Načrti spomini in želje , ter spoznanja .
Vsak človek ima v življenju svojo pot, svoje dosežke, svoje načrte in cilje. Nekateri jih dosežejo drugi tudi ne. Kar je za nekoga malenkost, stvar ki sploh ni omembe vredna, je za drugega lahko velik dosežek. Pravi podvig.Odvisno od zdravja, ter seveda let.
Seveda ima vsak načrte, brez njih si kot muha v močniku, smo včasih se šalili.
Poanta vsega pa je to, da si pač sploh ne predstavljaš ne misliš tako daleč naprej, da bi načrtoval stvari, kajti veš še predobro, da nikoli ni dobro biti v kako stvar tako prepričan, kajti življenje pač vzameš vsak dan z neko rezervo,saj nikoli ne veš če boš dočakal. (Kajti na žalost opažava da je vedno ožji ta krog najinih prijateljev, s katerimi si delil svoje veselje žalost in dosežke.)
Ti pa si potem ko se to dogodi , si začuden in presrečen predvsem pa hvaležen.
Toliko o načrtih.
Tako je tudi z nama , a prav za prav so tisti načrti pa želje prišle šele za nama, pozneje, ne pa takrat malo manj, kot po dveh mesecih najine poroke in skupne poti. Takrat sva bila zaljubljena do ušes in še čez, da je vse kar brnelo okoli naju ha ha. Čeprav sva se poznala komaj tri tedne pred poroko sva enostavno vedela, da je to ta pravo. Seveda se ljubiva tudi sedaj, a po dobrih 60 letih je to drugačna ljubezen bolj globoka, no čisto točno ne znam to razložiti, ker pravijo če veš. Potem to ni tisto pravo. To moraš baje samo čutiti. A vseeno točno veš, da je to ta prava ljubezen bolj prepojena z vsakdanjimi preizkušnjami, tudi zelo težkimi udarci usode, ki so včasih bili skoraj nepremostljivi, pa je naju še bolj, kako naj rečem po domače, "zašvasala " kot bi rekel najin sorodnik, spojila skupaj. Po teh letih se ednina kar nenadoma v dvojino spremeni. Seveda sva se spremenila tudi midva , bilo bi nenaravno , pa neumno če se ne bi. Na zunaj in tudi drugače. A če sprejmeš vse z zavestjo, da so se spremembe dogajale ob tebi, s teboj, da si del tega bil/a vedno prisoten/na, pa da ga/jo še vedno po tolikih letih gledaš kot takrat, tiste prve mesece, leta potem veš da je to nadgradnja ali kakor se sedaj reče, dodana vrednost življenja.
No naj preidem k bistvu.
Veliko kaj je že pokrila pajčevina preteklosti in zagrnil čas pozabe. A toliko kaj je še svežega kot bi bili danes.
Torej 21.2.1966na čudovit sončen dan, je on predlagal da greva v hribe. On je že prej bil ljubitelj narave in gora.. Naročen je bil tudi na Planinski vestnik. In ja oboževal je gore.
Jaz pač ne, odraščala sem na podeželju in takrat ni bilo navade, da bi obiskovali kmetje gore in vrhove. Niti ni bilo časa. Pa tudi ves čas smo bili v naročju narave.
Tako je on predlagal je obisk Lisce. Zgodaj zjutraj sva se odpeljala z vlakom do Sevnice in potem peš seveda, se povzpela na Lisco.
Veliko kaj sva pozabila. Poti se skoraj ne spomnim, razen cvetočih pobočij s trobenticami. Pri nas je bila še snežna odeja.
Pa malo višje na sončni strani šumečega listja pod nogami. Pa smeha in iskrečh pogledov. In nekaj njegovih stavkov. To bi bilo pa tudi že vse, kar se poti tiče.
