Fata morgana -ali odklop

  So dnevi,

ko imaš kar naenkrat občutek ,da si se  v teh dneh nekako  izgubil   , izveš novico,, ki te potare, ti da misliti , da sta izgubila boj s Covidom  19  tvoja nekdanja mladostna prijatelja.   Potem odpreš radio,  tv,  časopis, greš na socialna omrežja, povsod kar pljuskajo vate ,kot valovi samo negativni podatki. Obolelost, novih  okužb zaradi Covida 19 , potem umrlih , ki jih je žal vsak dan več , izpad gospodarstva, omejitev gibanja, zaprtje trgovin ...Porast  kriminala ,nasilja v družinah itd. Opažaš ob  komentarjih  na spletu , raznih objav da so ljudje postali veliko bolj sovražno nastrojeni,  nekulturni, ponižujoči žaljivi.. Poslušaš, gledaš in kar čutiš, kako te prevzema , razočaranje, groza , jeza, ter mešani občutki, poraja se vprašanje :

Kam smo prišli, kam gremo ,ali res  sedanja situacija potegne iz ljudi tisto najslabše...Včasih so dejali :Kriza pokaže, kakšnega značaja smo ljudje.  Zapreš računalnik , odpreš časopis, prav zaželiš si da odkriješ  na kaki strani dobro novico... Zelo redke so,  še največ jih opaziš med športnimi novicami, a so tudi te zelo redke, seveda  zaradi trenutnih omejitev igranja... A vsaj nekaj je...Postaneš kar boljše volje...

Sedaj v tej dobi informativnega bombardiranja iz vseh smeri nekateri postanejo prav paranoični , posebno tisti, ki so že po naravi pesimisti, kateri vidijo kozarec vedno pol prazen , kar naenkrat razumeš tiste, ki pravijo, da se slabo počutijo, da ne vidijo nič vzpodbudnega v prihodnosti. 

Potem, pa  se odločiš da nočeš postati talec vsega tega, ampak ugasneš, računalnik . Tv prestaviš na kak kanal, kjer so oddaje o živalih , naravi , ali pa ga enostavno ugasneš..

  Danes je siv dan, prej je deževalo sedaj sneži, v sobi je prijetno toplo, 
Prvi hip se počutiš nekako čudno, kajti   si navajen , da nekje v ozadju je vedno prisoten kak medij...

 Nekaj časa si vzameš za pogovor o vsem mogočem ,samo sedanji situaciji se izogibaš .za uvod v večer se poglobiš v družabno igro, ki sprošča, te nasmeji, potem pa se zlekneš na kavč vzameš v roke dobro knjigo, se poglobiš vanjo. Uspe ti da  kar naenkrat izgine ,siv dan sneženje, veter ki zavija okoli oglov  dež,  slabe novice, se kar naenkrat razblinijo  , počutiš se, kot da si prišel po več dnevnem pešačenju skozi morečo nevarno puščavo , polno nevarnosti slabih izkušenj do zelene oaze , kjer te zajame navdušenje, mir ter spokojnost , veš da bo treba v prihodnjih dneh nadaljevati pot, ki bo  polna izzivov , morda tudi slabih izkušenj. A ta trenutek je vse tako daleč, važno je samo to , da si dospel  do te točke, da lahko izklopim vse, kar čutim kako se dobra energija pretaka po mojih žilah... Neprecenljivo, da mi je uspelo se odklopiti od vsega. Vem da je to  trenutno, samo za danes, a počutim se da je nocojšnji večer  kot Fata morgana, ki ti upanje ,da moč, da se z vso silo poženeš naprej ,načrpaš novih moči da se napolniš z energijo, za jutri in naslednje dni,  skratka da dosežeš popolni odklop...

p.p.

Občutki utesnjenosti!

