Spomini starega gojzarja-- Pohorje 4.del Jezerski vrh Ribniška koča

 Še zadnji del etape do najinega zadnjega cilja  Jezerski vrh ,

ter Ribniška koča

 Katero velikokrat obiščeva, a iz druge strani Navadno od Grmovškega doma, ali od Partizanskega doma

Kma....lu sva se pričela vzpenjati po zadnji strmini do Jezerskega vrha, ob poti table Janka Glazerja s čudovitimi verzi
 Pod vrhom sva se malo oddahnila, ker sva videla da gre procesija izletnikov h Ribniškemu jezeru...

 

 Ko pa sva prispela na vrh, sva se hitro fotografirala, kar je bilo kar težko, kajti spomenik je bil , skoraj ves čas oblegan in zaseden....

 Nato pa sva po stezi med zorečimi travami , prispela kar hitro na drugo stran, kjer se je nama nudil prekrasen pogled na planjavo z barvitim vresjem, ter na Ribniško kočo, ki je blestela v opoldanskem soncu....

 Malo niže sem, kot vedno šla pogledat malo jezerce, a sem razočarana ugotovila, da se zarašča vsako leto bolj in bolj....

Je sicer nekaj metrov stran od poti, marsikdo sploh ne ve zanj, a midva ki sva prekrižarila Pohorje po dolgem in počez v vseh teh letih veva za njega. Tu je še naša Mery tako rada plavala v njem pred kakimi petimi leti....

 

 Ko pa sva prišla na sedlo med Jezerskim vrhom in Ribniško kočo, naju je prvo presenetili veliki kupi suhega vejevja od spravljenega lesa. Ja tudi tu gor je bila škoda, mislim , da zaradi vetroloma... Par korakov naprej pa sva dobila razlago za tako številni obisk Ribniškega jezera, ter koče...

Povsod so bili avtomobili, tudi pri koči zgoraj...Kar hitro sva prišla do koče, a ker  so bile vse klopi v senci zasedene, sva se lepo spravila v senco , ter z užitkom popila pijačo ter, kavo.... Bila pa sva vesela, ker sva lahko uživala v razkošju ivanjščic, ki so cvetele pod kočo.

 Res sva si vzela čas,tudi na  Jezerskem vrhu, še zadnjikrat se ozrla na nazaj ter odhitela po mehki travnati poti navzdol...Ribniško kočo ter se nato spustila navzdol 
 kajti nazaj naju je čakalo še  14 km poti. Nekaj tudi po soncu....Okoli pol treh sva se odpravila nazaj čez Jezerski vrh, zelo dobre volje sva bila.... Kljub

 nato pa pod zorečimi jagodami jerebikami,  čez  čarobno  Šiklarico in žuborečega potočka, kjer sva se tudi odžejala.

 Nazaj grede naju je spremljalo nekaj oblakov, pa vetrič je rahlo pihljal, tako, da sva vesela hvaležna , da je nama uspelo prehoditi to prekrasni slikoviti del Pohorja....Temni oblaki tam nad Lovrenškimi jezeri so obetali da bo morda celo kaka ploha naju ujela. A nič ni bilo
 

 Vsa vesela sva opazovala  Jezerski vrh na nasprotni strani ob povratku. Ja male stvari, lahko res osrečijo....Tu sva uživala v popoldanskem soncu, saj je pred nama bil lažji del povratka do Rogle...Ter se v zgodnjem večeru odpeljala v spokono  dolino mimo Nove cerkve, ki jo je še zadnjič v slovo poljubilo sonce ter nato se poslovilo od tega prelepega  dne, ko  nama je bilo dano da sva vandrala preko Pohorskih biserov te naše prečudovite deželice....Skratka bil je dan za spomine....

 
 p.p.