SPOMINI STAREGA GOJZARJA.. Bukovica.

  Bukovica.

Dan kulture, navadno preživiva, kot je že klasika v hribih. 

Sem ravno pregledovala albume in sem videla, da sva obiskala Sv. Križ nad Belimi vodami.Na ta dan 

Kjer sem recitirala Uvod Krst  pri Savici. Ki ga znam se večji del iz osnovne šole.

Naslednje leto pa smo s pohodniki kateri so prisedli k najini mizo  na Gori oljki glasno recitirali  Zdravljico.

Pa na Uršlji gori kjer sem spet že grede po poti recitirala Nezakonska mati

Pa še kar nekaj takih spominov se je odvilo pred menoj. Tako da nama sploh ni dolg čas, poti so polne spominov, ki jim dodajava vedno nove in nove.

No letos pa sva že dolgo pred tem načrtovala obisk Bukovice nad Migojnicami , krasen kraj s cerkvijo Sv. Pankracija, saj mislim da sem si prav zapomnila odgovor pohodnice s čudovitim ozadjem Mozirskih planin.

Tokrat pa sem nekako bila tako prežeta z veseljem, da spet lahko greva vsaj malo više, čeprav to ni nobena višina, a že sprememba, da lahko obiščeva še kako drugo dolino in vrh razen Šaleške je naju napolnilo s prešernim veseljem. Tako, da sem takoj, ko sva prispela v gozd, pot je bila blatna, a naju to ni prav nič oviralo v razpoloženju. Kajti sva se šalila, in ponavljala že klasičen refren pregovora, od mojega nekdanjega prijatelja na Facebooku , "Če ne prideš s pohoda blaten in utrujen ,to sploh ni bil pohod". Ha ha Tudi tokrat sva bila blatna utrujena pa tudi, saj kot je že klasika pozabiva vedno , da sva že oba prekoračila osemdeseta leta , da je treba iti malo bolj z "občutkom", kot bi zapel, žal že pokojni. Janez Zmazek Žan  , a midva se kot mladca poženeva vsa navdušena   v strmino

Kjer se nama za trenutek ustavi korak ob Forma Vivi Matere narave. 

a ko  sva se pričela vzpenjati sva  upočasnila korak,  ter še s pretvezo da je kulturni dan , kar je tudi res bil , a da ne pokažeš šibkosti telesa in kratke sape ha ha , ja kot začarana in z navdušenjem  

pričela recitirati :Prešerna : Železno cesto in ko sva počivala, kajti  kot vedno sva se  tudi tokrat napotila po hribu po strmi poti  navzgor, vedno rečeva, dokler še lahko, ko ne bova več zmogla bova hodila naokoli.- Pa še seveda Nezakonsko mater in Kam in kot je vedno v mojem  recitiranju tudi Uvod pri Savici, katerega znam še iz osnovne šole.

Ja rada recitiram že od malega, pa, pa seveda tudi prebiram knjige. Sedaj ne več toliko kot v prejšnjih letih in desetletjih ko sem bila prav zasvojena z branjem. Sedaj pač manj največ zaradi problema z očmi,  a vendarle še vedno sem očarana nad pisano besedo-   

Bila je je nedelja pa še praznični dan, veliko pohodnikov naju je srečalo, še več prehitelo, a midva se ne dava premotiti, samo nasmehneva se in se brez besed sporazumeva. Češ , kar hitite, tudi midva sva včasih ko sva bila vaših let, kmalu boste v najinih letih in dojeli da je pot tudi cilj, Koliko malenkosti lepote spregledaš v naglici. A

Sredi strmine se vedno odpočijeva na tem hlodu. In obujava spomine na najine številne  obiske Bukovice 

Postajalo je vedno bolj svetlo. Mogoče pa bo celo posijalo donce sva si oba zazelela

Se malo sva v kliknila na. Poslednji ravnini