 V ta jesensko zimski čas  V teh dneh, ko se je vse zgrnilo na kup , razni neodložljivi opravki, kot je pač navada zadnji mesec v letu se vedno pogosteje odločava za potepanje po naši dolini. Tudi ko je megla, ali oblačno, seveda pa takrat bolj s premislekom izbirava poti. To leto, oziroma te zadnje tedne  pa tako , ali tako nimava velike izbire ...Pa letos je vse drugače, ko pregledujem albume slik od prejšnjih let sva tak čas decembra ,  prejšnja leta ,bila kar aktivna, Posnetki iz Smrekovca, Uršlje gore, Donačke, Boča, Koroških vrhov , Bukovce in še in še . imava občutek utesnjenosti, kot da sva zaprta med štiri stene,  ja tako je, če postane narava, hribi tvoj  način življenja...Te tedne in dneve  sva prehodila vrhove pa tudi dolino po dolgem in počez , ob jezerih sva vse prehodila že večkrat, da je malo spremembe, greva enkrat iz ene , drugič iz druge strani...dolina je mala, , imamo sicer zelo veliko sprehajalnih poti. A ne smemo pozabiti velike vodne površine naših jezer, ki odvzamejo, kar precejšnji del prostora, za razgibavanje.... Tudi  vrhov je nekaj, a je žal tako, da jih veliko meji na sosednje občine, do občine na zahodu je samo šest km... A za njo so hribi ki so samo pobožna želja da jih obiščeš... A nastane lahko problem če nisi ne vem kako dobro podkovan v  občinskih mejah, se kar hitro lahko zgodi da te ob prihodu iz gozda na asfaltno cesto ustavi   organ  zakona , ki  morda slučajno patruljira tam naokoli. No če imaš srečo, jo odneseš z opominom, če  ne pač moraš seči v denarnico, ter molče sprejeti  plačilni nalog.  

 Tako velikokrat greva namesto po stezah in poteh, kar po brezpotju navzgor , seveda v mejah znotraj občine ....Ker je  te dni  precej  muhasto vreme se odločava za bližje gričke.. Je že tako, da se je neka bojazen zavlekla pod kožo ..Sigurno je le sigurno, kaj pa če me , korak na drugo stran občine ujame virus in me zapečati....Ja bolje se je paziti, kot pa zdraviti vsaj v tem primeru obolenja.... Je tako, da so tudi drugi ljudje,  mnenja da je narava dober zaveznik zdravja ,lahko nastane na ozkih stezah , kje kar gneča  Obožujem brezpotja, še posebno če so tla pokrita z mahom, ali sedanji čas z listjem.. Ta čas je sicer  vse bolj pestro, tla ki so razmočena od dežja lahko postanejo drsalnica. Tako imaš občutek na takih poteh, da si v pesmi ansambla Čukov

 "Mal naprej pa mal nazaj. "
A se ne obremenjujeva s tem, celo praviva, da je to dobra izkušnja za ravnotežje.

Tokrat sem se malo hitreje povzpela na vrh, kot on, kajti opažam da z zmanjšanjem pohodov po hribih strminah ,se mi je kljub vsakdanjemu gibanju zmanjšala kondicija. Pa, tudi nekako opažam, nenavadne  pojave, da so se v tem vlažnem času skrčila oblačila. Pa da so se mi naredili okoli pasu obročki kot  zaščita, če bi slučajno padla, sem se šalila, njemu, ko sem s težavo zapela gumbe in zadrgo na hlačah. To prejšnja leta se še  nikoli zgodilo v jeseni , ampak če  se je sploh , se je tja na spomlad.

Tako da zjutraj kljub temu, da je še gosta megla , ali rahlo rosi ,predlagam njemu , da greva ven, pa da obdelava kako strmino, kajti imam občutek, da sem se polenila najbolj sem to občutila danes , ko sem prisopihala na vrh kot kovaški meh. 

Tam ob robu  gozda sem se oddihovala globoko in si sama sebi dopovedovala, da je za to kriv  sveži jesenski zrak. na vrhu  ob drevesu, ki je še prejšnji mesec krasila žareče obarvana krošnja , a sedaj so gole veje  na njih skoraj ni listja, le par listov še se upira neizbežnemu , čaka, da ga piš vetra odtrga , ter počasi kot v počasnem posnetku nežno položi med ostale liste na tleh...-

Sledim mu  s  pogledom , a kar kmalu zamahnem z roko, da odženem črne misli  , kajti preveč me spomni na minljivost neizbežnost  vsemu živemu...Raje pogledam proti sredini strmine, kjer gre  on navkreber,  počasi, tako z občutkom . 

