Raduha -slovo!
Ne vem, kaj je bilo krivo, ali pričakovanje zadnjega obiska načrtovanega na Raduho 2062m, ali kaj. Skratka sploh nisem mogla zaspati. Pa sva nato krenila že malo pred tretjo uro iz Šaleške doline--- Vožnje je kar nekaj pa še tako gosta megla naju je spremljala do Okonine v Savinjski dolini, da sploh nisi imel občutka, da je pred nama cesta.......Potem se je razjasnilo, zadnji krajec lune, ki bo čez dva dni povsem izgubila svetlobo, se je kot noht odražala na nebu. A po ovinkasti cesti sva končno le dospela na parkirišče pod Loko, kjer sva kar nekaj časa občudovala zvezdnato nebo, ki je dajalo vtis razsutih biserov na prtu temne nedoločene barve.... Kar žal mi je bilo , da je stari aparat odslužil svoje, z njim bi lahko ujela del tega nočnega doživetja... Še v temi sva se približala koči pod Loko,
ter nato preko ograje prestopila v svet bisernega travnika na obeh straneh poti. 
Rosa, ali dež, ne vem točno kaj, je nasulo toliko biserov na liste plahtice, ali kakor mi pravimo hribje rese..Vse je dajalo vtis neke pravljičnosti, mističnosti.... Lune ni bilo a kljub temu si imel vtis, da si povsem v nekem novem nepoznanem svetu. Tam nad nama se je pričelo svitati,
nebo se je vsak trenutek spreminja motivi so dobivali jasnejšo podobo...A tam na vzhodu sva skozi veje dreves opazila, da se nebo spreminjati iz rahlo rožnate v škrlatno rdeče nekje že skoraj neresnične nianse
nebo se je vsak trenutek spreminja motivi so dobivali jasnejšo podobo...A tam na vzhodu sva skozi veje dreves opazila, da se nebo spreminjati iz rahlo rožnate v škrlatno rdeče nekje že skoraj neresnične nianse
Odložila sva svetilke, ter se hitreje napotila navzgor, mislila sva da bova ujela sonce, pri njegovem rojstvu, a je ono ujelo naju...
Ja bi morala malo prej iti od doma, no nič zato, bova pa na Peci poskusila kadar bova šla gor. Še vedno sva hodila v po senci. Tla so bila tako spolzka od mokrote, 
da sva prvi klanec šla, kot pojejo Čuki Mal' naprej , pa mal' nazaj... No končno sva premagala strmino in ja takrat se je pričelo sonce rahlo izmotavati iz debelega ovoja oblakov..Midva pa sva še lepo hodila po senci
A nad nama so se drevesa že barvala....
Ustavila sva se, ter občudovala to , kako naj rečem , prav za prav vsakdanje dejanje zgodnjega dneva.A ker stanujeva v mestu,sva žal prikrajšana za to doživetje. Morava se peljati kam više, kajti naša dolina je obkrožena s hribi, vzhod pa zakrivajo tam na drugi strani stolpnice..
Če pa imaš srečo, da se sonce ujame v cvetove planinskega cvetja, se vedno spomnim Ježkove pesmi : Glažek vinčka:"(Glažek vinčka ej , pa sonce skoz posveti nej,da cel svet bo, kot pravljica velbana!) Ja res se mi takrat zazdi da je svet poln mavrice.....
Vzela sva si nekaj časa za odmor, ponujal se nama je krasen pogled na okolico, zakaj si je ne bi ogledala, ter vpijala lepoto cvetja
rumenega,. Modrih preobjed, ki so bile vedno temnejše, bolj ko sva se dvigala lepše barve so bile.... Kljub temu, da sva se pogosto ustavljala ob cvetočem pobočju sva kar hitro prišla do odcepa za Durce in Raduho.... 
Tako, da potem že skoraj ni čudno, da sva od parkirišča do vrha porabila skoraj štiri ure... A je že tako, vedno praviva, pot naj bo cilj , pa uživati je treba na poti. Včasih, ko smo bili mladi smo pa hiteli , kot da nam bi kdo žgal pod podplati. Važno je bilo, da smo čim več prehodili, , čim več žigov, da smo dobili , res pa je , da takrat ni sva imela toliko časa na razpolago, kot sedaj....
No po počitku sva se hitro odpravila naprej, postajalo je vedno topleje. In ker nebi rada da njega spet opeče sonce sva pohitela preko gosto ležečih kamnov
..
Toliko cvetja sredi skal da skoraj ne moreš verjeti, kako lahko sploh preživi pod temi pogoji...
Hitro sva se poslikala, ter nato še malicala, ni ga lepšega, kot 
malica s panoramskim razgledom na vse strani... Seveda so tudi planinski "dacarji"prišli po svoj delež...Ko so dobili svoj del, so še nekaj časa ostali tam blizu naju, eden pa se je usedel na skalo tik ob meni...
Ko pa so uvideli, da ne bo več kaj so odleteli brskat po ovčjih iztrebkih za ličinkami muh...
Kamniško Savinjske Alpe so ob najinem prihodu bile vse blesteče, a ker jih takrat nisem posnela, jih je kmalu ovila megla .. Lep je bil pogled nba vrhove, od katerih sva se že poslovila, a imava na njih prekrasne spomine. Pa na Solčavo pod nama
.. Skratka vpijala sva to lepoto, to modrino neba, in se v mislih poslavljala .... A nekako z velikim veseljem hvaležnostjo srečo, da je nama bilo dano uživati tolikokrat tu gor... Kar dolgo sva si privoščila počitek in uživanje na vrhu. A je že tako, vse lepo prehitro mine.. Tako, da sva se s težkim srcem poslovila. Pa tudi pričeli so prihajati planinci. Večinoma tujci. Angleži Italijani... Pa nekaj naših... Tako da sva se potem kar odpravila nazaj, posebno še toliko laže, ker je iz Savinjske doline, kar naenkrat priplula temna gmota oblakov
Na odcepu za plezalno smer, me je še na hitro slikal
potem pa sva odhitela navzdol. Načrt je sicer bil, da obiščeva pa Lanež 1925 m , na katerem sva bila ob zadnjem obisku Raduhe ter Jelovec 1808 m visok vrh. , a je njega pričel v noge prijemati krč..s krči je imel probleme 2017, a potem so prenehali.. Upam da bodo tudi sedaj.... Ja .. Torej sva opustila to, ter se vrnila po isti poti nazaj do koče na Loki,,,Kjer sva se odžejala , se predala čaru domačnosti, prijaznosti skrbnikov ... Ter pozno v popoldanski čas počasi odšla do parkirišča, ter se zadovoljna, hvaležna, da je nama uspelo, srečna vrnila domov
Veliko planincev je naju srečevalo, ali dohitevalo nazaj do Durc, večina jih gre iz Koroške smeri, a nekaj jih je bilo tudi tukaj. A prevelike gneče ni bilo...
Bodeča neža je bila zaprta, dež bo... ja ponoči je tudi pri nas treskalo in grmelo....a k sreči kaj hujšega ni bilo.
Vso pot sva imela spremenljivo vreme , včasih tako megleno, potem sončno, a na koči je spet bilo prav poletno toplo....
Še zadnji pogled na kočo pod Loko... Ja tu gor pa se še znava kdaj vrniti,,,, morda na obisk Jelovca, ali pa kar tako na kavo, ki je bila res slastna.... he he he
Ni komentarjev:
Objavite komentar