Ampak živo se še spomniva koče na Lisci pa kosila: Goveja juha pražen krompirja in radič z endivijo v solati. Pa sladica na vrh. . Pa seveda zelo prijaznega oskrbnika. Pa toplote v koči. Pa tistega pravega planinskega vzdušja, ki se počasi tudi tu gor izgublja. Z zunanjostjo zgradbe vred. A spremembe so in se bodo dogajale . A takrat je naju to vse, posebno mene, tako prevzelo. Da sva že takrat sklenila Tu gor se še vrneva..
Res sva se. Na začetku z otrokoma potem pa sama z kužkom. No več jih je bilo v teh dolgem času. . Bolj kot je Emšo nama meril čas, pogosteje se vračava tu gor. Včasih tudi do 4x na leto. Iz kraja Lisce, no sedaj je Razbor, pa Polane, pa iz Cerja. Po Pastirčkovi poti, pa po cesti nazaj naokoli. Pa od Lovrenca na Gori in nazaj , Tu gor in na poti gor sva srečala kar nekaj prijateljev/ic s spleta. Obožujem, ko se virtualni obraz pokaže v svoji realnosti. In ja nikoli še nisem bila razočarana. Seveda hodiva tudi drugam. Prej Julijske Alpe , pa KSA pa sosednja Avstrija,, a od kar nama peza let upočasnjuje korak, ter nama nehote niža višino vrhov, Sedaj še samo Uršlja gora pa Jelovec nad Loko pa letos morda še Peca, če ne pa vsaj koče in do kotline Kralja Matjaža , da ga pocukava za brado. Vse predolgo že spi. Bomo videli.
Sedaj izkoriščava kolikor se pač da, doline, planjave vrhove, ki jih še z lahkoto premagujeva. No včasih tudi s trudom in naporom. A veš, da nekaj delaš zase za svojo telo in dušo. A največ je vredno tisto, kar res težko dosežeš si potem za vedno zapomniš, te osrečuje in te navdaja z optimizmom tudi v sivih dneh Ki se pač vedno prikradejo v nas življenjski krog. . Načrtov je še veliko. Koliko jih bova uspela izpolniti pa bo pokazal čas.
Tako sedaj že res kar veliko let se vsako leto odpraviva na ta dan na 21.2.na Lisco. Letos je tokrat nama bilo to onemogočeno zaradi zimskih razmer. Seveda, če bi bila mlajša bi najbrž se odpravila na pot. A z leti postaneš tudi bolj previden in modrejši. Torej bova šla na to pot 4 dni pozneje, pa sva kar hitro dodala, da kljub temu, da bo pozneje bo to pot še z DDV, kajti bo to dodana vrednost, izraz zelo velike hvaležnosti, da lahko še čez šest desetletij obiščeva ta čudoviti vrh. Bo kot romanje. Prav zavestno bova prehodila vso pot.Sucer iz drugega izhodišča a cilj je isti. Ja nekateri romajo v druge države polne lepote in znamenitosti, ki jih je ustvarila človeška roka, prav je tako smo si različni. vsak kakor želi in mu je drago.. Sva tudi midva v mladosti. A sedaj je drugače naju to ne navdušuje več , kajti kot velika oboževalca, Matere Narave, so najlepši trenutki v njenem objemu, ki naju zdravi, osrečuje nama vrača energijo optimizem, ki je še kako potreben, z dobro voljo, pogumom, da vztrajava v težkih časih, tudi v teh, kakor jaz rada imenujem pozlačenih letih jeseni življenja, da jih laže premagujeva , ko nastopijo ovire, pa da sprejemava vse z veseljem. Pa z željo da ne postaneva čemerna in sitna starca. Zakaj le, ko pa narava tudi v jeseni in na zimo je prekrasna. S to zavestjo in željo, da bova še kako leto lahko se povzpela na ta hrib , katera pot naju osrečuje in nadgrajuje. Kajti po vsakem pohodu se počutiva par let mlajša. Polna energije , predvsem pa zavedanja, da je življenje tako kratko, da ga je treba vsak dan izkoristiti za tiste stvari, ki te osrečujejo ..
P. P
Ni komentarjev:
Objavite komentar