"Res je breg", se zavem , a obenem se nasmehnem, kajti ,da greva tu gor je bila njegova ideja, bo že prišel pač malo počasneje, saj sedaj že ve , da če  bo šel prehitro se zadihal  bo potreboval kar nekaj dihalnih vaj, da bo spet lahko sproščeno dihal.. .Gledam ga in si mislim , kako dolgo še nama bo dano, da bova lahko premagovala take strmine ... Kje so časi ko sva skoraj pretekla tak breg,....

Ob tem se nenadoma zaveš da pride  čas, obdobje, ki ti kljub trudu, volji postavi ovire na pot.... Enostavno ne moreš verjeti, da se to dogaja tebi, kajti volja vsekakor je načrti tudi, a ko ga je treba uresničiti gre vse počasneje ..

 Končno je le prišel do mene se naslonil na palice  potem sva s pogledi objela obronke hribov tam onkraj naše doline,  , ja je že tako, le takrat, ko ti kaj ni dosegljivo , si tega še bolj želiš, še bolj ceniš, kot  doslej .Pričela sva  se  pogovarjati o sedanjem stanju, ki se nehote tako zažre v človeka da   še v naravi stežka. pozabiš stanje ki je sedaj vlada v naši deželi..... Navadno tak čas pričneva načrtovati pohode obiske vrhov planin gora, ki jih obiščeva naslednje leto......Kar spomladi bova pričela je dodal , ter se potem napotil navzdol po bregu. .

" Seveda če bo dovoljeno", dodam jaz in stečem za njim...

A letos je  spet vse drugače tudi z načrtovanjem...Že lani sva se uštela z načrtovanjem, spomladanske pohode do polletja je nama prekrižala višja sila, poletne mesece, sva pa nabirala kondicijo in uspela uresničiti, samo 50% načrtovanega . Kaj pomaga še tako dober načrt, volja , če poseže vmes višja sila ,če pa so prepovedi da ne smeš nikamor..... Pogrešava planjave, pogrešava pohode, brez mask, pogrešava prijatelje, oba si želiva da to stanje občutek kot da si v zaporu, čim prej mine, da bo drugače, če ne se nam bo zrolalo  od tega bremena, ki nam pritiska na ramena...

p.p.

Brez vrnitve...

 

V teh megleno deževnih dneh, ko še narava nekako vpliva na sedanje stanje zaradi ponovnega drugega vala, korona virusa.

Rada imam jutra pa naj bodo meglena, sončna mrzla ali pa deževna. Vse ima svoj čar. A sedaj se je vse to nekam izgubilo, izpuhtelo, čeprav sem po naravi bolj optimistične narave, se  zalotim da me malo skrbi, v teh dneh, ko poslušam rezultate obolenj z Covidom virusom  .. Posebno se me dotakne število smrtnih žrtev , kljub tako ostrim ukrepom, da vsa dežela ječi pod njimi. A  imas počasi vtis da je to vse brezuspešno, in nesmiselno. Na primer v trgovino  z živili  lahko, v trgovino  s  tehničnim blagom pa ne, kot da se ne moreš okužiti v trgovini, ko greš po mleko. Ko gres kupit pa žarnico se lahko. Živ nesmisel!  Banke, pošte, pozneje odprte, da je potem še večja gneča, saj vsi pač ne obvladajo spletnih  bančnih transakcij! Pa prehodi iz ene občine v drugo.  Tisti ki radi hodimo v naravo, in teh je precej se v  eni občini, kmalu naredi gneča na priljubljenih poteh... Dobro si mislim, naj bodo ukrepi  še tako ostri, če se pokaže  uspeh, da se zmanjša okuženost, predvsem pa da se  zmanjšajo smrtne žrtve.. Srhljivo grozljivo je slišati, da vsak dan odpelje tja čez ločilno črto med življenjem in smrtjo ,čez mejo večnosti, brez vrnitve, za  cel avtobus naših ljudi, prijateljev znancev ..Že tako nas je malo. Kje se je zalomilo. Nekje bi bilo treba pričeti z novimi pristopi...Kdo je odpovedal.. Samo sprašujem??A zaenkrat odgovora ne najdem....Pa nisem edina! 

