Zjutraj ko sva prvo peljala Mery na sprehod,se je skoz našo dolino vlekla prozorna megla, a vseeno sva vedela da bo krasen sončen dan.Potem sem grede skočila še v zdravstveni dom, kar je ta mesec postala že klasika. Nato pa sita prozorne megle, ter da zaključiva s tem delom vrhov naše doline, sva se odpravila z avtom do Šenbrica
kaka razlika od prejšnjega ponedeljka. Ko je bril oster veter in sama sivina je naju obkrožala. in nato vsa vesela videla da se nebo vedno bolj barva modro in sonce je posijalo, le veter je od začetka naju motil na poti.

Pa se nisva nič zmenila zato, ampak kar hitro prišla do odcepa, kjer sva prejšnji ponedeljek krenila na Skalni vrh 780m in se po krožni poti vrnila preko Vodemlje in Hrastovca mimo Škalskega jezera nazaj domov. Tukaj sva videla okosmatena goveda, ki so se pasla v globeli
Posebno so mi bili všeč mladi 




na konec ceste in se dvignila v strmino, kjer sva kmalu ugledala čudovit valovit travnik. Mir sveži zrak sonce in neka sreča človeka objame, ko je daleč od hrupa in ponorelega sveta.
Kjer sva se še pred vstopom v gozd odpočila in se za nekaj časa predala sončnim žarkom.
in brez besed uživaš
Potem pa sva se napotila zadnji del poti na vrh Stropnice 860 m, ki ni nič posebnega, je vrh kupolaste oblike z ostrimi malimi skalami na vrhu. Razgleda ni, ker je vsa v drevju. So pa po poti krasna razpadajoča drevesa, Vsako leto ga je manj. Moj je dejal, tako dolgo bova hodila gor, da ga ne bo več. Sem mu odvrnila ta starina bo naju oba preživel
Poleg drevesa je bilo kar nekaj teloha.
Sicer ne toliko, kot lanskega leta na ta dan.
A vendarle! 
slikala sva se in nato odhitela spet nazaj na travnik, kjer sva nabirala energijo in kisik za utrujene



Ter se še med potjo razgledovala po okoliških vrhovih naše prelepe doline. Kakšnega bova še sigurno obiskala pred pomladjo. A nekaj jih bo ostalo za toplejše dni, ko bo že vse zeleno in v cvetju, ter tudi počutje morda spet na višku.

midva pa sva spet zakorakala vsa zadovoljna napolnjena z energijo po asfaltu v smeri Šenbrica
P:P: