greš nazaj....

Kakor koli  ..Klišeji so me vedno motili, pa naj bo to podani od starejših za mladino, ali obratno..

p.p.

.