P. P. 

Praznina-

Jutro na  današnjem sprehodu, je bilo čisto podobno jutrom drugih dni, a s to spremembo, da je pot bila ledena, tu in tam pa seveda zorana, kar je za naju bilo zelo dobro, nekaj manj pa seveda za najino jutranjo spremljevalko psičko Mery. Že po nekaj metrih je pričela dvigovati tačke, obrisala sem ji , a čez nekaj metrov se je spet vse ponovilo. Torej sva šla počez, kar je njej odgovarjalo nama  malo manj.. A je vseeno šlo

. A kaj vse človek ne naredi za  naše živalce...

No pa smo se napotili okoli Sončnega parka, kajti  za pot do Škalskega jezera danes nismo bili razpoloženi, niti midva psička pa še manj. A ker imava še midva danes druge opravke, tako da se bova kar razgibala, , če pa še ne bo dovolj,  razgibavanja bo pa spet v uporabi sobno kolo, da kolenski sklepi čez zimo povsem ne otrdijo.

 Jutro pred Miklavževim, megleno, že tako ali tako so prazne ulice, parki in razne sprehajalne poti. Veš da je prav tako po eni strani, a po drugi se sprašujem, kako so lahko ljudje, lahko ves dan samo notri med štirimi stenami, čeprav se tudi da, celo priporočeno je sedaj... A vseeno si skoraj zaželiš da bi srečal koga, ki ga poznaš, da mu pomahaš, vsaj od daleč, čeprav nimava želje po tesnejših stikih, se nenadoma zaveš da so poti še bolj prazne kot običajno. 

Pogledaš gor, pogledaš nazaj nikjer nikogar, kar stisne te pri srcu, ko nenadoma ugotoviš, da že par dni nisi videl znancev, ki se vsakdanje srečujemo na poteh po parku, okoli jezera in še drugih  sprehajalnih poteh. spreleti te misel, kaj pa če so tudi oni oboleli za virusom, posebno, ko slišiš po medijih da je tudi naše mesto že kar precej obolelo za tem virusom. ... Greva naprej molče vsak zatopljen v svoje misli, postaja turobno še bolj zato, ker je nepričakovano  hiše ovila zelo  gosta megla, kot da hoče zakriti praznino ulic in vsega mesta. Prav čutila sva kako ta praznina in megla pritiska na naju, je pač tako, ljudje smo pač družabna bitja, potrebujemo družbo stike, pa čeprav samo v varnostni razdalji...  

 Malo pred domom , pa se iz megle izlušči postava gospoda, s katerim se večkrat srečamo in spregovorimo kako besedo.  Veselo je dvignil roko v pozdrav in zaklical:

Lepo, da sta zunaj, lepo je vaju videti, to je zelo dober znak , da sta na zraku.. Nikjer ni nikogar, sem se že bal da so vsi bolni ". 

"Ja tudi midva  sva bila istih misli , res sva vesela ,da smo na svežem zraku , da smo se kljub megli razgibali, bo kar lepši dan...Pa da vidimo, da le ni tako vse brezupno, kot človek misli v teh dneh ko so res zelo slabo  prognozirani časi... 

Pomahali smo si še enkrat in ja tudi iz megle se včasih posveti droben optimizem , svetloba upanja , ne samo na konec tunela

p.p

Spomini starega gojzarja.. Miklavževanje nekoč

 V začetku prazničnega decembra se velikokrat spomnim na otroška leta in na Miklavževe obiske,

ki razveseljujejo staro in mlado. Ker je ta prvi darežljivi mož po imenu Miklavž, pač najbolj vpliven od vseh. 

Pa prvi je !!!! No vsaj včasih je tako bilo. Če nismo bili pridni, se je že kak mesec pričel ponavljati vsakdanji refren: 

