Spomini starega gojzarja- Gozdnik 1090 m

Gozdnik....
 Gozdnik je vrh  1090 m visok v Savinjski dolini. Midva sva se povzpela nanj od lovske koče pod Gozdnikom . Ja ta vrh je naju že kar nekaj časa dražil, ha ha , vabil  naj ga obiščeva. Mislim da je bilo leta 2016 , ko sva bila trdno odločena, da ga obiščeva. A glej ga zlomka, malo pred Zabukovico je pričel najin jekleni konjiček kašljati, Odpovedal mu je katalizator. Grozilo je celo, da ne bova mogla nazaj do doma. A toliko sva ga le prehvalila, da sva se pripeljala do Vojnika, kjer imava svojega serviserja.... Tudi tisti dan se je nama vtisnil globoko v spomin... Kajti bilo je vroče vreme, čeprav je bilo to že v jeseni prvega oktobra. Avto sva seveda  morala pustiti tam, bila je sobota , avtobusi niso vozili, pa sva šla peš iz Vojnika do Celja. V vročini, po asfaltu, za nameček pa sva še morala nositi psičko v nahrbtniku, nekaj zaradi , vročega asfalta nekaj pa zaradi hoje tik ob cestišču, kjer so marsikje še bankine bolj vprašljive....
No to je bilo, a od takrat sva nekako kar odlagala ta vzpon na to koničasto goro.... Ta teden sva se odpočila od pohoda , čez del Pohorja (ja tudi regeneriranje udov traja dalje , kot v najinih rosnih letih)
Prebudila sva se v sončen jasen dan. Po jutranjem sprehodu s psičko, sva  imela v načrtu tri cilje. Travnik pod Smrekovcem, kamor se spravljava že tudi dve tri leta, Potem Boskovec
 s krožno potjo h Trem Plotom , ter Medvedjekom, ter nazaj k Alpskemu vrtu, ter Gozdnik.
A sva skoraj oba istočasno se odločila za Gozdnik, "češ, če sedaj ne greva gor ne bova šla nikoli. To odlaganje  ,nekaj je to pripomoglo obvestilo in številni komentarji , da je zelo strm vrh, ter , da je , če ne paziš možnost zdrsa...Posebno kadar je zmrzal , spomladi zgodaj in pozimi...
 No paziva midva tako, ali tako oba zelo, a odkar sem lani zdrsnila skoraj na ravni poti, ko se mi je udrlo na skoraj novi poti  pod nogami, mi je ostalo malo straha pred tem...Čeprav sem po tem hodila že res po ozkih stezah in strmini, ter vedno prišla zdrava nazaj, je ostal tam nekje neka bojazen...

Torej toliko od tem.. Ob prekrasnih motivih Savinjske doline, ter vzhajanju sonca , ki je še polepšalo jutro , Skozi res prijetno dolino , obsijano z jutranjim soncem, skozi Migojnico, Zabukovico sva najin cilj  imela, kot na dlani

Lepo je bilo opazovati pokrajino pred nama Hom, sva letos že bila ter hribe okoli njega... 

 Okoli sedmih sva se pripeljala do lovske  koče pod Gozdnikom Ko  skozi podhod iz samega zelenja sva pričela najino pot.kjer so naju prisrčno pozdravili mali kužki..
Midva pa sva odšla po označeni poti navzgor., mimo blestečega grmička, ter mimo , oziroma skozi tako poraščene poti da sva jo komaj našla

 Ter grbastih, ali golšavih dreves, ki so delovali, kot nemi  stražarji ob poti. Ter seveda metulja, Travniškega Lisarja, ki je ždel med rosno travo, ter potrpežljivo in čakal, da sonce doseže to pobočje....Midva pa sva se odločila da si vzameva čas, da res doživiva  ta vrh z vsemi svojimi lepotami in pomanjklivostnimi.

Tukaj sva se usedla na posušen dolg hlod , ki je služil kot dolga klop za počitek....

 res je strmo, pa še ozka pot z drobnimi kamenčki.... kot bi hodila po pobočju Velikega Rogatca na zahodni strani proti Lepenatki

A sva kar dobro napredovala, kar hitro sva prišla do predela z varovalno vrvjo, ter nato čez nekaj časa do odcepa za Petelinji vrh, če bi vedela, da ne bova šla po isti poti nazaj bi ga obiskala.

 A če nekaj časa raziskuješ, najdeš pot.... Par krat sva seveda počivala ,

 

 Proti vrhu je polno cvetočih ciklam.

.. Nato pa skozi poraščeno strmo pot se dvignila do ceste, katero sva prečila, ter nato v cikcakasti ozki potki dospela  na strmo pobočje, kjer se je bleščala svetlo zelena trava ..Pot je zelo dobro označena, le ko prispeš na prvo ravnino, ne bo škodilo, če bi bil kje kak znak, ali napis, je namreč na eni strani zaraščeno, na drugi je cesta, tista potka, se pa skoraj ne vidi... NO morda je to za tiste, ki prvič hodijo tukaj bolj nerodno.. a kljub temu, sva se šalila, ko sva srečala slinarja, "češ, kako sva počasna, on se že vrača. Prišla sva še kljub temu  še kar v doglednem času  na vrh. Kjer sva bila prijetno presenečena. Zelo lepo je gor zavetišče, križ ob njem. Vetrič je kar pihal, a sva kljub temu uživala gor.

Na vrhu sva se slikala za spomin Malicala !
  Ter čez nekaj časa počitka , odhitela po krožni poti nazaj nato pa krenila namesto po isti poti nazaj, po krožni , kjer sva grede obiskala še Mali Gozdnik... Ta pot je bila nama zelo všeč, nazaj sva prišla kot bi rekel en dva tri,  , sva se šalila....

pot navzdol

No kaka črka bi še prav prišla

Pogled na nasprotni breg, kjer sva zjutraj šla

Tudi Mali Gozdnik čuva gozdni, drevesni škrat

 Tudi tukaj je bilo zaraslo, a je lepo označena pot, tako, da ni problema..
 Z Malega  Gozdnika se je lepše videlo skozi krošnje dreves, kot z Velikega Gozdnika

Kar naenkrat sva bila na ravnini, korak je postal daljši in hitrejši

   Še zadnji del poti 

 Še zadnji pogled na kažipote

 Nato pa hitro k avtomobilu, se preobuti, ter odpeljati nazaj domov. Zadovoljna da je nama končno to leto uspel obisk tega vrha

P.P.

..