"Le počakaj, ko bo prišel Miklavž, ti ne bo nič prinesel, samo brezovo šibo bo dal ,pa če boš še naprej nagajal/a, te bodo parkeljni odvlekli....To je navadno zaleglo bolj , kot vse oštevanje , ali graje čez leto  zaleglo...Vsaj dokler smo bili še mlajši  
Ja to pa za nas male otroke ni bila samo prazna grožnja, kajti parkeljnov smo se vsi zares bali.  Spomnim se da mi je bilo morda   šest   le, no bila sem v sedmem letu ... Ko je zaropotalo v dolgi veži , potem zacingljalo in je potrkal na vrata sveti Miklavž. Še sedaj se spomnim da sem uprla v njega oči in nepremično strmela v njegovo pojavo, po glavi so mi rojile misli;  Kako je velik, kako dolgo brado ima, kako lepo kapo ima, kdo mu jo je sešil, najbolj mi je bila všeč njegov kožuh in velik križ na njegovih prsih ter kapi...  Zraven njega je bil belo oblečeni angel... Ja takrat je bil prvič pri nas, prej je bila vedno samo obljuba da bo prišel, a sem si ga živo predstavljala, saj sem ga videla v knjigah in parkeljce tudi...a  dotlej navadno smo nastavili veliki slamnati pehar v njem pa so bile dobrote večinoma  bonboni, rokavice keksi in mali parkelj.... A

Pričel me je spraševati, 

Prvo vprašanje: "Si pridna "?

Sem kar pokimala , a tako močno da nisem mogla odnehati, glava mi je šla gor in dol, kot bi bila na vzmet ,rekla pa nisem nič, ker sem drugače bila zelo zgovorna , mi je tisti trenutek otrpnil jezik.  Miklavž je ponovil vprašanje:
"Si pridna?  No povej! "

"Sem , pridna sem "!

"No potem pa zmoli  kako molitev če znaš-sedaj si že velika deklica !"

Takrat pa se je usulo iz mene, kot bi orehe stresel iz peharja... Zdrdrala sem Oče naš, Zdravo Marijo in angel varuh moj.... 

Ko sem bila gotova, pa sem še hitro  dodala v bojazni, da ne bo še kaj več zahteval od mene;

"Več pa ne znam "!

"Videla sem kako so se Miklavžu zasvetile oči, nisem takrat vedela, ali od šegavosti, ali od skrbi, ker ne znam več...

A je hitro odvrnil. 

"Saj je dovolj, res  si pridna .Takrat pa sem mu hitela še povedati , da ne samo moliti znam, da sem tudi drugače zelo pridna, da rada čitam,  da znam pesmice, pa  da ubogam mamo. nisem še vedela, kaj mu naj naštejem da bo prepričan v mojo pridnost ,  "Sicer sem mamo  takrat od strani pogledala, kajti zaskrbelo me je takoj, kaj pa če bo ona to zanikala....A sem videla da ji gre na smeh...

Potem pa je potegnil iz malhe volnene nogavice, take vijolične barve pa fige in rožiče  nazadnje pa tako velikega  parkeljna z rdečim jezikom iz blaga, ki mu je visel do brade, bil je iz kvašenega iz testa  , tako velik je bil , ko sem ga naslednjo jutro nesla v šolo , mi ga je kar precej gledalo iz nahrbtnika sem ga razdelila med sosedove sošolce, prijatelje, pri njih ni hodil Miklavž  , so samo nastavili pehar, tako, kot jaz leto pred tem  in dobili kako malenkost , jaz pa sem rada delila in uživala ob tem ko sem videla kako s slastjo nam je vsem teknil...zelo  počasi  smo jedli  do šole ga je ravno zmanjkalo. , (takrat je bila revščina pisalo se je leto 1952) po vojni ,,gradila se je nova država družine z veliko otroki so se komaj prebijale... Spomnim se da smo iz  Amerike dobivali v šoli sir in marmelado....) 

Parkeljnja sem bila zelo vesela, no tudi nogavic, tisto leto se spomnim da je padlo toliko snega , kako so mi prav prišle, ko sem si utirala pot skozi  visoke zamete domov..

Pa vrečko keksov, takrat se mi je sicer čudno zdelo, da tudi pri Miklavževih v nebesih pečejo ravno take kekse, kot jih peče mama.. No preveč si nisem belila glave s tem zmazala sem jih en dva tri....,. Nato pa je navadno še vedno dodal malo šibo z besedami, ta pa je za vsak slučaj, če bi postala preveč poredna , drugače pa bo za brezovo metlo....

Oddahnila sem se, Miklavž je dal še mali zavitek   , očetu navadno cigarete, bratje pa  volnene rokavice jih je kar na mizi pustil ,saj jih takrat sploh ni bilo doma.... Malo prej , ko se je odpravil pa so se čisto tiho  odprla vrata in skozi nje sta pogledali dve tako odurni glavi z velikimi rogovi, da sem glasno  zavriskala in skočila k mami v naročje....

Pa jih je Miklavž kar hitro odgnal, rekoč, tu nimate kaj iskati pojdita drugam, tu so pridni otroci doma....Res sta odropotala z verigami ter odšla, za njima pa počasi Miklavž z angelom.. Nekaj časa sem se še stiskala mami v naročju, a me je potolažila, če bom pridna se mi nič ni treba bat.... Spet sem vneto kimala z glavo v znak, da sem jo razumela... No čez poletje pa sem večkrat to obljubo pozabila. Nato  pa sem se navadno takoj lotila rožičev, oboževala sem jih ter suhih fig oboje še sedaj imam rada....

 Ja veliko vode je že preteklo od takrat , a so spomini ki so še kljub oddaljenosti zelo živi.... Še vedno se rada spomnim Miklavževega obiska ,  tudi sedaj to tradicijo ob veliko smeha zabave in malih pozornosti ohranjava...No sedaj mi ne nosi več šibe, ker sem baje kar pridna...... 

To je bil utrinek Miklavževanja leta 1952  leta... 

p.p.

Spomini starega Gojzarja. Letošnje Jaslice Z Zgodbo. ..

Rada imam ta čas,    ko zapade prvi sneg, posebno še letos, ko je vse zelo drugače, a kljub temu je vse 

 v nekem pripravljanju pričakovanju na tiste praznične dneve, konec leta. Seveda je letos malo drugače, če že ne zaradi česa drugega, pa zaradi tega, ker se pač ne smemo družiti s sorodniki  prijatelji znanci in sosedi....pod razsvetljenimi prazničnimi lučkami

 A  kljub temu je zanimiv ta čas. Vsako leto je. Vedno pripravljam okraske, naredim  adventne venčke

potem je na vrsti peka peciva, več vrst, skratka lepo je sedaj v teh dneh, ko je kratek dan, ko zunaj sneži, je temno a se moraš nekako poveseliti in z mislijo, da samo še malo pa bodo spet dnevi daljši, vreme se bo uredilo, korona virus bomo premagali, upati je treba. Torej sedaj je čas ko po vsej hiši zadiši , po medenjakih cimetu, ko se lahko ogreješ, ko prideš  s sprehoda se še kako prileže, kuhanček, prav za prav ga niti nimam ne vem kako rada, a vseeno ga tu ali tam pripravim bolj za vzdušje, predvsem pa za  obujanje spominov na pretekla leta, ko smo lahko še s prijatelji sorodniki obiskovali štante na trgu in se smejali raznim dogodivščinam ob tem.se zabavali ob raznih dogodivščinah, ki jih nikoli ne manjka

Letos pa sem za spremembo , dejala, da naredim jaslice. Oh že večkrat sem jih. Enkrat iz medenega testa, pa mi je naša Mica maca pojedla pol ovčk in pastirja, pa še na tla jih je zmetala, ko je hodila med nje spat.... pa iz  testa z soljo in lepilom, ... No letos sem jih sicer mislila kupiti, a ker mislim da so tehnično blago, kot na primer pištola za lepljenje  lepilo za vroče lepljenje, sem se odločila da naredim jih iz ilovice, ki sem jo že meseca junija prinesla s sprehoda, kjer so vrtali  s stroji za neke preglede tal...

Vsako leto že čez poletje navadno zbiram  stvari za te dneve, kako lubje , ali veje, ali storžke 

itd...

 Vem da bi bila glina boljša, ali pa modelirna masa, a ker sem v teh dnevih že navajena improvizirati sem  se odločila da jih poskusim narediti iz ilovice. Pa kar bo pač bo A že vnaprej sem vedela kar koli bo že ratalo, se bom zabavala ob tem... To je prav za prav bil glavni cilj....Torej sem  pričela z gnetenjem, gnetem gnetem , tak da je ilovka že postala skoraj topla, potem pa se odločim da naredim prvo za pokušino  ovčko..

.. Namen je bil da bodo ovce malo večje , jaslice pa tudi... No ko sem  jo izoblikovala, sem njega vprašala, kako se mu zdi... Nekaj časa gleda, tem pa reče... Ja kar v redu je, no malo bolj je podobna tistim prazgodovinskim živalim .... Se pričneva smejati, ko mu odgovorim, maj ja, saj to se je dogajalo že  več , kot pred dva tisoč le, bog ve kako so ovce od takrat lahko mutirale....Tudi pri nas so Solčavska pasma bolj velike, kot na Štajerskem ...Smeh..

 No potem se odločim da bodo ovčke malo manjše.. Ker drugače jih ne bom imela kam postaviti.....Kar hitro mi je delo šlo od rok, a kljub temu sem jih nekajkrat naredila pa spet nazaj zgnetla, da so postale, kolikor toliko podobne meketajočim  ovčicam...potem sem jim  pa še malo krzno skodrala.. hitro še naredim dve postavi, Jožefa in Marije ki naj bi predstavljale prizor v hlevčku . 

Ter pustila da so se posušile.... Nato sem jih namočila v mavčno raztopino ,da so postale snežno bele,

da bi lahko konkurirale današnje novo zapadlemu snegu.... 

 Že ves čas sem bila dobre volje potem pa še on popestri dogajanje z besedami... Ja lepo zgleda, tak bolj umetniško, kot bi jih  naredil Salvador Dali, ....      Ja odvrnem " Saj veš, da mi je všeč abstraktnost, se ne bom izneverila sami sebi"...:Smeh!

Komaj sem dočakala da sem jih lahko razpostavila: Letos sem se odločila da ne bodo v mahu, kot druga leta, (ja spet improvizacija), ampak da bom uporabila  material ki je še najbolj podoben pesku.... Sicer pa, saj tam na Jutrovem ni zelene trave, še manj mahu,, no za vzorec , da ne bodo lačne, dodam par šopov trave.... tako lepo zelena je samo naša dežela....Torej postavim jaslice, ker hlevčka nimam več, ker se je nam z vnukom štalca vnela, sem sedaj naredila malo štalico iz cimetovih palčk.... Okoli po robu dodala male mini snežake, moj je dejal da so gledalci, jaz pa da so predhodniki Treh kraljev ... Pa še malo reko oziroma bolj potoček, ter most preko njega, ki se zliva v Rdeče morje, vsaj mislim .....

Skratka dodam še veliko pozlačeno zvezdo reciklirano iz papirja , v ozadju par angelov in za danes je to to....

 
Ja zabavala sem se, sva se. 😀 Za mene je postavljanje in sploh okraševanje, tudi sedaj neka tradicija, spomnim se kako smo z mojo mamo postavljali jaslice, kako je dišal ves december po cimetu, klinčkih , kako sem se veselila darila ob jaslicah na sveti večer, Prinesel mi je čevlje, take mehke modre , z gladkimi podplati. Še sedaj po 68 letih vem, kakšni so bili. Vprašala sem mamo, zakaj so tako gladki, pa mi je odgovorila, da zato, ker je Jezušček plesal z njimi..... Seveda sem verjela....Takrat je bila revščina, čevlje ji je dala sestra, ki je bila premožna ...:Kakor koli ostal mi je lep  spomin..

 Potem smo mi z otroci nadaljevali to tradicijo , okraševanja, ter obdarovanja. Ko sta bila majhna otroka sem jima sešila iz plišastega plaščka, ,živalce, žirafo, medvedka itd... Potem pa sta se nekoč skrivala, pa sta v omari odkrila predčasno ta darila.... Tudi na to mi je ostal lep spomin... Za mene je božič praznik družine, najlepši praznik , ko se  še posebno zaveš, koliko ti pomenijo tvoji najbližji... Praznik druženja(no letos ne) praznik tiste globoke povezanosti, ki da elan za naslednje dneve , praznik ki povezuje....

Sedaj ko otrok več ni doma, pa še vedno okrasim in imam res veselje ob pripravljanju in pričakovanju praznikov, tradicijo je treba spoštovati, pa še zabavno je. No za naju dva pa še posebno je Božič dan, ki se ga vsako leto res z veseljem in hvaležnostjo spominjava, da nama je dano da še lahko vedno krmariva med čermi življenja....No to delo je zanimivo ,posebno, če ne gre vse tako kot bi rad... A kakor že izpade je v to vloženo veselje, dobra volja predvsem pa je to tisto drugačno predpraznično vzdušje , ki je še kako potrebno in dobro dene v teh kaotičnih časih.... Veselje in optimizem-....

Da bo vse dobro, prej, ko slej...

p.p

Tistim ob obrobju: CORONE, ŽIVLJENJA

Naša prelepa dežela, o kateri smo bili prepričani, ob osamosvojitvi, da bomo postali druga Švica, kakor je bilo obljubljeno. Pa žal ni tako. Tudi pri nas imamo brezdomce ,  družine, ki se komaj pretolčejo skozi mesec. Ostarele, na samotnih kmetijah, ali sobicah ,ki kljub socialni pomoči , si težko preživijo mesec, ko plačajo položnice, jim ostane par evrčkov za preživetje.....ali pa še to ne... 

 

 V tem času se  vsako leto spomnim, tudi tistih, ki jim ni dano da bi lahko svoj vsak dan preživljali ob toplem ognjišču, ali v krogu svoje družine... Nekateri porečejo da so brezdomci , ali reveži, ki  se naenkrat znajdejo tam na robu družbe, krivi sami za svoje stanje.  Je pa seveda veliko odtenkov tega, kar povzroči , da kar naenkrat ostaneš brez strehe nad glavo, brez družine, brez prijateljev, brez toplega kotička, kjer bi si ob tem času, lahko ogrel premrle kosti....

 Tisti ki  ne poznajo siromaštva samo zamahnejo z roko, ter rečejo, sami so si krivi, a žal je veliko vzrokov, toliko, kot je pač ljudi da se zgodi, da   nepričakovani dogodki iztrgajo kompas življenja, tudi tistim , ki so to najmanj pričakovali

Nekje je kriva družina , razne ločitve , morda napačen pristop, zlorabljanje že v otroških letih, da mladi takoj , ko dopolnijo polnoletnost zbežijo od doma , ter so raje na cesti, kot na milost, ali  nemilost prepuščeni maltretiranju in zlorabam....

 Nekje je kriva pijača, morda nekje tudi droge, ali pa je to dvoje morda šele posledica brezizhodnega položaja, ljudi, ki ne vidijo izhoda, pa si s tem lajšajo težko včasih brezizhodno življenje, ki postaja iz dneva dan bolj životarjenje, kot življenje...

Nekje je kriva bolezen, take vrste, ki kar naenkrat povzroči, da vidijo  stvari iz  povsem drugega zornega kota. Včasih zdravila ne pomagajo, ali pa jih dotični zavračajo, s prepričanjem da jim bolj škodijo, kot koristijo. S tem pa izgubljajo nadzor nad življenjem, izgubljajo svojce,  družino , prijatelje, ter ostanejo povsem izolirani od sveta....

Nekje so kriva napačne poslovne  odločitve , v podjetjih ali drugje , bankrotirajo  s pomanjkanjem sredstev za preživljanje, se kar lahko hitro znajdeš tam na robu....

Sedaj , ko je še dodatna kriza zaradi korona virusa, ko se še tisti, ki imajo službe, kar naenkrat znajdejo brez prihodkov, ali pa tako minimalnih da morajo vsak cent dvakrat obrniti, da shodijo čez mesec.... 

Veliko je žalostnih usod,  v tem adventnem času,  ki naj bi bilo namenjeno družini , usmiljenju, sočutju, radodarnosti  za ljudi ljudi brez toplega kotička , prijateljev, so brez tople besede  postelje v tem mrzlem vremenu se mi v dno srca zasmilijo, ko bi jih lahko moja topla misel ogrela , jih pokrila , ter jih nežno zazibala v svetlo prihodnost,  nežno objela ... Ter jim zaželela, da bo drugo leto bolje...

Ja tako bi lahko zapisala, lani ah ja saj sem nekje, a letos se je vsemu temu, pridružilo še stanje še večje izoliranosti, zaradi Covid 19, so še brezdomci, reveži še dodatno odrinjeni ne samo na rob, ampak veliko kje tudi preko roba... A je že tako , nobeden se ne bo preveč vznemirjal, če bo navček zapel brezdomcu, ki je že prej za marsikoga postal  neviden zrak...:Ja taka družba smo .. Kot pravi pregovor, sita vrana , lačni ne verjame....

p.p.